Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izkoriščevánje -a s (ȃ)
izkoriščanje: izkoriščevanje delavcev / izkoriščevanje gozdov
SSKJ²
izkoriščeváti -újem nedov. (á ȗ)
izkoriščati: izkoriščevati delavce / izkoriščevati gozdove
    izkoriščujóč -a -e:
    izkoriščujoč slabosti drugih, je dosegel svoj cilj
SSKJ²
izkoščíčiti -im dov. (í ȋ)
gastr. odstraniti koščico iz sadeža: izkoščičiti češnje, marelice
    izkoščíčen -a -o:
    izkoščičene breskve; izkoščičeno sadje
SSKJ²
izkovati gl. skovati
SSKJ²
izkozláti -ám in skozláti -ám dov. (á ȃ)
nizko izmetati iz želodca; izbruhati: izkozlati pijačo / izkozlal se je
SSKJ²
izkóžiti -im dov. (ọ́ ọ̑)
knjiž. iz kože dati, odreti: izkožiti jelena, zajca
SSKJ²
izkramljáti -ám dov. (á ȃ)
kramljaje povedati: izkramljala je svojo življenjsko zgodbo
    izkramljáti se ekspr.
    povedati vse, kar človeka zanima, vznemirja: prijatelja sta se končno izkramljala do mile volje
SSKJ²
izkŕcanje -a s (r̄)
glagolnik od izkrcati: preprečiti izkrcanje / izkrcanje padalcev / izkrcanje blaga
SSKJ²
izkŕcati -am dov. (r̄)
spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike; izkrcati čete na obali
// publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovor
    izkŕcati se 
    stopiti, oditi z ladje na kopno: potniki so se izkrcali; izkrcati se na samotnem otoku / zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka / šalj. izkrcati se iz vlaka
    izkŕcan -a -o:
    izkrcani potniki; izkrcano blago
SSKJ²
izkrcávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izkrcavati: izkrcavanje čet
SSKJ²
izkrcávati -am nedov. (ȃ)
spravljati koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: izkrcavati vojaške enote na nasprotnikovem ozemlju
// publ. razkladati, raztovarjati: izkrcavati blago, tovor
    izkrcávati se 
    stopati, odhajati z ladje na kopno: potniki so se začeli izkrcavati / skupina igralcev se je izkrcavala iz letala
SSKJ²
izkrceválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izkrcavanje: izkrcevalne priprave / izkrcevalna pristojbina
♦ voj. izkrcevalni čoln čoln, prirejen za hitro izkrcavanje
SSKJ²
izkrcevalíšče -a s (í)
kraj, prostor za izkrcavanje: urediti izkrcevališče
SSKJ²
izkrceváti -újem nedov. (á ȗ)
izkrcavati: izkrcevati potnike
SSKJ²
izkrčítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izkrčiti: izkrčitev gozda
SSKJ²
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ)
1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
// odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla
2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
    izkŕčen -a -o:
    izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina
SSKJ²
izkréhati -am dov. (ẹ̄)
slabš. izkašljati: izkrehati gnoj, sluz / izkrehaj že, kaj misliš
    izkréhati se 
    prenehati kašljati: bolnik se je izkrehal
SSKJ²
izkresáti -kréšem dov., izkrêši izkrešíte; izkrêsal (á ẹ́)
v zvezi z ogenj, iskra z močnim tolčenjem, udarjanjem ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: izkresati iskro; s kresilom je izkresal ogenj; pren., ekspr. izkresati iskrico ljubezni v kom
SSKJ²
izkričáti -ím dov. (á í)
1. kriče reči, povedati: izkričal je nekaj besed; najrajši bi izkričal, da je morilec on / ekspr. kolporter je izkričal naslove novic
2. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izkričati navdušenje, srečo / izkričati bolečino, trpljenje / pusti ga, da se izkriči
    izkričáti si ekspr.
    s kričanjem utruditi, pokvariti: izkričati si grlo, pljuča
SSKJ²
izkričávati -am nedov. (ȃ)
ekspr. kriče ponujati za prodajo namenjene stvari: pred stojnico je izkričaval prednosti svojega blaga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izkristalíti -ím in izkristáliti -im dov., izkristálil (ī í; ȃ)
min. povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko: izkristaliti sol
SSKJ²
izkristalizíranost -i ž (ȋ)
knjiž. dovršenost, izoblikovanost: izkristaliziranost pesnikove misli
SSKJ²
izkristalizírati -am tudi skristalizírati -am dov. (ȋ)
kem., min. povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko: izkristalizirati laktozo; sol se izkristalizira; izkristalizirati se v grobih kristalih
    izkristalizírati se tudi skristalizírati se ekspr.
    dobiti dokončno, jasno obliko, podobo: mnenja o tem so se izkristalizirala; njegovo stališče se še ni popolnoma izkristaliziralo / iz razprave se je izkristaliziralo, da je treba začeto delo nadaljevati
    izkristalizíran tudi skristalizíran -a -o:
    lik glavnega junaka je najbolj izkristaliziran; izkristalizirano mnenje
SSKJ²
izkrivíti -ím dov., izkrívil (ī í)
publ. popačiti, potvoriti: namenoma izkriviti podatke; izkriviti uradna poročila / izkriviti pesnikovo podobo; vse se je izkrivilo in izmaličilo
    izkrívljen -a -o:
    izkrivljene besede, informacije; resnica je zelo izkrivljena; 
prim. skriviti
SSKJ²
izkrívljanje -a s (í)
glagolnik od izkrivljati: izkrivljanje zgodovinskih dejstev / izkrivljanje resnice
SSKJ²
izkrívljati -am nedov. (í)
publ. pačiti, potvarjati: ta prikaz zelo izkrivlja zgodovinska dejstva; izkrivljati podatke / izkrivljati resnico
SSKJ²
izkrívljenje -a s (ȋ)
glagolnik od izkriviti: izkrivljenje zakonov / izkrivljenje resnice
SSKJ²
izkrívljenost -i ž (ȋ)
publ. lastnost, značilnost izkrivljenega: izkrivljenost podatkov / moralna izkrivljenost
SSKJ²
izkrohotáti se -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́)
ekspr. prenehati se krohotati: počakal je, da so se izkrohotali, potem je nadaljeval pripovedovanje
SSKJ²
izkrožíti in izkróžiti -im dov. (ī ọ́)
izrezati, navadno v obliki stožca: izkrožiti gnili del jabolka; izkrožiti kokoši oči / izkrožiti pecivo iz testa
SSKJ²
izkrtáčiti -im dov. (á ȃ)
s krtačenjem odstraniti iz česa: izkrtačiti prah iz hlač; izkrtačiti madež iz obleke; prim. skrtačiti
SSKJ²
izkrvavéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. popolnoma izgubiti kri: ponesrečenec je izkrvavel; pren., knjiž. pesnikovo srce je izkrvavelo
// knjiž. umreti: v vojni je izkrvavelo mnogo ljudi
2. ekspr. oslabeti zaradi velikih žrtev, izgub: dežela je izkrvavela v notranjih bojih
    izkrvavèl in izkrvavél -éla -o:
    izkrvavelo ljudstvo je životarilo
    ♦     agr. dobro izkrvavela žival žival, ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri
SSKJ²
izkrvavévati -am nedov. (ẹ́)
izgubljati kri: ranjenec izkrvaveva
SSKJ²
izkrvavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izkrvaveti ali izkrvaviti: ranjenec je umrl zaradi izkrvavitve / dobra izkrvavitev živali ob zakolu
SSKJ²
izkrvavíti -ím dov., izkrvávil (ī í)
agr. povzročiti, narediti, da živali ob zakolu odteče vsa kri: zaklane živali so izkrvavili
SSKJ²
izkúh -a m (ȗ)
nekdaj preprosta, cenena javna kuhinja: hodila je po hrano v izkuh; obedoval je v izkuhih
SSKJ²
izkúhati -am dov. (ú ȗ)
1. s kuhanjem dobiti, izločiti iz česa: izkuhati maščobo iz mesa
2. s (predolgim) kuhanjem povzročiti, da jed nima več zase značilnih snovi, lastnosti: izkuhati govedino
    izkúhan -a -o:
    izkuhana klobasa ni okusna
SSKJ²
izkupíček tudi skupíček -čka m (ȋ)
denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega: prešteti, razdeliti izkupiček od prodanega blaga / star. kupiti kaj iz izkupička, za izkupiček, z izkupičkom / izkupiček predstave so namenili za dobrodelne namene
● naše moštvo je pospravilo ves izkupiček je zmagalo
SSKJ²
izkupílo -a s (í)
zastar. izkupiček: izkupilo za prodano blago / za izkupilo si je kupil čevlje
SSKJ²
izkupíti in izkúpiti -im in skupíti in skúpiti -im dov. (ī ú)
1. star. dobiti, iztržiti: to je denar, ki ga je izkupil za konja; toliko so že izkupili, da so lahko živeli / če dobro izkupimo, bomo lahko odplačali preostali dolg
2. pog., ekspr., s širokim pomenskim obsegom postati deležen kakega neprijetnega stanja: v pretepu je izkupil poškodbo, rano / izkupiti klofuto / v zvezi z jo, jih: ta jo bo že izkupil; za to jih je kar precej izkupil; izkupil jo je od očeta po hrbtu bil je tepen; izkupil jo je v ofenzivi bil je ranjen; padel je; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izkuríti in izkúriti -im dov. (ī ú)
z dimom spraviti iz česa; izkaditi1:
SSKJ²
izkúsen -sna -o prid. (ȗ)
knjiž. izkustven: izkusna metoda
SSKJ²
izkusiti ipd. gl. skusiti ipd.
SSKJ²
izkústven tudi skústven -a -o prid. (ȗ)
ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju: izkustvena metoda; izkustveno znanje / izkustveni in duhovni svet; teoretične in izkustvene vede
// dobljen iz izkustva: izkustveni kriteriji; izkustveno spoznanje
♦ ekon. izkustvena norma norma, postavljena na osnovi izkušenj; filoz. izkustvena sodba; jezikosl. izkustveni sedanjik sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje
    izkústveno tudi skústveno prisl.:
    teoretično in izkustveno dokazati; priti do česa izkustveno
SSKJ²
izkústvenost tudi skústvenost -i ž (ȗ) knjiž.
1. empiričnost: izkustvenost metode
2. izkušenost: delu se pozna velika življenjska izkustvenost
SSKJ²
izkústvo tudi skústvo -a s (ȗ)
1. spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju: ugotoviti s pomočjo izkustva; uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu / čutno izkustvo
2. knjiž. izkušnja: imeti bogata izkustva; življenjska izkustva / dolgoletna izkustva v stroki / odrsko izkustvo
SSKJ²
izkúšen tudi skúšen -a -o prid., izkúšenejši tudi skúšenejši (ȗ)
ki ima izkušnje: starejši ljudje so izkušeni / izkušen učitelj, zdravnik; drugi tekmovalci so bili bolj izkušeni kot naši / napako opazijo samo izkušene oči
● publ. predstavo je vodil z izkušeno roko naš znani dirigent je izkušeno vodil
    izkúšeno tudi skúšeno prisl.:
    izkušeno svetovati, voditi
SSKJ²
izkúšenec tudi skúšenec -nca m (ȗ)
1. knjiž. izkušen človek: življenjski izkušenec / pogovoriti se o stvari z izkušencem
2. zastar. izvedenec: zaslišali so priče in izkušence
SSKJ²
izkúšenjski -a -o [iskušənjski] prid. (ȗ) knjiž.
1. dobljen iz izkušenj: izkušenjska ugotovitev; izkušenjska spoznanja
2. ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju; izkustven: teoretične in izkušenjske vede
    izkúšenjsko prisl.:
    dokazati resnico izkušenjsko
SSKJ²
izkúšenost -i ž (ȗ)
lastnost, značilnost izkušenega človeka: upoštevajo ga zaradi njegove izkušenosti; življenjska izkušenost / dirigentska, strokovna izkušenost / on ima pri tem delu več izkušenosti izkušenj
SSKJ²
izkúšnja tudi skúšnja -e ž (ȗ)
kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi: imeti, pridobiti si izkušnje; bil je še mlad in brez izkušenj; ljubezenska izkušnja; življenjske izkušnje; ekspr. bridke, grenke izkušnje / spet je za izkušnjo bogatejši
// skupek takih spoznanj, ugotovitev: izkušnja kaže, uči, da je tako ravnanje pravilno; vsakdanja izkušnja / vedeti iz izkušnje; to priporočam po svojih izkušnjah
● ta izkušnja ga je zelo pretresla doživetje, dogodek; star. možje so si pripovedovali izkušnje iz vojske doživljaje, dogodke; ekspr. izkušnja človeka izmodri, izuči
// nav. mn., s prilastkom znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom: izmenjati delovne izkušnje; pridobiti si bogate, dragocene izkušnje; cenijo ga zaradi dolgoletnih izkušenj v stroki; izkušnje iz dosedanjega dela; priznati izobrazbo na osnovi izkušenj / publ. prenašanje izkušenj iz enega podjetja v drugo / ima velike pisateljske izkušnje; revolucionarne izkušnje iz Rusije / izkušnje v izkoriščanju atomske energije / ekspr. nima posebnih izkušenj z ženskami; prim. skušnja
SSKJ²
izláčniti -im in zláčniti -im dov. (á ȃ)
nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: hitra hoja ga je izlačnila
    izláčniti se in zláčniti se
    postati lačen: na sprehodu so se zelo izlačnili
    izláčnjen in zláčnjen -a -o:
    izlačnjen otrok
SSKJ²
izláganje -a s (ȃ)
glagolnik od izlágati: izlaganje obleke iz kovčka
SSKJ²
izlágati1 -am nedov. (ȃ)
1. dajati, spravljati kaj iz česa: izlagati stvari iz kovčka / izlagati tovor z ladje razkladati, raztovarjati
2. zastar. razlagati, tolmačiti: izlagati Sveto pismo; prim. zlagati
SSKJ²
izlagáti2 -lážem dov. (á á)
ekspr. z laganjem, lažjo priti do česa: izlagati (si) dovoljenje
SSKJ²
izlájati -am dov. (ȃ)
slabš. z ostrim, zadirčnim glasom reči, povedati: izlajal je nekaj psovk; izlajal je vse, kar mu je prišlo na misel
    izlájati se 
    prenehati lajati: pes se je izlajal
    // v zvezi z na z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes se je izlajal na prišleca
    ●     nizko naj se izlajajo, da bo enkrat mir naj povedo svoje negativno mnenje do konca
SSKJ²
izlákati -am in zlákati -am dov. (ā ȃ)
nar. štajersko izlačniti, izlakotiti: dolga pot ga je izlakala
    izlákan in zlákan -a -o:
    vrnil se je ves izlakan in utrujen
SSKJ²
izlakotíti -ím in izlákotiti -im tudi zlakotíti -ím in zlákotiti -im dov.(ī í; á ā)
1. nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: telovadba, veslanje človeka izlakoti
2. knjiž. izstradati, sestradati: internirance so izlakotili
    izlakotíti se, in izlákotiti se tudi zlakotíti se in zlákotiti se
    postati lačen: dodobra se je izlakotil in se že veselil kosila
    izlakotèn -êna -o in izlákoten -a -o tudi zlakotèn -êna -o in zlákoten -a -o:
    izlakoteni in premrli borci; izlakotene živali / izlakoten obraz
SSKJ²
izlakotováti -újem tudi izlákotovati -ujem in zlakotováti -újem tudi zlákotovati -ujem dov. (á ȗ; á)
knjiž. izstradati, sestradati: izlakotovati zapornike
    izlakotován tudi izlákotovan in zlakotován tudi zlákotovan -a -o:
    izlakotovani jetniki
SSKJ²
izléči -léžem tudi zléči zléžem dov., izlézi izlézite tudi zlézi zlézite; izlégel izlêgla tudi zlégel zlêgla; nam. izléč in izlèč tudi zléč in zlèč (ẹ́ ẹ̑)
v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: ptica izleže navadno po štiri jajca; izleči jajčeca v travo
● ekspr. kdo je izlegel to laž kdo si je to izmislil; nizko pred dnevi je izlegla drugega pankrta rodila
    izléči se tudi zléči se
    1. začeti živeti ob prihodu iz jajčeca, jajca: piščanci se izležejo po treh tednih; iz jajčec se izležejo ličinke; pren., ekspr. rad se vrača tja, kjer se je izlegel
    2. ekspr. nastati, pojaviti se: nestrpno čakam, kaj se bo iz tega izleglo; to se je izleglo v njegovih možganih
    izlégel tudi zlégel -êgla -o:
    izlegli mladiči; izlegla ličinka
    izléžen tudi zléžen -a -o:
    izležen piščanec; izleženo jajce
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izléčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
zastar. ozdraviti: zdravnik ga je kmalu izlečil / izlečiti oko, rano
SSKJ²
izlégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči2: ta čas samice izlegajo jajčeca
    izlégati se ekspr.
    nastajati, pojavljati se: med študenti se izlega večina revolucionarjev
SSKJ²
izlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
priti iz česa, pomagajoč si z rokami in nogami: odprtina je bila ozka in bal se je, da ne bo mogel izlesti / dati cvetačo v slano vodo, da mrčes izleze / ličinka izleze iz jajčeca
    izlézel -zla -o:
    slana je uničila pravkar izlezli krompir; 
prim. zlesti
SSKJ²
izlèt -éta m (ȅ ẹ́)
1. krajše potovanje, navadno za razvedrilo, zabavo: delati, prirejati izlete; naredili smo izlet na morje, v gore; hoditi na izlete / avtobusni izlet; celodnevni, daljši, enotedenski izlet; družinski, sindikalni, šolski izlet; poučni izlet ekskurzija; izlet z vlakom
2. knjiž. oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi: svojo tezo je osvetlil še z majhnim izletom v zgodovino matematike
3. glagolnik od izleteti: močen izlet čebel / izlet ptic iz gnezda
♦ čeb. čistilni izlet čebel ko prvič spomladi izletijo in se iztrebijo; šol. majski izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; maturantski izlet
SSKJ²
izletálnica -e ž (ȃ)
agr. izletna odprtina: izletalnica v gnezdilni hišici
SSKJ²
izletálnik -a [izletau̯nik in izletalnik] m (ȃ)
nar. gorenjsko deščica pred žrelom panja; brada
SSKJ²
izlétati -am nedov. (ẹ̑)
zastar. hoditi na izlete: sem so izletali meščani ob nedeljah
SSKJ²
izlétati se -am se tudi zlétati se -am se dov., tudi izletájte se tudi zletájte se; tudi izletála se tudi zletála se (ẹ́)
s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: pojdi in se izletaj; otroci so se pošteno izletali; prim. zletati
SSKJ²
izletávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izletavati: izletavanje čebel
SSKJ²
izletávati -am nedov. (ȃ)
leteč odhajati, zapuščati kaj: gleda čebele, kako izletavajo; pren., ekspr. otroci doraščajo in izletavajo iz gnezda
SSKJ²
izléten1 -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na izlet: pripraviti izletni program / izletni turizem; izletna pisarna; izletna točka izletniška točka
SSKJ²
izléten2 -tna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na izletavanje: izletne možnosti za čebele / izletna odprtina odprtina, skozi katero ptice, žuželke izletavajo
SSKJ²
izletéti1 -ím dov., izlêtel (ẹ́ í)
1. leteč oditi, zapustiti kaj: že prvi sončni dan so čebele izletele / izleteti iz gnezda
2. postati goden, sposoben za letanje: siničke bodo čez nekaj dni izletele; pren., ekspr. otroci so mu že izleteli
♦ šport. disk, kopje izleti iz rok se začne gibati po zraku, ko je zamah z roko končan; prim. zleteti
SSKJ²
izletéti2 -ím dov., izlêtel (ẹ́ í)
zastar. iti na izlet: družba je izletela v škofjeloške hribe
SSKJ²
izletíšče -a s (í)
1. publ. izletniška točka: urediti izletišče; kraj je priljubljeno izletišče / planinsko izletišče
2. čeb. izletna odprtina v panju; žrelo: deščica pred izletiščem
♦ agr. ograjen prostor, kjer se kokoši prosto gibljejo
SSKJ²
izlétnica -e ž (ẹ̑)
udeleženka izleta: skupina izletnic
SSKJ²
izlétnik -a m (ẹ̑)
udeleženec izleta: izletniki si ogledujejo zanimivosti mesta; vlak z izletniki / nedeljski izletniki
SSKJ²
izlétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na izletnike ali izlet: v dom je prišla večja izletniška skupina / izletniški avtobus avtobus, ki vozi izletnike; izletniški turizem; kraj je priljubljena izletniška točka
SSKJ²
izlétništvo -a s (ẹ̑)
prirejanje, udeleževanje izletov: v zadnjem času se je izletništvo zelo povečalo / nedeljsko, zimsko izletništvo
SSKJ²
izlevíti se -ím se in zlevíti se -ím se dov., izlévi se in izlêvi se in zlévi se in zlêvi se; izlévil se in zlévil se (ī í)
odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože: kača, ličinka se izlevi
● ekspr. po nesreči se je izlevil v preprostega človeka je postal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izlicitírati -am tudi zlicitírati -am dov. (ȋ)
1. kupiti na licitaciji, dražbi: izlicitirati hišo
2. s ponudbo najugodnejših pogojev, zlasti nizke cene, potegovati se za prevzem dobave, dela, ki se oddaja na licitaciji: izlicitirati zidanje šole
    izlicitíran tudi zlicitíran -a -o:
    sosedovo posestvo je bilo izlicitirano
SSKJ²
izlikati ipd. gl. zlikati ipd.
SSKJ²
izlisíčiti -im dov. (í ȋ)
ekspr. z zvijačo priti do česa: izlisičil je dovoljenje
SSKJ²
izlisjáčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z zvijačo priti do česa: malo dela, malo izlisjači, pa dobro živi
SSKJ²
izlíti -líjem dov. (í)
1. spraviti kaj tekočega iz česa: vino je že izlil; izliti juho na krožnik, vodo v školjko
2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izliti svoje gorje, srečo / pesn. izliti svojo žalost v pesem
● ekspr. nanj je izlil ves svoj žolč zelo ga je oštel
3. knjiž., ekspr. napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti: noč je izlila svoj mir na vas / izliti v ostri glas nekaj mehkobe
    izlíti se 
    1. tekoč priti iz česa; izteči: lonec se je prevrnil in mleko se je izlilo / veja jo je zadela v oko in se je izlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; pren., pesn. iz prsi se mu izlije hvalnica
    2. navadno v zvezi s potok, reka preiti v drug večji potok, reko, jezero, morje: tu se reka izlije v morje / knjiž. steza se izlije v široko pot
    3. razliti se, razširiti se: voda se je ob povodnji izlila čez nasip / ekspr. čudovita luč se je izlila čez vso zemljo
    4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: do večera se bo že izlilo / kaže, da se je izlilo da ne bo več deževalo; 
prim. zliti
SSKJ²
izlív -a m (ȋ)
1. kraj, kjer se potok ali reka izliva: urediti izliv Ljubljanice v Savo; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke
2. glagolnik od izliti:
a) izliv tekočine
♦ med. izliv krvi nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih; izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti
b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive
3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: zliti umazano vodo v izliv
SSKJ²
izliválnik in zliválnik -a m (ȃ)
knjiž. na zid pritrjena posoda za odtok odvečne, umazane vode; lijak: zliti vodo v izlivalnik
SSKJ²
izlívanje -a s (í)
glagolnik od izlivati: izlivanje vode / izlivanje čustev
SSKJ²
izlívati -am nedov., tudi izlivájte; tudi izlivála (í)
1. spravljati kaj tekočega iz česa: izlivati vodo
2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izražati svoja čustva, razpoloženje: izlivati svoje gorje, veselje / pesn. izlivati hrepenenje v pesem
    izlívati se 
    1. navadno v zvezi s potok, reka prehajati v drug večji potok, reko, jezero, morje: v jezero se izliva več potokov; kraj, kjer se reka izliva v morje; Sora se izliva v Savo
    2. razlivati se, razširjati se: ob povodnji se voda izliva / ekspr. sončna luč se izliva po travnikih; 
prim. zlivati
SSKJ²
izlívek -vka m (ȋ)
posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: izliti pomije v izlivek; kamnit izlivek
♦ biol. tekočina, ki se izbrizga, izteče pri spolni nadraženosti
SSKJ²
izlíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izliv: izlivna odprtina, šoba / izlivni rokav reke
SSKJ²
izlízanec in zlízanec -nca m (í)
slabš. pretirano urejen moški: gosposki izlizanci
SSKJ²
izlízanost in zlízanost -i ž (í)
nav. ekspr. lastnost, značilnost izlizanega: izlizanost stopnic / upira se mi njegova izlizanost
SSKJ²
izlízati tudi izlizáti -lížem in zlízati tudi zlizáti zlížem dov. (í á í)
1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano
2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo
    izlízati se tudi izlizáti se in zlízati se tudi zlizáti se pog., ekspr.
    ozdraveti: ranjenec se je kmalu izlizal; zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala / izlizal se je iz bolezni
    izlízan in zlízan -a -o
    1. deležnik od izlizati: izlizan napis; od vode izlizane skale
    2. ekspr. pretirano urejen: polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož
SSKJ²
izljubíti in izljúbiti -im dov. (ī ū)
knjiž. izživeti ljubezensko čustvo: izljubiti do kraja; izljubila sta se
SSKJ²
izločálka -e ž (ȃ)
zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih:
SSKJ²
izločálo -a s (á)
nav. mn., biol. organ za izločanje organizmu nepotrebne ali škodljive snovi: izločala in prebavila
SSKJ²
izlóčanje -a s (ọ́)
glagolnik od izločati: izločanje mleka iz mlečnih žlez; izločanje seča, znoja; izločanje organizmu škodljivih snovi / izločanje soli iz morske vode / izločanje tovornjakov iz prometa / izločanje igralcev iz nadaljnjega tekmovanja
♦ anat. žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; biol. notranje izločanje neposredno v kri ali mezgo
SSKJ²
izlóčati -am nedov. (ọ́)
1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati
// s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi
3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme
    izlóčati se 
    1. publ. nastajati, oblikovati se: resni konkurenti se izločajo iz globalnega trga
    2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše
SSKJ²
izlóček -čka m (ọ̑)
1. nav. mn., biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne: maščobni, sluzasti izločki; neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev
2. izmeček, izvržek: v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izlóčenec -nca m (ọ́)
knjiž. izobčenec: počutil se je kot izločenec
SSKJ²
izlóčenje -a s (ọ́)
izločitev: izločenje tovornih vozil iz prometa
SSKJ²
izlóčenost -i ž (ọ́)
lastnost, stanje izločenega: izločenost razuma pri umetniškem ustvarjanju; posameznikova izločenost iz družbenega življenja / trpel je zaradi občutka izločenosti
SSKJ²
izločeválec -lca [izločevau̯ca in izločevalca] m (ȃ)
1. teh. naprava za odstranjevanje primesi: mehanični izločevalec prahu
2. med. kdor po ozdravitvi še izloča bolezenske klice: izločevalec bacilov tifusa / stalni izločevalec
SSKJ²
izločeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izločanje: izločevalna funkcija kože; izločevalna zmogljivost ledvic / izločevalni organi / izločevalna naprava
SSKJ²
izločeválka -e [izločevalka in izločevau̯ka] ž (ȃ)
med. ženska, ki po ozdravitvi še izloča bolezenske klice:
SSKJ²
izločevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izločevati: izločevanje mleka, znoja; izločevanje žlez / izločevanje nekvalitetnih izdelkov / izločevanje tovornjakov iz prometa
SSKJ²
izločeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo
2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa
3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje
    izločujóč -a -e:
    drevo, izločujoče smolo
SSKJ²
izločílec -lca [izločilca in izločiu̯ca] m (ȋ)
teh. tipka na pisalnem stroju, ki omogoča tipkanje čez določen rob:
SSKJ²
izločílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se neustrezno izloči: izločilno pregledovanje / izločilni izpit
♦ šport. izločilna tekma, vožnja; izločilno tekmovanje
SSKJ²
izločílo -a s (í)
nav. mn., biol. izločalo: izločila in prebavila
SSKJ²
izločína -e ž (í)
biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: koristne, škodljive izločine; apnenčaste izločine mehkužcev / dišeča izločina iz bobrove žleze; pren., ekspr. industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo
SSKJ²
izločítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izločiti: izločitev lesenih vagonov iz prometa / izločitev ljubezenskih pesmi bi zbirko osiromašila / izločitev igralca
SSKJ²
izločíti in izlóčiti -im dov. (ī ọ́)
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje
● publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali
// napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti
// s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine
2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval
3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe
4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje
    izločíti se in izlóčiti se ekspr.
    pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša
    izlóčen -a -o:
    izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa
    ♦     voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote
SSKJ²
izločítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izločitev: izločitveni razlogi / izločitvena tekma izločilna tekma
♦ pravn. izločitveni zahtevek zahtevek, naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov stvari, ki so last tretjih oseb
SSKJ²
izločnína -e ž (ī)
biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: izločnine nekaterih žuželk so strupene / izločnine kožnih žlez
SSKJ²
izlovíti -ím dov., izlôvil (ī í)
rib. z lovom, ribolovom napraviti, da je kaj brez rib: izloviti ribnik
// poloviti v celoti: v tem potoku so izlovili postrvi
SSKJ²
izlóžba -e ž (ọ̑)
zastekljen prostor trgovin, obrtnih delavnic za prikaz prodajnih predmetov: vzeti blago iz izložbe; imeti v izložbi; lepo urejene izložbe; aranžiranje izložb / ogledovati si izložbo; zamenjati izložbo predmete v izložbi
SSKJ²
izlóžben -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na izložbo: izložbeni predmeti; izložbeno blago / izložbeni aranžer; izložbeno okno
SSKJ²
izlóžek -žka m (ọ̑)
količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim delom: osnovni izložek; izložek podjetja; izložki in vložki
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izložíti -ím dov., izlóžil (ī í)
1. dati, spraviti kaj iz česa: izložiti blago, tovor; izložiti obleke iz kovčka / pred hišo so jih izložili iz avtomobila odložili
2. dati, postaviti na ogled v izložbo: izložili so nove modele čevljev / zastar. izložiti slike razstaviti
    izložèn -êna -o
    1. deležnik od izložiti: ogledoval si je iz žepov izložene stvari
    2. knjiž. izpostavljen: obala je izložena valovom; 
prim. zložiti
SSKJ²
izlúknjati -am tudi zlúknjati -am dov. (ȗ)
preluknjati: izluknjati papir
    izlúknjan tudi zlúknjan -a -o:
    od moljev izluknjana obleka
SSKJ²
izluščeváti -újem nedov. (á ȗ)
spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote
    izluščeváti se knjiž.
    postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje
SSKJ²
izluščíti in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ī ú)
1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru
// odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka
2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo
// spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote
● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpijade izbrali, določili
♦ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico
    izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž.
    postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava
    // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov
    izlúščen tudi zlúščen -a -o:
    izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok
SSKJ²
izluščljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izluščiti: težko izluščljiva zrna
SSKJ²
izlúženje -a s (ū)
glagolnik od izlužiti: izluženje barvila, tanina
SSKJ²
izluževálnica -e ž (ȃ)
delavnica, obrat za izluževanje:
SSKJ²
izluževánje -a s (ȃ)
glagolnik od izluževati: izluževanje sladkorja iz sladkorne pese
SSKJ²
izluževáti -újem nedov. (á ȗ)
kem. izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: s toplo vodo izluževati olje iz semen; izluževati iz čresla strojilno snov
SSKJ²
izlužítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izlužiti: izlužitev barvila / izlužitev soda
SSKJ²
izlúžiti -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú)
1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži
2. izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo
♦ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti
    izlúžen tudi zlúžen -a -o:
    izlužena snov; izluženo seme, zelišče
SSKJ²
izlužnína -e ž (ī)
kem. snov, dobljena z izluževanjem: izlužnine iz zdravilnih zelišč
SSKJ²
izmakníti in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ī á)
1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti
// z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel
3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto
// evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna
4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo
● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran
    izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se
    1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla
    // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju
    2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi
    3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč
    ●     ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal
    izmáknjen tudi zmáknjen -a -o:
    izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa
SSKJ²
izmalíčenje tudi zmalíčenje -a s (ȋ)
glagolnik od izmaličiti: izmaličenje obraza / izmaličenje resničnosti
SSKJ²
izmalíčenost tudi zmalíčenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost izmaličenega: izmaličenost obraza / duševna izmaličenost
SSKJ²
izmaličeváti -újem tudi zmaličeváti -újem nedov. (á ȗ)
maličiti: izmaličevati vsebino česa
SSKJ²
izmalíčiti -im in zmalíčiti -im dov. (í ȋ)
spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen mu je izmaličila obraz; kdo ga je tako izmaličil; ekspr. povodnji so izmaličile ceste in mostove
// spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: izmaličiti pomen besede; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo moralno pokvarilo
    izmalíčen in zmalíčen -a -o:
    izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo
SSKJ²
izmamíti in izmámiti -im, in izmámiti -im tudi zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ī á; á ȃ) ekspr.
1. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izmamiti denar od prijateljev / izmamiti komu skrivnost
2. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod: izmamili so ga iz dijaškega doma / toplo sonce jih je izmamilo iz hiše
● knjiž., ekspr. s svojim petjem jim je izmamil solze jih je ganil do solz; prim. zmamiti
SSKJ²
izmámljati -am tudi zmámljati -am nedov. (á)
ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: izmamljati denar od prijateljev; prim. zmamljati
SSKJ²
izmanevrírati -am dov. (ȋ)
publ. s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja: izmanevrirati političnega tekmeca; v podjetju so ga izmanevrirali; prim. zmanevrirati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izmázati -mážem tudi zmázati zmážem dov., izmázala in izmazála tudi zmázala in zmazála (á ȃ)
pog., ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: na sodišču ga je izmazal; on se bo že izmazal; izmazal se je brez kazni; izmazati se iz zadrege; dobro, poceni, srečno se izmazati / pri padcu se je izmazal samo z nekaj praskami dobil je samo nekaj prask
    izmázati se tudi zmázati se
    naskrivaj, neopazno oditi: fant se je neopazno izmazal iz sobe; 
prim. zmazati
SSKJ²
izméček -čka m (ẹ̑)
1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki
2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček
3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v tovarni so imeli precej izmečka
4. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izmečki človeške družbe; postati izmeček partije
// nemoralen, pokvarjen človek: kaj se družiš s tem izmečkom
5. ed., slabš. najnižji, najrevnejši družbeni sloj: v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe
SSKJ²
izmečkáti -ám [izməčkati tudi izmečkati] dov. (á ȃ)
1. z mečkanjem, stiskanjem spraviti iz česa: izmečkati sok iz limone
2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem izvedeti: izmečkal je iz njega, kar ga je zanimalo
SSKJ²
izmed predl., z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim: luna posije izmed oblakov / zastar. kamen štrli izmed zelenja iz
2. navadno v zvezi z eden za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja: eden izmed stražnikov ga je opazil; kdo izmed vas ima to pravico; najboljši izmed učencev bo nagrajen / ta dan je izmed najlepših v življenju med najlepšimi; eden izmed največjih skladateljev
● publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; zastar. žival je bila nekaj izmed psa in volka je bila podobna psu in volku
SSKJ²
izména1 -e ž (ẹ̑)
1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
SSKJ²
izména2 tudi zména -e ž (ẹ̑)
1. menjava, zamenjava: izmena tekačev pri štafeti
2. zastar. sprememba: nagle izmene vremena
SSKJ²
izmencáti -ám tudi zmencáti -ám [izməncati; zməncati] dov. (á ȃ)
1. z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa: izmencati umazanijo iz perila / izmencati si pesek, ekspr. spanje iz oči
2. ekspr. omahljivo, neodločno reči, povedati: v zadregi je izmencal opravičilo; pa naj bo, je izmencal / ali boš že izmencal rekel, povedal; prim. zmencati
SSKJ²
izméničen -čna -o prid. (ẹ̄)
ki se medsebojno menjava v zaporedju: ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; izmenično premikanje rok in nog; izmenično upadanje in naraščanje morske gladine / izmenični delovni čas delovni čas, ki se glede na del dneva periodično menjava; iskati žensko za izmenično pomoč v gospodinjstvu; izmenično delo delo v izmenah
♦ agr. izmenična rodnost rodnost vsako drugo, tretje leto; elektr. izmenični generator generator za proizvajanje izmenične električne napetosti; izmenični motor motor na izmenični tok; izmenični tok tok, katerega smer se periodično spreminja; izmenična napetost napetost, katere smer se periodično spreminja; geom. izmenična kota kota na različnih straneh prečnice dveh premic, med katerima je prvi na eni strani prve premice, drugi pa na drugi strani druge premice; šol. izmenični pouk pouk istih učencev, ki se glede na del dneva periodično menjava
    izménično prisl.:
    z možem delata izmenično; izpraševali so ga trije, in sicer izmenično
SSKJ²
izméničnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost izmeničnega: izmeničnost gibov
SSKJ²
izmeníti -ím in izméniti -im dov., izméni tudi izmêni; izménil (ī í; ẹ̄) star.
1. menjati, zamenjati: pozabil je izmeniti denar / izmeniti staro orodje za novo
2. spremeniti: izmeniti držo telesa / njegovo sovraštvo se je izmenilo v hvaležnost
SSKJ²
izmenjálec -lca [izmenjau̯ca in izmenjalca] m (ȃ)
v zvezah: kem. ionski izmenjalec snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita; strojn. izmenjalec toplote naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; prenosnik toplote
SSKJ²
izmenjálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na izmenjavo: izmenjalni obiski vladnih delegacij; izmenjalna trgovina / izmenjalni koncerti
2. zastar. zamenljiv: izmenjalna kolesa
SSKJ²
izmenjálnik -a m (ȃ)
strojn., navadno v zvezi izmenjalnik toplote naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; prenosnik toplote
SSKJ²
izménjati tudi izmenjáti -am, in izménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́)
1. knjiž. menjati, zamenjati: izmenjati kolo pri avtomobilu / izmenjati stražo; nosači so se izmenjali vsake četrt ure / žival izmenja dlako dobi drugo, drugačno
2. publ. dati, poslati drug drugemu: izmenjati darila / državi sta izmenjali za sto milijonov evrov blaga / državi sta izmenjali diplomatske predstavnike
// sporočiti, povedati drug drugemu: izmenjati informacije, izkušnje, stališča; izmenjati poslanici, zdravici; državniki so izmenjali novoletne čestitke
● knjiž. mimogrede sta izmenjala nekaj besed mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila; publ. zlata obročka si je izmenjalo pet parov se je poročilo; knjiž. v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem sta si precej dopisovala; knjiž. dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled se je pomenljivo spogledalo
    izménjan -a -o:
    izmenjana posadka; izmenjana so bila stališča o najnovejših dogodkih; 
prim. zmenjati
SSKJ²
izmenjáva -e ž (ȃ)
glagolnik od izmenjati:
a) izmenjava izrabljenih delov; popolna izmenjava krvi pri novorojenčku / izmenjava straže
b) izmenjava knjig med knjižnicami / kulturna izmenjava s sosednimi deželami; mednarodna blagovna izmenjava
c) izmenjava informacij, izkušenj, mnenj
SSKJ²
izmenjávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izmenjavati: izmenjavanje straže / izmenjavanje dobrin / izmenjavanje izkušenj, mnenj / izmenjavanje pri delu
SSKJ²
izmenjávati -am nedov. (ȃ)
1. knjiž. menjavati, zamenjavati: izmenjavati leče / trener je izmenjaval igralce; straža se redno izmenjava
2. publ. dajati, pošiljati drug drugemu: izmenjavati znamke s tujimi filatelisti / izmenjavati blago z drugimi državami
● knjiž. že nekaj let si izmenjavata pisma redno si dopisujeta
// sporočati, pripovedovati drug drugemu: izmenjavati informacije, izkušnje, mnenja; izmenjavala sta si vtise s potovanja
    izmenjávati se knjiž.
    menjavati se: izmenjavati se v vodstvu / gozdovi se izmenjavajo s travniki in polji; 
prim. zmenjavati
SSKJ²
izmenjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izmenjavo ali izmenjavanje: izmenjevalni rok / izmenjevalni procesi
SSKJ²
izmenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. menjavati, zamenjavati: izmenjevati sestavne dele
2. publ. dajati, pošiljati drug drugemu: izmenjevati knjige / izmenjevati si vtise o čem
SSKJ²
izmenljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zamenjati: aparat z izmenljivim objektivom, pomnilnikom / izmenljivi akumulator; izmenljive baterije / rač. izmenljivi disk ki je narejen za enostavno zamenjavo in prenašanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izmenljívost -i ž (í)
knjiž. zamenljivost: izmenljivost sestavnih delov
SSKJ²
izménoma prisl. (ẹ̄)
izraža medsebojno menjavanje v zaporedju: namaka noge izmenoma v vroči in mrzli vodi / skupini delata izmenoma
SSKJ²
izmenovódja -e in -a m (ọ̑)
vodja izmene: izmenovodja v tovarni
SSKJ²
izménski -a -o (ẹ̑)
pridevnik od izmena: izmenski vodja
SSKJ²
izméra -e ž (ẹ̑)
1. glagolnik od izmeriti: sodelovati pri izmeri zemljišča / ponovna izmera nova izmera zemljišča, vzpetine, zlasti zaradi novih mej, objektov / publ.: izmere za topografsko kartiranje meritve, merjenja; vnašanje izmer v načrt rezultatov merjenja
2. publ. mera, razsežnost, dimenzija: majhne izmere odra / mesto ogromnih izmer / pašnik v izmeri dveh hektarov velik dva hektara
SSKJ²
izmérek -rka m (ẹ̑) knjiž.
1. rezultat merjenja: vnašati izmerke v razpredelnico
2. meritev, merjenje: med plovbo so napravili večje število izmerkov
SSKJ²
izméren -rna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. izmerljiv: izmerna razdalja
SSKJ²
izmériti -im tudi zmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: izmeriti gozd, zemljišče; izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema; izmeriti trajanje poleta; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom; izmerili so minus dvajset stopinj namerili so / uradno izmeriti posodo cimentirati; pren. gorje se ne da izmeriti
// knjiž. z merjenjem ugotoviti, določiti položaj: stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce
    izmérjen tudi zmérjen -a -o:
    izmerjen čas; izmerjena višina
SSKJ²
izmérjati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. meriti: izmerjati zemljišča
SSKJ²
izmerljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izmeriti: izmerljiva razdalja; izmerljivo trajanje; pren. izmerljive posledice odločitev
SSKJ²
izmerljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost izmerljivega: izmerljivost obsega
SSKJ²
izmêsti -mêtem tudi -mêdem dov., izmêtel in izmétel izmêtla tudi izmêdel in izmédel izmêdla, stil. izmèl izmêla (é)
z ometanjem, pometanjem odstraniti: izmesti saje iz dimnika / izmesti ogorke izpod mize pomesti
SSKJ²
izmešetáriti -im tudi zmešetáriti -im dov. (á ȃ)
pog. s pogajanjem priti do česa: mešetaril je in končno izmešetaril; izmešetaril je njivo / izmešetaril je podaljšanje roka; prim. zmešetariti
SSKJ²
izmèt -éta m (ȅ ẹ́)
izmeček, izvržek: v tovarni si prizadevajo, da bi zmanjšali izmet
SSKJ²
izmetáč -a m (á)
1. knjiž. priprava za izmetavanje: izplati vodo iz čolna z izmetačem
2. publ. izmetalo
SSKJ²
izmetálka -e [tudi izmetau̯ka] ž (ȃ)
zool. odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah:
SSKJ²
izmetálo -a s (á)
voj. vzvod, ki odstranjuje tulce iz cevi pri ročnem strelnem orožju:
SSKJ²
izmetáti -méčem dov., izmêči izmečíte; izmêtal (á ẹ́)
1. spraviti kaj iz sebe: bolnik je izmetal kri; vse izmeče, kar poje; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog
● ekspr. ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu rekle, povedale
2. z metanjem spraviti kaj iz česa: izmetati kamenje iz zemlje / ekspr. vse razgrajače je izmetal iz gostilne
3. pog., ekspr. potrošiti, porabiti: za obleke izmeče veliko denarja
    izmetán -a -o:
    iz jame izmetano kamenje; 
prim. zmetati
SSKJ²
izmetávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izmetavati: izmetavanje hrane iz želodca / izmetavanje gramoza iz jame
SSKJ²
izmetávati -am nedov. (ȃ)
1. spravljati kaj iz sebe: bolnik izmetava kri; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo; pren., ekspr. velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane
2. z metanjem spravljati kaj iz česa: kopal je in izmetaval zemljo; izmetavati vodo iz čolna
3. pog., ekspr. trošiti, porabljati: za take reči izmetava denar; prim. zmetavati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izmezgáti -ám dov. (á ȃ)
nar. štajersko olupiti, omajiti: izmezgati vrbovo šibo
SSKJ²
izmík -a m (ȋ)
glagolnik od izmakniti: izmik vijaka / dobro je vedel, da je njegov odgovor le izmik
SSKJ²
izmikáč -a m (á)
ekspr. kdor se (rad) izogiba delu, dolžnostim: skupina delomrznežev in izmikačev
SSKJ²
izmíkanje -a s (ī)
glagolnik od izmikati: izmikanje denarja / izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi / odgovorila je brez izmikanja
SSKJ²
izmíkati -am tudi zmíkati -am nedov. (ī ȋ)
1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde
2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
// evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla
3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko
● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči
    izmíkati se tudi zmíkati se
    1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem
    // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju
    2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / izmikati se avtomobilom izogibati se
    3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega
    ●     knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen
    izmikajóč tudi zmikajóč -a -e:
    hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; 
prim. zmikati3
SSKJ²
izmírati -am nedov. (ī ȋ)
zastar. izumirati: nekateri rodovi izmirajo
SSKJ²
izmirítev tudi zmirítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izmiriti: izmiritev s sosedi / izmiritev čustev in razuma
SSKJ²
izmiríti -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ī í)
knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti
// publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se
    izmírjen tudi zmírjen -a -o:
    izmirjen s seboj
SSKJ²
izmírjati -am nedov. (í)
knjiž. pomirjati, miriti: izmirjati ljudi / publ. izmirjati sprte sosede spravljati
SSKJ²
izmíslek -a [izmislək] m (ȋ)
knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislic
● star. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo
SSKJ²
izmíslica -e ž (ȋ)
knjiž. izmišljena stvar: ta zgodba ni izmislica; ekspr. gola izmislica / v knjigi je veliko lepih izmislic misli, domislic
SSKJ²
izmísliti si -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ)
1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil
● pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev
2. v mislih izoblikovati, ustvariti
a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil
b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil
3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja
    izmíšljen tudi zmíšljen -a -o:
    izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično
SSKJ²
izmišljáj -a m (ȃ)
star. izmišljena stvar: te zgodbice so sami izmišljaji
SSKJ²
izmíšljanje -a s (í)
glagolnik od izmišljati si: izmišljanje izgovorov / izmišljanje bajk
SSKJ²
izmíšljati si -am si tudi zmíšljati si -am si nedov. (í)
1. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: izmišljati si imena za nove pojme / vedno si izmišlja izgovore / star. izmišljati pesmi pisati pesmi, pesniti
2. v mislih oblikovati, ustvarjati
a) kar v resničnosti ne obstaja: izmišljati si strahove; izmišljati si vse mogoče
b) kar ne ustreza resnici: povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj; ljudje si izmišljajo hude stvari o njem
3. nav. ekspr. imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive: kar naprej si izmišlja, pog. se izmišlja, kaj bi jedel
SSKJ²
izmišljáva -e ž (ȃ)
star. izmišljena stvar: dopolnjevati doživetje z izmišljavami
SSKJ²
izmišljávec -vca m (ȃ)
ekspr. kdor si kaj izmišlja: kdo ve, kaj vse jim je natvezel ta izmišljavec
SSKJ²
izmišljenína -e ž (í)
knjiž. neresnična izjava, pripoved: kar je rekel, ni resnica, ampak izmišljenina / ekspr. njena pripoved se mu je zdela prazna izmišljenina izmišljena stvar
SSKJ²
izmíšljenost -i ž (ȋ)
značilnost izmišljenega: izmišljenost oseb, vsebine; meja med resničnostjo in izmišljenostjo
SSKJ²
izmišljeválec -lca [izmišljevau̯ca tudi izmišljevalca] m (ȃ)
nav. ekspr. kdor si kaj izmišlja: kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu / pisatelj je dober izmišljevalec zgodb
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izmišljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izmišljevati si: sit sem njegovega izmišljevanja
SSKJ²
izmišljeváti si -újem si in zmišljeváti si -újem si nedov. (á ȗ)
izmišljati si: izmišljevati si izgovore / star. izmišljevati pesmi pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval, pog. se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel
SSKJ²
izmišljíja -e ž (ȋ)
knjiž. neresnična izjava, pripoved: to je izmišljija; ekspr. prazne izmišljije / predala se je izmišljijam sanjarijam, fantazijam
SSKJ²
izmišljotína -e ž (í)
nav. ekspr. neresnična izjava, pripoved: o njej so pripovedovali vse mogoče izmišljotine; ne meni se za take izmišljotine; gola, prazna izmišljotina
SSKJ²
izmíti -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ȋ)
z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; izmiti sod, steklenice pomiti / izmiti zaspane oči
// z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost
    izmít tudi zmít -a -o:
    izmita posoda; nebo je kakor izmito
SSKJ²
izmívanje tudi zmívanje -a s (í)
glagolnik od izmivati: izmivanje rane / izmivanje madežev
SSKJ²
izmívati -am tudi zmívati -am nedov., tudi izmivájte; tudi zmivájte; tudi izmivála; tudi zmivála (í)
z vodo ali drugo tekočino čistiti: izmivati rano
// z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: izmivati z rok strjeno kri
● ekspr. zaradi zamude ga je pošteno izmivala opominjala, oštevala
SSKJ²
izmlada gl. zmlada
SSKJ²
izmodelirati gl. zmodelirati
SSKJ²
izmodrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izmodriti: drago je plačal svojo izmodritev
SSKJ²
izmodríti -ím tudi zmodríti -ím dov., izmódril tudi zmódril (ī í)
1. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren: izkušnja, nesreča človeka izmodri; se bo že izmodril; brezoseb. dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti
2. izmodrovati: izmodrili so mnogo pametnih predlogov
    izmodrèn tudi zmodrèn -êna -o:
    izmodren človek
SSKJ²
izmodrováti -újem tudi zmodrováti -újem dov. (á ȗ)
1. nav. ekspr. z modrovanjem, razmišljanjem priti do česa: modroval je, izmodroval pa ni ničesar / iron. poglejte, kaj so izmodrovali naši teoretiki / bomo že kaj izmodrovali, da bo prav si bomo že kaj izmislili
● star. marsikako so izmodrovali o letini rekli, povedali
2. zastar. izmodriti: izkušnje so ga izmodrovale; ljudje se nočejo izmodrovati
SSKJ²
izmojstríti -ím in zmojstríti -ím dov., izmójstril in zmójstril; izmojstrèn in zmojstrèn (ī í)
1. ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstriti voz
2. ekspr. izučiti, usposobiti: kovač ga je dobro izmojstril
3. knjiž. obvladati, biti kos: posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave
SSKJ²
izmojstrováti -újem dov. (á ȗ)
ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstroval si je tako pokrivalo, da so ga vsi občudovali
SSKJ²
izmoledováti -újem in izmolédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑)
ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: pri kmetih so izmoledovali nekaj živeža / končno je izmoledovala, da je smela v kino
SSKJ²
izmolíti -mólim dov. (ī ọ́)
rel. z molitvijo priti do česa: izmoliti srečo, zdravje; izmolila je, da se je sin spreobrnil; cele noči je premolil, a miru si ni izmolil
    izmolíti se ekspr.
    z molitvijo se utruditi, izčrpati: molila je tako dolgo, da bi se skoraj izmolila / izmolila si je dušo; 
prim. zmoliti
SSKJ²
izmôlsti -môlzem [izmou̯sti] dov. (ó)
1. agr. popolnoma, do konca pomolsti: izmolsti kravo / izmolsti mleko
2. slabš. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: zadnji dinar je izmolzel iz njega; vse mu bodo izmolzli
3. star. izčrpati, oslabiti: nekatere rastline izmolzejo zemljo
    izmôlzen -a -o:
    izmolzena krava
SSKJ²
izmôlzek -zka [izmou̯zək] m (ȏ)
agr. kar se izmolze, namolze:
SSKJ²
izmomljáti -ám tudi zmomljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. nerazločno, momljaje reči, povedati: nazadnje je nekaj izmomljal; ne bodi hud, je izmomljal
SSKJ²
izmótati -am tudi izmotáti -ám dov.(ọ̄; á ȃ)
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno: izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja; izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovoja
    izmótati se, tudi izmotáti se
    1. priti iz česa ovirajočega: izmotati se iz grmovja / le s težavo se je izmotal iz gneče; nerodno se je izmotala izza mize; pren. dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov; sonce se izmota izza oblakov
    2. nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja: gospodarstvo se je izmotalo iz krize; izmotati se iz težav, zadrege / končno se je le izmotal iz dolgov jih plačal, poravnal
    // z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja: upal je, da se bo izmotal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izmotávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izmotavati: izmotavanje otroka iz povojev / povedati kaj brez izmotavanja
SSKJ²
izmotávati -am nedov. (ȃ)
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega delati kaj prosto, vidno: izmotavati otroka iz povojev; ženska se je izmotavala iz jopic in ogrinjal
    izmotávati se nav. ekspr.
    s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega, zapletenega položaja: izmotavati se iz težav
    // z opravičevanjem, pojasnjevanjem poskušati priti iz neugodnega položaja: naj se izmotavam, kakor se hočem, to moram plačati
SSKJ²
izmotovíliti se -im se dov. (í ȋ)
ekspr. s težavo, nerodno priti iz česa: počasi se je izmotovilil iz kočije
SSKJ²
izmózganost -i ž (ọ̑)
ekspr. izčrpanost, oslabelost: izmozganost od dela
SSKJ²
izmózgati -am dov. (ọ̑) ekspr.
1. izčrpati, oslabiti: neprestano delo jo je izmozgalo; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo
2. izrabiti, izkoristiti: tak oderuh te bo že izmozgal
3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: bo že izmozgal denar iz vas
    izmózgan -a -o:
    izmozgan obraz; bil je ves izmozgan; od trpljenja izmozgano ljudstvo
SSKJ²
izmozgávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izmozgavati: nečloveško izmozgavanje delavcev
SSKJ²
izmozgávati -am nedov. (ȃ) ekspr.
1. izčrpavati, slabiti: naporna vožnja izmozgava konje / tujina izmozgava mlade ljudi
2. izrabljati, izkoriščati: vojaki so ropali in izmozgavali podjarmljene dežele
    izmozgávan -a -o:
    izmozgavano ljudstvo
SSKJ²
izmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
zastar. izumreti: zaradi lakote so izmrle cele pokrajine
    izmŕl -a -o:
    izmrlo pleme
    izmŕt -a -o:
    mesto je kakor izmrto
SSKJ²
izmrmráti -ám tudi zmrmráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. nerazločno, mrmraje reči, povedati: v odgovor je izmrmral nekaj besed
SSKJ²
izmŕtje -a s (ȓ)
zastar. izumrtje: ljudje so bili obsojeni na izmrtje
SSKJ²
izmúčenost tudi zmúčenost -i ž (ȗ)
stanje izmučenega človeka: polastila se ga je silna izmučenost; od izmučenosti ni mogel zaspati; živčna izmučenost
SSKJ²
izmúčiti -im tudi zmúčiti -im dov. (ú ȗ)
povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči: kašelj bolnika izmuči; treningi so jo tako izmučili, da je omedlela; ekspr. izmučiti koga do smrti; na potovanju se je izmučil; duševno, telesno se izmučiti
    izmúčen tudi zmúčen -a -o:
    izmučen človek; izmučen obraz; izmučen od vročine; na smrt izmučen
SSKJ²
izmúzati se -am se dov. (ū)
star. naskrivaj, neopazno oditi; izmuzniti se: izmuzati se iz hiše, skozi luknjo; prihuljeno se je izmuzal na dvorišče
SSKJ²
izmuzávati se -am se nedov. (ȃ) ekspr.
1. izogibati se: izmuzavati se napadalcem / izmuzavati se delu
2. izgovarjati se: izmuzaval se je, da tam nima kaj delati
SSKJ²
izmuzljív tudi zmuzljív -a -o prid. (ī í)
ekspr. ki se (rad) izmuzne: izmuzljiva jegulja / njegov odgovor je nejasen, nekako izmuzljiv
SSKJ²
izmúzniti se -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ)
1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok
2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se kontrolni nalogi pri matematiki / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti
● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se
SSKJ²
iznad tudi znad predl., z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim: sonce prisije iznad gore; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja
// knjiž. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad: gamsi se pasejo iznad pečine
2. publ. za izražanje presežene mere; nad, čez2: temperatura iznad sto stopinj
SSKJ²
iznájdba -e ž (ȃ)
kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju: industrija s pridom izkorišča nove iznajdbe; odkupiti, patentirati iznajdbo; ekspr. epohalna, imenitna iznajdba / porcelan je kitajska iznajdba
// odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju: iznajdba atomskega orožja, pisalnega stroja; iznajdba tiska
● ekspr. ta igra je prava hudičeva iznajdba je zelo nevarna, škodljiva
♦ lit. iznajdba snovi izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje
SSKJ²
iznajdévanje -a s (ẹ́)
knjiž. izmišljanje, izmišljevanje: iznajdevanje fabulističnih zapletov / iznajdevanje lastne življenjske poti
SSKJ²
iznajdévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. izmišljati si, izmišljevati si: iznajdevati zgodbe
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iznajdítelj -a m (ȋ)
kdor kaj iznajde: to je delo genialnega iznajditelja; iznajditelj parnega stroja
SSKJ²
iznajdíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki kaj iznajde: iznajditeljica nove priprave
SSKJ²
iznajdíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na iznajditelje: iznajditeljski dar, duh; iznajditeljska dejavnost / kršenje iznajditeljskih pravic
SSKJ²
iznajdíteljstvo -a s (ȋ)
dejavnost iznajditeljev: uspehi na področju iznajditeljstva
SSKJ²
iznajdljív tudi znajdljív -a -o prid. (ī í)
ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev: bister in iznajdljiv fant; okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi / iznajdljiv duh
    iznajdljívo tudi znajdljívo prisl.:
    iznajdljivo si je to priboril
SSKJ²
iznajdljívec -vca m (ȋ)
ekspr. iznajdljiv človek: tak iznajdljivec bo že rešil to vprašanje
SSKJ²
iznajdljívost tudi znajdljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost iznajdljivega človeka: rešil jih je s svojo iznajdljivostjo; presenetila jih je iznajdljivost tega fanta; spretnost in iznajdljivost
SSKJ²
iznajdováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa: iznajdovati konkretne oblike odnosov med ljudmi / skladatelj nenehoma išče in iznajduje odkriva
SSKJ²
iznájti -nájdem dov., iznášel iznášla (á)
1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: iznajti orodje, stroj; iznajti možnost konzerviranja hrane; iznajti nove načine dela
● slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister
2. knjiž. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: po globokem premišljevanju je iznašel zagovor / kaj ste iznašli, da bi me ranili
// zastar. ugotoviti, spoznati: čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister
    iznájden -a -o:
    spomeniki iz časov, ko še ni bil iznajden tisk; 
prim. znajti se
SSKJ²
iznakáziti -im tudi iznakazíti -ím tudi znakáziti -im tudi znakazíti -ím dov., iznakázil tudi znakázil (ā ȃ; ī í)
spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je zelo iznakazila; v pretepu so mu iznakazili obraz; brezoseb. tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati
// spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: iznakaziti smisel umetniškega dela; stvar se je iznakazila
    iznakážen -a -o tudi iznakažèn -êna -o tudi znakážen -a -o tudi znakažèn -êna -o:
    iznakažen obraz; od dela iznakaženi prsti; iznakažene besede; iznakažena podoba resničnosti
SSKJ²
iznakáženec tudi iznakažênec tudi znakáženec tudi znakažênec -nca m (ȃ; é)
ekspr. iznakažen človek: skušati vrniti iznakažencu prvotno podobo / intelektualni iznakaženec
SSKJ²
iznakáženje tudi iznakažênje tudi znakáženje tudi znakažênje -a s (ȃ; é)
glagolnik od iznakaziti: iznakaženje obraza / iznakaženje duševnosti
SSKJ²
iznakáženost tudi iznakažênost tudi znakáženost tudi znakažênost -i ž (ȃ; é)
lastnost, značilnost iznakaženega: telesna iznakaženost; iznakaženost obraza, ustnic / moralna iznakaženost; iznakaženost družbenih odnosov
SSKJ²
iznakaževáti -újem nedov. (á ȗ)
spreminjati naravno, pravilno obliko česa: rahitis je nekoč zelo iznakaževal otroke
SSKJ²
iznarodíti se -ím se dov., iznaródil se (ī í)
knjiž. narodnostno se odtujiti: sin se mu je iznarodil
SSKJ²
iznášanje -a s (ȃ)
glagolnik od iznašati: iznašanje pohištva iz goreče hiše / iznašanje predlogov
SSKJ²
iznášati -am nedov. (ȃ)
1. z nošenjem spravljati iz česa: iznašati obleko na zrak; iznašati valuto iz države
2. polit. žarg. odkrivati, prikazovati: ne iznašaj njenih napak; takih stvari ne iznašaj na sestanku
3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznašati pomisleke; iznašati predloge predlagati; iznašati pritožbe pritoževati se; prim. znašati1
SSKJ²
iznebiti se ipd. gl. znebiti se ipd.
SSKJ²
iznegováti -újem tudi znegováti -újem dov. (á ȗ)
knjiž. z negovanjem urediti: iznegovati obraz / iznegovati naravo
    iznegován tudi znegován -a -o:
    bil je skopan in iznegovan
SSKJ²
iznemôči -mórem tudi znemôči -mórem dov., iznemógel iznemôgla tudi znemógel znemôgla (ó ọ́)
knjiž. obnemoči: iznemoči zaradi bolezni; v internaciji je povsem iznemogel
    iznemógel -môgla in -mógla -o tudi znemógel -môgla in -mógla -o:
    od dolge poti so bili lačni in iznemogli onemogli / iznemoglo upanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iznemóglost tudi iznemôglost tudi znemóglost tudi znemôglost -i ž (ọ́; ó)
knjiž. onemoglost: zgruditi se od iznemoglosti
SSKJ²
iznenáda tudi znenáda prisl. (ȃ)
nepričakovano, naenkrat: iznenada vstopiti
// v hipu, naenkrat: iznenada je obstal
SSKJ²
iznenádejati -am nedov. in dov. (ȃ)
zastar. presenečati: to ga iznenadeja; iznenadejal jih je s svojo novico
    iznenádejan -a -o:
    bil je prijetno iznenadejan
SSKJ²
iznenáden -dna -o prid. (ȃ)
knjiž. nepričakovan, nenaden: iznenaden napad; zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami
SSKJ²
iznenádenje -a s (ȃ)
knjiž. presenečenje: doživeti neljubo, prijetno iznenadenje / iznenadenja ne more skriti
SSKJ²
iznenádenost -i ž (ȃ)
knjiž. presenečenje: od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče
SSKJ²
iznenáditi -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ)
knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila
    iznenáden tudi znenáden -a -o:
    bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala
SSKJ²
iznenájati -am nedov. (á)
star. presenečati: to me veselo iznenaja
SSKJ²
iznêsti -nêsem dov., iznésel iznêsla (é)
1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli
2. z določenim postopkom narediti, da kaj pride iz česa: iznesti izdelke iz carinskega območja / iznesti osebne podatke iz države
3. polit. žarg. odkriti, prikazati: poslanci so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi
4. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi
    iznesèn tudi iznešèn -êna -o:
    izneseni argumenti; 
prim. znesti1
SSKJ²
iznevéra -e ž (ẹ̑)
zastar. nezvestoba: ni se mogel sprijazniti z njeno iznevero
SSKJ²
iznevériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo
2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo
3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja
    iznevériti se 
    postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih
SSKJ²
iznevérjati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. povzročati, da kdo preneha biti zvest: izneverjati komu nevesto
    iznevérjati se 
    postajati nezvest: dekle se mu izneverja / prijatelji se mu izneverjajo / izneverjati se domačemu kraju / izneverjati se načelom ne držati se jih
SSKJ²
iznevérjenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izneveriti: izneverjenje možu / izneverjenje obljubi
SSKJ²
iznevérnik -a m (ẹ̑)
zastar. odpadnik: razglasili so ga za iznevernika in mu vzeli vsa posestva
SSKJ²
iznevídeti -im in znevídeti -im dov. (í ȋ)
nar. zahodno začutiti nenaklonjenost, odpor do koga: zaradi surovosti so ga ljudje iznevideli
SSKJ²
izniansírati -am tudi zniansírati -am dov. (ȋ)
knjiž. izdelati v vseh odtenkih, zlasti umetniško delo: violinist je izniansiral vsako frazo do podrobnosti
    izniansíran tudi zniansíran -a -o:
    psihološko izniansirana igra
SSKJ²
izníčenje tudi zníčenje -a s (ȋ)
glagolnik od izničiti: upirati se popolnemu izničenju; izničenje človeka, sveta
SSKJ²
izničeváti -újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ)
povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi
    izničujóč tudi zničujóč -a -e:
    medsebojno se izničujoča svetova
SSKJ²
izníčiti -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ)
1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti
2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja
// razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke
    izníčen tudi zníčen -a -o:
    izničena predmetnost; 
prim. zničiti
SSKJ²
izníhati se -am se dov. (ī)
prenehati nihati: nihalo se je iznihalo in obstalo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izníkniti -em dov. (í ȋ)
star. izginiti, izgubiti se: studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič
SSKJ²
iznivelirati gl. znivelirati
SSKJ²
iznoréti se -ím se dov., iznôrel se (ẹ́ í)
1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se iznoreli; pren., ekspr. vreme se je iznorelo
2. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: ob pustu se iznori staro in mlado; naj se iznori, dokler je mlad
SSKJ²
iznòs -ôsa m (ȍ ó)
1. glagolnik od iznesti: iznos blaga, denarja iz države / iznos podatkov
2. pisar. znesek, vsota: na račun pritekajo sorazmerno veliki iznosi / iznos produkcije velikost
SSKJ²
iznosíti -nósim dov. (ī ọ́)
1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova
2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi
3. star. ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil
    iznóšen -a -o:
    iznošen otrok; iznošena obleka; 
prim. znositi
SSKJ²
izo... prvi del zloženk
nanašajoč se na enak: izogen, izogona, izonomija
SSKJ²
izobár -a m (ȃ)
fiz. element, ki ima enako atomsko maso kot določeni element:
SSKJ²
izobára -e ž (ȃ)
1. meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enakim zračnim pritiskom: izobare in izohipse
2. fiz. črta, ki kaže odnos med prostornino in temperaturo pri ne spreminjajočem se tlaku:
SSKJ²
izobáren -rna -o prid. (ȃ)
fiz. ki poteka pri ne spreminjajočem se tlaku: izobarna sprememba
SSKJ²
izobáta -e ž (ȃ)
geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako globino v morju, jezeru ali reki: zemljevid z vrisanimi izobatami
SSKJ²
izóbčenec -nca m (ọ̄)
rel. kdor je izključen iz Cerkve: biti izobčenec
// ekspr. kdor je izključen iz kake skupnosti sploh: družbeni izobčenec
SSKJ²
izóbčenje -a s (ọ̑)
rel. izključitev iz Cerkve: zagroziti z izobčenjem
SSKJ²
izóbčenka -e ž (ọ̄)
rel. ženska, ki je izključena iz Cerkve: položaj izobčenke
// ekspr. ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh: prenehali so se družiti z izobčenko
SSKJ²
izóbčenost -i ž (ọ̄)
rel. stanje človeka, ki je izključen iz Cerkve: izguba pravic zaradi izobčenosti
// ekspr. stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh: zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe
SSKJ²
izóbčenstvo -a s (ọ̄)
star. izobčenost: izobčenstvo iz človeške družbe
SSKJ²
izobčeváti -újem nedov. (á ȗ)
rel. izključevati iz Cerkve: papež je izobčeval nepokorne vladarje
SSKJ²
izobčítev -tve ž (ȋ)
rel. izključitev iz Cerkve; izobčenje: izobčitev iz verske skupnosti
SSKJ²
izóbčiti -im dov. (ọ̄)
rel. izključiti iz Cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz Cerkve
// ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila
    izóbčen -a -o:
    biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe
SSKJ²
izobčítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izobčenje: izobčitveni postopek / izobčitveni dekret
SSKJ²
izobések -ska m (ẹ̑)
izvesek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izobésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
obesiti na vidno mesto: izobesiti cenik, razglas; po vsem mestu so izobesili zastave
    izobéšen -a -o:
    zastave so bile že izobešene
SSKJ²
izobéšati -am nedov. (ẹ́)
obešati na vidno mesto: za praznik dela izobešati rdeče zastave
SSKJ²
izobílica -e ž (ȋ)
izobilje: revščina in izobilica
● imeti vsega v izobilici zelo veliko
SSKJ²
izobílje -a s (ȋ)
1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: v deželi vlada izobilje / živeti v izobilju; ekspr. ti ljudje se kopljejo v izobilju
● imeti vsega v izobilju zelo veliko
2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: izobilje proizvodov
SSKJ²
izoblíčiti -im dov. (í ȋ) knjiž.
1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče
2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje
    izoblíčiti se 
    1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle
    2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber
    izoblíčen -a -o:
    iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe
SSKJ²
izoblíka -e ž (ȋ)
knjiž. izoblikovanost: obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu
SSKJ²
izoblikovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izoblikovati: izoblikovanje kipa; potrebno je še izoblikovanje posameznosti / izoblikovanje države, nacionalnosti / vzgoja vpliva na izoblikovanje osebnosti
SSKJ²
izoblikovánost -i ž (á)
lastnost, značilnost izoblikovanega: izoblikovanost kipa / stilna izoblikovanost romana / izoblikovanost tal / določiti starost po izoblikovanosti kosti / duhovna izoblikovanost človeka
SSKJ²
izoblikováti -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ)
1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor
2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi
// dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod
// narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev
3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico
4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest
    izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v
    izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep
    izoblikován tudi zoblikován -a -o:
    izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država
SSKJ²
izobliti gl. zobliti
SSKJ²
izobrázba -e ž (ȃ)
1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost
// stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba
2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje
b) potrebna je izobrazba okusa
c) izobrazba zemeljskih plasti
● ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture
♦ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
SSKJ²
izobrázben -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na izobrazba 1: izobrazbena rast otrok; izobrazbena raven, stopnja prebivalstva / izobrazbena struktura vodilnega kadra
    izobrázbeno prisl.:
    izobrazbeno različni bralci
SSKJ²
izobrázen -zna -o (ā)
pridevnik od izobrazba 2: izobrazna možnost
SSKJ²
izobráziti -im dov. (ā ȃ)
1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti
2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik
3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka
    izobrážen -a -o
    1. deležnik od izobraziti: izobražen je bil v najboljši šoli / ima izobražen okus
    2. ki ima izobrazbo: daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka; je vsestransko, zelo izobražen / glasbeno, jezikovno, literarno izobražen / akademsko izobražen z visokošolsko izobrazbo
    // kulturen, civiliziran: živel je daleč od izobraženega sveta
    3. ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: pripraviti govor za izobražene ljudi / izobraženi sloji
SSKJ²
izobráženec -nca m (ȃ)
kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec; jezik, sloj izobražencev; kmetje in izobraženci
SSKJ²
izobráženje -a s (ȃ)
zastar. izobrazba: razlikovati se po izobraženju / skrbeti za otrokovo izobraženje
SSKJ²
izobráženka -e ž (ȃ)
ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj: zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev
SSKJ²
izobráženost -i ž (ȃ)
značilnost izobraženega človeka: v delu se kaže njegova izobraženost / jezikovna, vsestranska izobraženost
SSKJ²
izobráženski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izobražence: zahaja v izobražensko družbo / izobraženski pogovor / izobraženski poklici
SSKJ²
izobráženstvo -a s (ȃ)
sloj izobražencev, izobraženci: narodno izobraženstvo; naloge izobraženstva; preprosto ljudstvo in izobraženstvo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izobraževálec -lca [izobraževau̯ca in izobraževalca] m (ȃ)
kdor izobražuje: izobraževalci ljudstva
SSKJ²
izobraževálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izobraževanje: izobraževalni tečaji; izobraževalne oddaje po radiu; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center; vzgojno-izobraževalna ustanova
♦ ped. izobraževalna vrednost pouka; splošno izobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo
SSKJ²
izobraževalíšče -a s (í)
zastar. izobraževalna ustanova: žensko izobraževališče
SSKJ²
izobraževálnica -e ž (ȃ)
knjiž. izobraževalna ustanova: večerna gimnazija je izobraževalnica odraslih
SSKJ²
izobraževánje -a s (ȃ)
glagolnik od izobraževati:
a) skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine; oblike izobraževanja odraslih / dopolnilno izobraževanje ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji; ideološko, strokovno izobraževanje delavcev / področje izobraževanja in znanosti
♦ ped. formalno izobraževanje ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; materialno izobraževanje ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij naravoslovnih in družbenih ved
b) izobraževanje jezika
SSKJ²
izobraževáti -újem nedov. (á ȗ)
načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobraževati mladino; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta; izobraževati se z branjem; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / dal ga je v mesto izobraževat študirat
// star. razvijati, kultivirati: izobraževati jezik / izobraževati estetski čut
SSKJ²
izogamíja -e ž (ȋ)
biol. spolno razmnoževanje z enako velikimi spolnimi celicami:
SSKJ²
izogeotêrma -e ž (ȇ)
geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako temperaturo v zemeljski notranjosti:
SSKJ²
izogíb -a m (ȋ)
glagolnik od izogniti se: pri izogibu sta vozova trčila / pisar. v izogib posledicam da se izognemo posledicam
SSKJ²
izogibálen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za izogibanje: izogibalni tir / rešiti se z izogibalnim manevrom
SSKJ²
izogibalíšče -a s (í)
kraj, prostor za izogibanje: urediti izogibališča; ker je cesta preozka, se je moral umakniti na izogibališče
♦ žel. postaja za srečanja ali prehitevanja vlakov na enotirni progi
SSKJ²
izogíbanje -a s (ī)
glagolnik od izogibati se: izogibanje avtomobilov; medsebojno izogibanje ladij / motilo jo je njegovo izogibanje; izogibanje družbe / izogibanje tveganju
SSKJ²
izogíbati se -am se in -ljem se nedov. (ī)
1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: izogibati se avtomobilov, avtomobilom, pešcem; izogibati se (na) desno / vozila se izogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: izogibal se je ljudi, da bi ne videli njegove žalosti; vse se me izogiba
2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: spretno se je izogibal sunkov, udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogibati se dolžnosti, nadzorstvu, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogibati se prepirov; izogibati se odgovorom, plačevanju dolgov / izogiba se dela noče delati
3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogibati se nevarnosti, vojne
4. ekspr. ne uporabljati: izogibati se neprimernih izrazov
● ekspr. naše hiše se na daleč izogiba ne hodi mimo nje; ne prihaja k nam na obisk
    izogibajóč se -a -e:
    vračali so se, izogibajoč se cestam
SSKJ²
izogibljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se mu da izogniti: spor je izogibljiv
SSKJ²
izoglósa -e ž (ọ̑)
jezikosl. črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom: razmejevati narečja z izoglosami
SSKJ²
izogníti se -ógnem se in -ôgnem se dov. (ī ọ̑, ó)
1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo drugega / v velikem loku se je izognil kupu kamenja
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev; temu človeku se zmeraj izognem
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izogniti se klofuti, udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogniti se težkega dela; izogniti se odgovornosti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogniti se odgovoru, plačilu
3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogniti se nesporazumu, sporom, vojni
4. ekspr. ne uporabiti: izogniti se neprimernega izraza; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki
● ekspr. raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti da ni peljal, šel po njej; izognil se je materinim pogledom umaknil se je, da ga ni mogla videti
SSKJ²
izogóna -e ž (ọ̑)
geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) deklinacijo: izogone in izokline
SSKJ²
izogonálen -lna -o prid. (ȃ)
geom. ki ima enake kote; enakokoten: izogonalni lik
SSKJ²
izohiéta -e ž (ẹ̑)
meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enako količino padavin v določenem časovnem obdobju: izohiete in izoterme
SSKJ²
izohípsa -e ž (ȋ)
geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino: izohipse in izobate
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izohrón -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki traja enako dolgo: izohroni svetlobni intervali
♦ geol. izohrona najdba najdba v enako starih plasteh
SSKJ²
izohróna -e ž (ọ̑)
1. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje, dosegljive iz določenega izhodišča v enakem času: vrisati izohrone
2. meteor. črta, ki veže točke, v katerih je kak pojav ob istem času v isti fazi: prikazati začetke potresa z izohronami
SSKJ²
izoklína -e ž (ȋ)
geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) inklinacijo: zemljevid z izoklinami
SSKJ²
izolácija -e ž (á)
1. glagolnik od izolirati: popolna izolacija bolnih otrok / kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države / uporabljati bitumen za izolacijo zidu; potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora
♦ bot. geografska izolacija izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami
2. kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: obnoviti izolacijo; odstraniti z žice izolacijo; izolacija iz steklene volne; debela plast izolacije; kabel z gumijasto izolacijo / zvočna izolacija ki ščiti pred hrupom, motečimi šumi
3. stanje izoliranega; izoliranost: premagati izolacijo; posledica kulturne izolacije / po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala / publ. izolacija domačega trga od inozemskega ločenost, odtrganost
SSKJ²
izolacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izolacijo: izolacijski material; izolacijska obloga; odstraniti izolacijsko ploščo / izolacijska dela / izolacijska politika
● izolacijski aparat aparat s stisnjenim kisikom ali zrakom za dihanje
♦ elektr. izolacijska upornost upornost med medsebojno izoliranima prevodnikoma; les. izolacijski les les, ki se uporablja za izoliranje; med. izolacijska soba izolirna soba
SSKJ²
izolacioníst -a m (ȋ)
pristaš izolacionizma: napasti izolacioniste
♦ polit. pristaš smeri v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni
SSKJ²
izolacionístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na izolacionizem: izolacionistična politika / izolacionistična pojmovanja v poeziji
SSKJ²
izolacionízem -zma m (ī)
težnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja: obsojati, zagovarjati izolacionizem
// navadno s prilastkom težnja po omejitvi dejavnosti na lastno, svoje področje: gospodarski izolacionizem; izolacionizem v gradbeništvu
♦ polit. smer v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni
SSKJ²
izolánt -a m (ā á)
elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: porcelan je dober izolant; uporaba izolantov v elektrotehniki
SSKJ²
izolát -a m (ȃ)
soc. etnična, rasna, ideološka skupina, ki nima stikov s pripadniki drugih narodnosti, ras, ideologij na svojem območju: romski izolat
SSKJ²
izolatêr -ja m (ȇ)
delavec, ki opravlja izolacijska dela: izolater za toplotno izolacijo
SSKJ²
izolátor -ja m (ȃ)
snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja
// elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator
♦ agr. priprava za izoliranje rastlin
SSKJ²
izolátorski -a -o prid. (ȃ)
elektr., navadno v zvezi izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost:
SSKJ²
izolíranje -a s (ȋ)
glagolnik od izolirati: izoliranje stene; material za izoliranje / izoliranje bolnika
SSKJ²
izolíranost -i ž (ȋ)
stanje izoliranega: premagati izoliranost; gospodarska izoliranost države / nezadostna izoliranost prostorov izolacija
SSKJ²
izolírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati izgrednike od množice ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati
2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumnom; toplotno, zvočno izolirati
3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala
♦ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča
    izolírati se 
    pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja
    izolíran -a -o:
    izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen
    ♦     voj. izolirani napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano
SSKJ²
izolíren -rna -o prid. (ȋ)
s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumnom ali katranom
♦ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo
SSKJ²
izolírnica -e ž (ȋ)
stavba, oddelek za bolnike z nalezljivimi boleznimi: biti v izolirnici; izolirnica bolnišnice; izolirnica za tifusne bolnike
SSKJ²
izomêr -a m (ȇ)
kem. spojina z enako empirično, a različno strukturno formulo kot določena spojina: izomeri imajo različne fizikalne in kemične lastnosti
SSKJ²
izomêren -rna -o (ȇ)
pridevnik od izomer: izomerna spojina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izomeríja -e ž (ȋ)
kem. pojav, da imajo spojine z enako empirično formulo, toda različno strukturno formulo, različne fizikalne in kemične lastnosti: ugotoviti izomerijo
SSKJ²
izométričen -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na izometrijo: izometrična upodobitev / izometrična projekcija izometrija
♦ kozm. izometrične vaje pri negi obraza istočasno enako močno napenjanje in popuščanje obraznih mišic na obeh polovicah obraza; min. izometrična oblika kristala oblika kristala, ki je v vseh smereh enako razvit
SSKJ²
izometríja -e ž (ȋ)
geom. aksonometrična projekcija, pri kateri so projekcije enote na vseh treh koordinatnih oseh enake:
SSKJ²
izomíka -e ž (ȋ)
zastar. izobrazba: skrbeti za izomiko ljudstva
SSKJ²
izomíkati -am dov. (ȋ)
zastar. izobraziti: izomikati ljudi
    izomíkan -a -o:
    izomikan človek
SSKJ²
izomórfen -fna -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki je iste oblike, istoličen: izomorfne stvari
♦ mat. izomorfne grupe grupe z enakimi strukturami; min. izomorfne snovi snovi, ki kristalijo v podobnih kristalih
SSKJ²
izomorfízem -zma m (ī)
knjiž. lastnost, značilnost izomorfnega, istoličnost: izomorfizem stvari
♦ mat. lastnost grup z enakimi strukturami; min. pojav, da snovi kristalijo v podobnih kristalih
SSKJ²
ízop -a m (ȋ)
bot. primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in zelo dišečimi listi; ožepek: izpirati dlesni s čajem iz izopa
SSKJ²
izoprén -a m (ẹ̑)
teh. naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka: polimerizacija izoprena v kavčuk
SSKJ²
izoráti -ôrjem in -órjem dov., izôrji izorjíte; izorál (á ó, ọ́)
1. z oranjem spraviti iz zemlje: izorati kamenje, kosti / krompir so že izorali
2. z oranjem narediti: izorati brazdo; pren. skrb mu je izorala gube na obrazu
    izorán -a -o:
    vrane stikajo za izoranimi črvi; izorana brazda; 
prim. zorati
SSKJ²
izorávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izoravati: izoravanje krompirja / plug za izoravanje
SSKJ²
izorávati -am nedov. (ȃ)
z oranjem spravljati iz zemlje: izoravati krompir
SSKJ²
izoritmíja -e ž (ȋ)
glasb. nastopanje istega ritma v vseh glasovih hkrati: princip izoritmije
SSKJ²
izostájanje -a s (ā)
glagolnik od izostajati: neopravičeno izostajanje; izostajanje od dela, pouka
SSKJ²
izostájati -am nedov. (ā)
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: nekateri učenci pogosto izostajajo iz šole; izostajati od pouka, z dela / po cele tedne izostaja z doma
// publ. ne pojavljati se, ne nastopati, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki bolezni v tem primeru izostajajo; zaradi bolezni je začelo menstruacija izostajati
SSKJ²
izostánek -nka m (ȃ)
nenavzočnost koga na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti navzoč: zmanjšati izostanke od pouka; kaznovati učenca zaradi neopravičenih izostankov; neupravičeni izostanki z dela
// publ. nenavzočnost česa, čeprav bi se to praviloma moralo pojaviti: izostanek tipičnih znakov bolezni / izostanek menstruacije / izostanek letoviščarjev je zelo vplival na hotelsko dejavnost
SSKJ²
izostánkar -ja m (ȃ)
ekspr. kdor pogosto izostaja: kaznovati izostankarje
SSKJ²
izostánkarstvo -a s (ȃ)
ekspr. pogosto izostajanje: boriti se proti izostankarstvu in nedisciplini
SSKJ²
izostáti -stánem dov. (á ȃ)
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: učenec je večkrat neopravičeno izostal; izostati iz šole, od pouka; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa
// publ. ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale
● publ. časopis je danes izostal ni izšel; ni bil dostavljen; publ. te določbe v statutu ne bi smele izostati bi morale biti upoštevane; publ. uspeh dela ni izostal je bil razmeroma velik
SSKJ²
izostazíja -e ž (ȋ)
geol. ravnotežje med različnimi grudami zemeljske skorje:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izostrênost -i ž (é)
lastnost, značilnost izostrenega: izostrenost konice / knjiž. idejna izostrenost opredeljenost, izdelanost
SSKJ²
izostrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izostriti: izostritev konice / izostritev estetskega čuta / izostritev kriterijev za presojo sodobne glasbe
SSKJ²
izostríti -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ī í)
1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico
● ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze
2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko
// knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila
3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh
// knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut
    izostrèn tudi zostrèn -êna -o:
    imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren
SSKJ²
izostrítven -a -o prid. (ȋ)
fot. ki je za izostritev slike: izostritveni filtri; izostritvena razdalja
SSKJ²
izostrováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: šola izostruje otrokom muzikalni čut
SSKJ²
izotêrma -e ž (ȇ)
1. meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enako temperaturo: izoterme in izobare
2. fiz. črta, ki kaže odnos med prostornino in tlakom pri ne spreminjajoči se temperaturi:
SSKJ²
izotêrmen -mna -o prid. (ȇ)
fiz. ki poteka pri ne spreminjajoči se temperaturi: izotermna kompresija; izotermna sprememba
SSKJ²
izotêrmičen -čna -o prid. (é)
fiz. izotermen: izotermična kompresija
SSKJ²
izotermíja -e ž (ȋ)
meteor. pojav, da se temperatura ozračja z višino ne spreminja:
SSKJ²
izotóničen -čna -o prid. (ọ́)
biol., v zvezi izotonična raztopina raztopina, ki ima enak osmotski pritisk kot raztopina na drugi strani celične membrane: izotonična in hipertonična raztopina
SSKJ²
izotóp -a m (ọ̑)
fiz. element v obliki, ki se po atomski masi razlikuje od drugih oblik tega elementa: uranovi izotopi / zdravljenje z radioaktivnimi izotopi
SSKJ²
izotópski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na izotop: izotopska separacija / izotopski generator
SSKJ²
izotrópen -pna -o prid. (ọ̑)
fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti, enakosmeren: izotropna snov
♦ min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen
SSKJ²
izozád prisl. (ȃ)
knjiž. od zadaj: napadel ga je izozad
// zadaj, odzadaj: slišal je, kako se je izozad nekdo odkašljal
SSKJ²
izpàd -áda m (ȁ á)
1. glagolnik od izpasti:
a) izpad las, zob / izpad polglasnika
b) izpad tekmovalca; izpad iz lige
c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji
2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi
// prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi
3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave
♦ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
SSKJ²
izpádanje -a s (ā)
glagolnik od izpadati: izpadanje las / izpadanje polglasnika / izpadanje iz bunkerjev
SSKJ²
izpádati -am nedov. (ā ȃ)
1. zaradi popuščenih vezi, stika padati iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: knjigi izpadajo listi / lasje, zobje izpadajo
♦ jezikosl. polglasnik v sklanjatvi izpada
2. voj. delati izpade: ob napadih sovražnika so obkoljenci izpadali
● publ. iz tega motivnega okvira izpada le ena slika ne spada vanj, je motivno drugačna
    izpadajóč -a -e:
    izpadajoči lasje
    ♦     les. izpadajoča grča grča, ki ni vrasla v les
SSKJ²
izpádek -dka m (ȃ)
1. izpad: izpadek črke / izpadek naročil je občuten
2. zastar. primanjkljaj, izguba: imeti, kriti izpadek
SSKJ²
izpáden -dna -o prid. (ā)
nanašajoč se na izpad: izpadni pojavi pri živčnih ljudeh / braniti izpadna vrata
♦ šport. izpadni korak korak, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena; urb. izpadna cesta cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo
SSKJ²
izpádnica -e ž (ȃ)
urb. cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo: novo naselje gradijo ob mestni izpadnici
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpádnik -a m (ȃ)
voj. kdor napravi izpad: zaustaviti izpadnike
SSKJ²
izpàh -áha m (ȁ á)
1. med. premaknitev sklepne glavice iz sklepne jamice: izpah v kolku, rami / izpah noge
2. star. izpuščaj, mozolj: kožni izpah
♦ tisk. dvig polnila med tiskom
SSKJ²
izpáhati -am dov. (á ȃ) nar.
1. iztepsti: izpahati prah iz odeje
2. izpihati, izplati: morali bomo izpahati pleve iz žita
SSKJ²
izpáhek -hka m (ȃ)
izpuščaj, mozolj: dobiti izpahke
SSKJ²
izpahnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izpahniti: izpahnitev noge
SSKJ²
izpahníti in izpáhniti -em, tudi izpáhniti -em dov. (ī á; á ā)
1. premakniti sklepno glavico iz sklepne jamice: izpahniti nogo v kolku / izpahniti si čeljust / ekspr. ne obrekuj ljudi, da se ti ne bo jezik izpahnil
2. potisniti navzven, naprej: izpahnil je brado in nekaj zamomljal / ekspr. ženska je včasih kar izpahnila oči izbuljila
3. izločiti, odstraniti (iz sadeža): izpahniti češpljam koščice
// knjiž., ekspr. izključiti, izločiti: čutil je, da ga je mesto izpahnilo
    izpahníti se in izpáhniti se, tudi izpáhniti se
    izpustiti se: mozolji se izpahnejo; brezoseb. zaradi vročine se mu je izpahnilo na ustnicah
    izpáhnjen -a -o:
    naravnati izpahnjeno nogo; imel je velike, precej izpahnjene oči; 
prim. spahniti se
SSKJ²
izpáhnjenje -a s (á)
glagolnik od izpahniti: izpahnjenje v rami
SSKJ²
izpahoválen -lna -o prid. (ȃ)
tekst. namenjen za izpahovanje: izpahovalni valj
SSKJ²
izpahovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpahovati: izpahovanje mozoljev
♦ tekst. čiščenje mikalnih oblog pri mikalnih strojih; tisk. dviganje polnila med tiskom
SSKJ²
izpahováti -újem nedov. (á ȗ)
potiskati navzven, naprej: izpahoval je brado
♦ jezikosl. izpahovati polglasnik
    izpahováti se 
    izpuščati se: mozolji se mu izpahujejo po obrazu
    // delati se, pojavljati se: mehurčki se izpahujejo na vodni gladini; 
prim. spahovati se
SSKJ²
izpalíti in izpáliti -im, in izpáliti -im dov. (ī á; á)
star. izžgati, izsušiti: sonce je izpalilo travo
SSKJ²
izpára -e ž (ȃ)
star. izhlapina, izparina: vonj izpare iz novih brazd
SSKJ²
izparéti -ím dov. (ẹ́ í)
spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču: tekočina, voda izpari
    izparèl in izparél -éla -o:
    oblaki izparele vode
SSKJ²
izparévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izparevati: izparevanje tekočega goriva / izparevanje potu
SSKJ²
izparévati -am nedov. (ẹ́)
1. spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču: tekočina, voda izpareva
2. oddajati, izločati vlago, vodo: testo med peko izpareva / ekspr. v majhnem prostoru je dihalo in izparevalo pet ljudi
// knjiž. oddajati, širiti: kabina je izparevala prijetno toploto
    izparevajóč -a -e:
    izparevajoča mlaka, vlaga
SSKJ²
izpárica -e ž (ȃ)
star. izhlapina, izparina: neprijetne, nezdrave izparice / izparica trepeta nad senožetmi
SSKJ²
izparílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izparevanje ali izparivanje: izparilna površina
♦ fiz. izparilna toplota toplota, ki je potrebna, da se 1 kg do vrelišča segrete tekočine spremeni v paro
SSKJ²
izparílnik -a m (ȋ)
teh. naprava, v kateri se (z vretjem) iz kapljevine izloča para: zgostiti mleko v izparilniku / na izparilniku v hladilniku se nabira led
SSKJ²
izparína -e ž (í)
nav. mn. kar izpari: zrak je nasičen z izparinami; alkoholne izparine; kuhinjske izparine
// kar se izloča iz telesa skozi kožo, z dihanjem: človeške izparine; izparine bolnikov; vonj po telesnih izparinah
SSKJ²
izpáriti1 -im dov. (á ȃ)
očistiti, razkužiti s paro: izpariti obleko; izpariti sod
    izpárjen -a -o:
    izparjen sod
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpáriti2 -im in izparíti -ím dov., izpáril (á ȃ; ī í)
povzročiti, da se kaj spremeni iz tekočega stanja v plinasto: izpariti vodo; izpariti mokroto iz obleke / izpariti slano raztopino
// teh. odstraniti iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati: izpariti mleko; izpariti mošt
    izpárjen -a -o in izparjèn -êna -o:
    izparjena tekočina
SSKJ²
izparívanje -a s (í)
glagolnik od izparivati: izparivanje mleka / izparivanje vinske posode
SSKJ²
izparívati -am nedov. (í)
1. teh. odstranjevati iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati: izparivati mleko
2. agr. čistiti, razkuževati s paro: izparivati vinsko posodo
SSKJ²
izparljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izpariti: izparljiva olja
SSKJ²
izpásti -pádem dov., stil. izpàl izpála (á ā)
1. zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: vratca pri peči so izpadla; zagozda izpade / lasje, zobje izpadejo
♦ jezikosl. polglasnik v rodilniku izpade
2. šport. zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja: do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel; letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju / publ.: zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence; ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela ni upoštevan
// publ. prenehati delati, delovati: ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna / za nekaj ur je izpadel električni tok
3. izstopiti, odpasti: vsako leto izpade kak član
4. ne biti objavljen, natisnjen: izpadla je uvodna beseda; zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov
5. pog. ne biti več v spominu, zavesti: podrobnosti so mi že izpadle; številke mi hitro izpadejo / izpasti iz glave, spomina
6. pog. iziti se, končati se: stvar je dobro, slabo izpadla / razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil je obširnejša
// učinkovati, delovati: film je izpadel kot povprečen dokumentarec; s svojim nastopom je grobo izpadel
7. voj. napraviti izpad: izpasti iz trdnjave; obleganci so poskušali izpasti
SSKJ²
izpeháti -ám [ispəhati] dov. (á ȃ)
s pehanjem, suvanjem spraviti iz česa: izpehali so ga iz sobe; s silo so jih izpehali na cesto / krt izpeha zemljo iz rova izrije, izrine
    izpeháti se ekspr.
    s težavo priti iz česa: komaj se je izpehal iz gneče; pren. počasi so se le izpehali iz revščine; 
prim. spehati2
SSKJ²
izpehávati -am [ispəhavati] nedov. (ȃ)
izločati, odstranjevati (iz sadežev): izpehavati koščice iz sliv
    izpehávati se 
    delati se, pojavljati se: na vsaki vejici se izpehavajo drobne bunčice
SSKJ²
izpeljánček tudi speljánček -čka m (á)
ptič, goden za letanje: komaj iz gnezda zleteli izpeljančki
// ekspr. mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti: pozabavala se je z izpeljančkom
SSKJ²
izpeljánka -e ž (á)
1. jezikosl. (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono: pridevniška izpeljanka; izpeljanka iz glagola; sestavljenke in izpeljanke
2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka2: nova izpeljanka dirkalnega avtomobila
3. knjiž. sklep, zaključek: ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega
SSKJ²
izpeljáti -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ)
1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju
2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
3. spraviti iz česa
a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / avt. žarg. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal
b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
// napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali
4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine
6. jezikosl. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega
    izpelján tudi spelján -a -o:
    izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; 
prim. speljati
SSKJ²
izpeljáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule
2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema
3. knjiž. razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede
4. jezikosl. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola
♦ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; glasb. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo
SSKJ²
izpeljávati -am tudi speljávati -am nedov. (ȃ)
1. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: pisec študije izpeljava svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva
2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljavala mladiče; siničke se izpeljavajo iz gnezda
3. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: večkrat ga je izpeljavala, kaj mu je; prim. speljavati
SSKJ²
izpeljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpeljevati: izpeljevanje načrta / izpeljevanje formule
♦ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo
SSKJ²
izpeljeváti -újem tudi speljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljevati načrt / nalogo je dobro izpeljeval
2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: sinica je izpeljevala mladiče; lastovke se že izpeljujejo
3. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva / izpeljevati matematične formule
4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: znanstveniki so izpeljevali nastanek živali; ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena
5. jezikosl. tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljevati primernik iz osnovnika
6. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: izpeljevala ga je o sosedovem fantu; iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma; prim. speljevati
SSKJ²
izpeljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izpeljati: izpeljiv načrt / ta rešitev ni izpeljiva
SSKJ²
izpeljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost izpeljivega: izpeljivost načrta
SSKJ²
izpénjati -am nedov. (ẹ̑)
jemati ven, odpenjati: izpenjati vponko
SSKJ²
izpéti1 -pnèm dov., izpél; nam. izpét in izpèt (ẹ́ ȅ)
vzeti ven, odpeti: izpeti vrv
SSKJ²
izpéti2 -pôjem dov., izpój izpójte tudi izpôj izpôjte; izpél (ẹ́ ó)
1. prenehati peti: izpeti melodijo, pesem
// zapeti do konca: izpeti arijo; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca
2. knjiž. izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v romancah je izpel svoje sanje; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino; umrl je, preden se je mogel izpeti
3. ekspr. reči, povedati: ta vam bo izpel vse, kar ve
● nar. čuk, petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt
    izpéti se 
    biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: pesnik se je izpel; v narodni ideji se je že izpel / pevec se je izpel nima več lepega glasu
    ●     ekspr. zima se še ni izpela še bo mraz
    izpét -a -o:
    njegov glas je izpet; ta melodija je že izpeta zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna
SSKJ²
izpévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. izražati svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v tem delu avtor izpeva svojo dušo
    izpévati se 
    prihajati v stanje, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: nova zbirka kaže, da se pesnik polagoma izpeva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpíhati -am dov., tudi izpihájte; tudi izpihála (í)
1. s pihanjem spraviti iz česa: izpihati kaj iz cevi / izpihati jajce / ekspr. skoraj bi si izpihala pljuča, tako je hitela
2. ekspr. s pihanjem izoblikovati, ustvariti: izpihati ton iz piščali
    izpíhati se 
    prenehati pihati: burja, veter se izpiha
    izpíhan -a -o:
    izpihano jajce; 
prim. spihati
SSKJ²
izpihávati -am nedov. (ȃ)
s pihanjem spravljati iz česa: izpihavati prah, smeti iz cevi
// s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihavati sapo skozi nos / ekspr. raketa izpihava goreče pline
SSKJ²
izpíhniti -em dov. (í ȋ)
s pihanjem spraviti iz česa: izpihniti vodo iz cevke
// s pihanjem spraviti iz ust, pljuč: izpihniti cigaretni dim
    izpíhnjen -a -o:
    izpihnjeno jajce
SSKJ²
izpihovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpihovati: izpihovanje cevi
SSKJ²
izpihováti -újem nedov. (á ȗ)
s pihanjem spravljati iz česa: izpihovati smeti
// s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihovati tobakov dim
SSKJ²
izpíjati -am nedov. (í)
star. piti: počasi izpijati pivo / vročina nam izpija moči
SSKJ²
izpíkčati -am dov. (ȋ)
tisk. narediti pike namesto črk: izpikčati kazalo
    izpíkčan -a -o:
    izpikčane vrste
SSKJ²
izpíliti -im dov. (í ȋ)
1. s pilo obdelati predmet: izpiliti obroček / izpiliti zarezo
2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: drsalci so izpilili tehniko; prevod bo treba še izpiliti
    izpíljen -a -o:
    izpiljen jezik; umetniško izpiljen feljton; 
prim. spiliti
SSKJ²
izpíljenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost izpiljenega: izpiljenost obročka / knjiž. jezikovna izpiljenost; izpiljenost prevoda
SSKJ²
izpípati -am tudi -ljem tudi spípati -am tudi -ljem dov. (ī ȋ) nar.
1. izpuliti, izdreti: izpipati zob; izpipati s korenino vred / izpipati ptici perje populiti
2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpipal je denar iz njega
SSKJ²
izpirálec -lca [ispirau̯ca in ispiralca] m (ȃ)
kdor kaj izpira: izpiralec kotlov; pometači in izpiralci / izpiralec zlata
SSKJ²
izpirálen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za izpiranje: izpiralna naprava; dodati izpiralni vodi za pisano perilo nekoliko kisa
♦ fot. izpiralno korito; teh. izpiralno olje
SSKJ²
izpiralíšče -a s (í)
mont. izpiralnica
SSKJ²
izpirálnica -e ž (ȃ)
mont. obrat za ločevanje koristnih rudnin ali premoga od jalovine z vodo: delati v izpiralnici
SSKJ²
izpirálnik -a m (ȃ)
med. priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko; irigator
SSKJ²
izpirálo -a s (á)
teh. sredstvo za izpiranje: čistila in izpirala
SSKJ²
izpíranje tudi spíranje -a s (ī)
glagolnik od izpirati: izpiranje perila; izpiranje pod tekočo vodo / izpiranje ran; čaj za izpiranje / izpiranje rodovitne zemlje / izpiranje rud; pridobivanje zlata z izpiranjem / izpiranje nožnice, želodca
SSKJ²
izpírati -am tudi spírati -am nedov. (ī)
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: izpirati perilo; izpirati z mlačno vodo; prati in izpirati / izpirati rano z alkoholom; izpirati usta
2. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: izpirati blato z lopate; izpirati kri z roke
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega: nalivi izpirajo zemljo; hudourniki izpirajo kamenje z gora / voda izpira jarke
4. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: izpirati zlato
♦ fot. izpirati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; med. izpirati nožnico; izpirati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi
SSKJ²
izpírek -rka m (ȋ)
knjiž. izprana snov: izpirek se nabira v jarku
♦ med. izpirek iz želodca
SSKJ²
izpís -a m (ȋ)
1. glagolnik od izpisati: izpis neznanih besed / izpis iz šole
2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpise; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih povzetkih
● izpis iz rojstne matične knjige izpisek iz rojstne matične knjige
♦ jezikosl. popolni izpis besedila pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpísanost -i ž (í)
navadno v zvezi s pisava ustaljena, individualna izoblikovanost: izpisanost pisave
SSKJ²
izpísati in izpisáti -píšem dov., izpíšite (í á í)
1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta: izpisati metafore iz pesmi; izpisati podatke iz matične knjige; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo
2. napisati vse črke v besedi: v dokumentu je treba ime izpisati
// napisati s črkami: izpisati število (z besedo)
3. napisati v celoti, do konca: črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti korupciji napisali
♦ adm. izpisati samoglasnik v stenografiji označiti ga s posebnim znakom
    izpísati se in izpisáti se
    1. prenehati biti član kake organizacije, društva: izpisati se iz društva; izpisati se iz šole, tečaja; elipt. izpisal se je / izpisati se iz volilnega imenika
    2. biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena: kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal
    izpísan -a -o:
    izpisani podatki; skrbno izpisane črke; izpisana pisava pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane
SSKJ²
izpísek -ska m (ȋ)
1. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpiske / dobesedni izpiski iz klasikov
2. navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa: priskrbeti si za poroko vse izpiske / izpisek iz volilnega imenika; izpisek iz mrliške matične knjige dokument s podatki o smrti kake osebe; izpisek iz poročne matične knjige dokument s podatki o poroki kake osebe; izpisek iz rojstne matične knjige dokument s podatki o rojstvu kake osebe; izpisek iz zemljiške knjige
SSKJ²
izpísnica -e ž (ȋ)
potrdilo o prenehanju članstva v kaki organizaciji, društvu: dati, dobiti izpisnico; zaprosil je za izpisnico, da bi lahko prestopil v drug klub
♦ adm. listina, s katero se navedeni neuporabni material zavrže, v knjigovodski evidenci pa izknjiži
SSKJ²
izpisoválec -lca [ispisovau̯ca] m (ȃ)
kdor izpisuje: navodila za izpisovalce
SSKJ²
izpisovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpisovati: izpisovanje iz arhivskih virov; izpisovanje za zgodovinski slovar / izpisovanje kratic
SSKJ²
izpisováti -újem nedov. (á ȗ)
1. namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta: izpisovati neznane izraze iz članka; izpisovati za slovar / izpisovati stare tekste
2. izpisati vse črke v besedi: ne uporabljajte kratic, ampak besede izpisujte
SSKJ²
izpít -a m (ȋ)
postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, izdelati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; spraševati pri izpitu; šol. žarg. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pisni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo
♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli
SSKJ²
izpitati gl. spitati
SSKJ²
izpíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izpit: izpitna snov; izpitno vprašanje / izpitni pogoji, predpisi / izpitna komisija
♦ šol. izpitni rok rok za opravljanje izpitov; jesenski, junijski, redni (izpitni) rok
SSKJ²
izpíti -píjem tudi spíti spíjem dov. (í)
1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
// s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje
2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
● izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
// knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica
    izpít tudi spít -a -o:
    izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela
SSKJ²
izpítnik -a m (ȋ)
(izpitni) kandidat: izpitniki so bili slabo pripravljeni
SSKJ²
izpítost -i ž (ȋ)
ekspr. izčrpanost, oslabelost: kljub izpitosti je bil privlačen
SSKJ²
izpláčati in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á)
1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal
2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada
// poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali
3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto
4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo
    izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog.
    prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača
    izpláčan tudi spláčan -a -o:
    izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost
SSKJ²
izplačeválec -lca [isplačevau̯ca] m (ȃ)
kdor izplačuje: dolžnosti izplačevalca / izplačevalec osebnih dohodkov
SSKJ²
izplačevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izplačevati: izplačevanje plač, pokojnin; roki izplačevanja / izplačevanje delavcev
SSKJ²
izplačeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati, poravnavati v denarju, kar komu pripada: izplačevati osebne dohodke, doto, pokojnino
// poravnavati denarne obveznosti do koga: izplačevati dediče, delavce
2. dajati, izročati določeno denarno vsoto: blagajnik je izplačeval počasi, da se ne bi uštel
    izplačeván -a -o:
    redno izplačevani osebni dohodki
SSKJ²
izplačílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izplačilo: izplačilne obveznosti banke / izplačilni rok; izplačilni seznam; izplačilna blagajna nekdaj blagajna v večjem podjetju, ki samo izplačuje
♦ fin. izplačilni nalog; izplačilna prepoved
SSKJ²
izplačílo -a s (í)
1. izdaja, izročitev določene denarne vsote: izplačilo nagrade / devizno izplačilo; izplačilo v gotovini
♦ fin. nalog za izplačilo
2. kar se izplača: dobiti majhno izplačilo; mesečno izplačilo
SSKJ²
izplačljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izplačati: posojilo je izplačljivo v treh obrokih
♦ fin. izplačljiva menica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izplačljívost -i ž (í)
lastnost izplačljivega: razpravljati o izplačljivosti zahtevane vsote / povečanje izplačljivosti v gospodarstvu likvidnosti, plačilne sposobnosti
SSKJ²
izplačnína -e ž (ī)
ptt pristojbina za izplačevanje:
SSKJ²
izplahníti in izpláhniti -em in splahníti in spláhniti -em dov. (ī á)
nar. izplakniti: posodo je treba umiti in izplahniti; izplahniti s čisto vodo / izplahniti usta; prim. splahniti
SSKJ²
izplahováti -újem tudi splahováti -újem nedov. (á ȗ)
nar. izplakovati: izplahovati perilo; izplahovati z mrzlo vodo; prim. splahovati
SSKJ²
izplàk tudi splàk -áka m (ȁ á)
glagolnik od izplakniti: izplak posode / stranišče na izplak
SSKJ²
izpláka -e ž (ȃ)
voda, ki ostane po izplakovanju: ko je perilo izplaknila, je izplako zlila v kanal / tovarniške izplake odplake; izplake iz bolnišnice
♦ mont. voda, pomešana z bentonitom, ki se uporablja pri vrtanju
SSKJ²
izplákati -am in -pláčem dov. (ā)
star. izjokati: izplakati bolečino, gorje / ko se je izplakal, mu je bilo lažje pri srcu
SSKJ²
izplakníti in izplákniti -em in splakníti in splákniti -em dov. (ī á)
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izplakniti perilo; umiti in izplakniti posodo; izplakniti v mrzli vodi
2. z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: kozarci so čisti, samo izplakni jih / izplakniti usta; z vodo si izplakniti obraz
● ekspr. izplakniti si grlo kaj popiti
3. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izplakniti prah z obraza; pren., ekspr. izplakniti si jezo z vinom
    izpláknjen in spláknjen -a -o:
    izplaknjene steklenice; izplaknjeno perilo
SSKJ²
izplakoválen tudi splakoválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za izplakovanje: izplakovalna priprava / izplakovalna voda; izplakovalno korito
SSKJ²
izplakoválnik tudi splakoválnik -a m (ȃ)
priprava za izplakovanje: umivati v izplakovalniku
SSKJ²
izplakovánje tudi splakovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izplakovati: izplakovanje perila, posode; izplakovanje z vodo / posoda za izplakovanje / izplakovanje ust
♦ avt. izplakovanje dvotaktnega motorja odstranjevanje izpušnih plinov s svežo zmesjo goriva in zraka
SSKJ²
izplakováti -újem in splakováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: umivati in izplakovati; izplakovati perilo; izplakovati posodo v čisti vodi
2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem; izplakovati si usta
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg
SSKJ²
izplamenévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: zarja izplameneva
SSKJ²
izplapoláti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. prenehati plapolati: plamen je izplapolal; pren. požar strasti je izplapolal
SSKJ²
izpláti -póljem tudi spláti spóljem dov., izpôlji izpoljíte tudi spôlji spoljíte; izplál in izplàl tudi splál in splàl (á ọ́)
1. s sunkovitim zajemanjem spraviti vodo iz česa: izplati vodo iz čolna / izplati čoln
2. agr. odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode: pšenico bo treba še izplati
3. zastar. izplakniti, izprati: izplati posodo / voda je izplala rodovitno zemljo
SSKJ²
izplàv in izpláv -áva m (ȁ á; ȃ)
navt. dvig izpod vode na površino: izplav podmornice
SSKJ²
izplávati -am dov. (ȃ)
1. s plavanjem priti iz česa: izplavati iz deroče vode, vrtinca / ladja izplava iz pristanišča izpluje / ekspr. sonce je izplavalo izza oblaka
// ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nekaj časa je bilo hudo, potem smo pa izplavali; izplavati iz revščine; publ. naš film je izplaval iz amaterizma / izplavati iz dolgov plačati, poravnati dolgove
2. priti na površino tekočine: za trenutek je potonil in spet izplaval; podmornica je preplula pot okoli sveta, ne da bi izplavala; potapljači so izplavali daleč od obale; prim. splavati
SSKJ²
izpláven -vna -o (ȃ)
pridevnik od izplav: izplavna hitrost podmornice
SSKJ²
izplaviti ipd. gl. splaviti2 ipd.
SSKJ²
izplazíti in izpláziti -im, in izpláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
knjiž., navadno v zvezi z jezik potisniti iz ust: bolnik je izplazil jezik, ki je bil ves bel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izplazíti se in izpláziti se -im se, in izpláziti se -im se tudi splazíti se in spláziti se -im se, in spláziti se -im se dov. (ī á ȃ; á ȃ)
plazeč se priti iz česa: izplaziti se izpod omare
// neslišno, neopazno oditi iz česa: po prstih se izplaziti; prim. splaziti se
SSKJ²
izplazljív -a -o prid. (ī í)
biol., navadno v zvezi izplazljiv jezik jezik, ki se da potisniti iz ust: žabe lovijo žuželke z izplazljivim jezikom
SSKJ²
izplèn in izplén -éna m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
publ. izkoristek: v železarni so povečali izplen; akcija za doseganje višjega izplena
SSKJ²
izpleníti in izpléniti -im dov. (ī ẹ́)
knjiž. izropati: izpleniti trgovino
SSKJ²
izplésati in izplesáti -pléšem in splésati in splesáti spléšem dov. (ẹ́ á ẹ́)
s plesanjem poškodovati, izrabiti: izplesati čevlje
    izplésati se in izplesáti se in splésati se in splesáti se
    naplesati se: ko se bo izplesala, bo spet zadovoljna
    izplésan in splésan -a -o:
    izplesani čevlji; izplesana tla
SSKJ²
izplêsti se -plêtem se dov., izplêtel se in izplétel se izplêtla se, stil. izplèl se izplêla se (é)
s težavo priti iz česa ovirajočega: končno se je izpletel iz srobota
SSKJ²
izpléti -plévem dov., tudi izplevíte; izplél (ẹ́)
1. s pletjem odstraniti: izpleti plevel iz pšenice / izpleti grede opleti / izpleti s koreninami vred izpuliti, izruvati
2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izplel mu je denar; izpleli so iz njega vse, kar je imel
SSKJ²
izplézati -am dov. (ẹ̑)
alp. plezaje priti iz česa: po dveh dneh so alpinisti izplezali / izplezati na vrh
SSKJ²
izpljúnek -nka m (ȗ)
kar se izpljune: krvav izpljunek; preiskava izpljunka
SSKJ²
izpljúniti -em dov. (ú ȗ)
izvreči iz ust: izpljuniti kri, slino; izpljuniti prežvečeni košček mesa; izpljuniti skozi zobe
SSKJ²
izpljúskati -am dov. (ȗ)
s hitrim premikanjem posode spraviti tekočino iz nje: izpljuskati vodo iz soda
SSKJ²
izpljúsniti -em dov. (ú ȗ)
s hitrim premikom posode spraviti tekočino iz nje: izpljusniti čaj iz skodelice
SSKJ²
izpljúvati -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú)
izmetati iz ust: izpljuvati kri; odkašljal se je in izpljuval slino; pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce
    izpljúvati se, in izpljuváti se
    s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika: ne more se izpljuvati / počakal je, da se je izpljuval da je nehal pljuvati
SSKJ²
izpljúvek -vka m (ȗ)
izpljunek: krvavkast izpljuvek
SSKJ²
izplúti -plôvem in -plújem dov., tudi izplovíte (ú ó, ú)
s plutjem priti iz česa: ladja izplove iz pristanišča; srečno so izpluli iz tajfuna; ob mraku smo izpluli skozi ožino na široko morje
SSKJ²
izplútje -a s (ȗ)
glagolnik od izpluti: izplutje ladje; opravili so vsa dela, potrebna za izplutje
SSKJ²
izplúžiti -im dov. (ú ȗ)
šport. narediti plug: smučar na koncu vožnje izpluži / izplužiti smuči; prim. splužiti
SSKJ²
izpod tudi spod predl., z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja
● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč
// publ. za izražanje položaja pod čim; pod2: proizvodnja je ostala izpod plana
2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod2: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti
SSKJ²
izpod... ali izpod... in spod... ali izpod... tudi spod... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: izpodbiti, izpodkopati, izpodžagati
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izpodjeda, izpodkop
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izpodneben, izpodnebnik; prim. spod...
SSKJ²
izpodbíjanje in spodbíjanje -a s (í)
glagolnik od izpodbijati: izpodbijanje železniških pragov / izpodbijanje dokazov, odločbe; izpodbijanje slovenstva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpodbíjati -am in spodbíjati -am nedov. (í)
1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove
2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj
// pravn. dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo
SSKJ²
izpodbíten -tna -o prid. (ī)
ki se da izpodbiti: izpodbitni dokazi / izdelki so izpodbitne vrednosti
SSKJ²
izpodbíti -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ)
1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi
2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika
    izpodbít in spodbít -a -o:
    izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita
SSKJ²
izpodbójen -jna -o prid. (ọ̑) pravn.
1. ki se da izpodbiti: izpodbojna odločba, pogodba
2. s katerim se izpodbija: izpodbojni zahtevek; izpodbojna tožba
SSKJ²
izpodbójnost -i ž (ọ̑)
pravn. lastnost, značilnost izpodbojnega: izpodbojnost odločbe
SSKJ²
izpodbosti ipd. gl. spodbosti ipd.
SSKJ²
izpodbuditi ipd. gl. spodbuditi ipd.
SSKJ²
izpodglódati -am tudi -glójem tudi izpodglôdati -am tudi spodglódati -am tudi -glójem tudi spodglôdati -am dov., izpodglódaj izpodglódajte tudi izpodglóji izpodglójite tudi izpodglôdaj izpodglôdajte tudi izpodglodájte tudi spodglódaj spodglódajte tudi spodglóji spodglójite tudi spodglôdaj spodglôdajte tudi spodglodájte; tudi izpodglodála tudi spodglodála (ọ̑; ó)
z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: miš izpodgloda korenine; izpodglodati drevo / vlaga je izpodglodala barako
    izpodglódan tudi izpodglôdan tudi spodglódan tudi spodglôdan -a -o:
    izpodglodano drevo
SSKJ²
izpodgrísti -grízem tudi spodgrísti -grízem dov. (í)
z grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: rovka izpodgrize korenine; termiti lahko izpodgrizejo stavbo
SSKJ²
izpodjéda tudi spodjéda -e ž (ẹ̑)
kraj, prostor, ki nastane zaradi izpodjedanja zemlje: te živalce se skrivajo v tolmunih in izpodjedah; skalne izpodjede
SSKJ²
izpodjédanje tudi spodjédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izpodjedati: izpodjedanje korenin / izpodjedanje zemlje / izpodjedanje ugleda
SSKJ²
izpodjédati -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́)
1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine
● ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje
2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg
3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled
SSKJ²
izpodjésti -jém tudi spodjésti -jém dov., 2. mn. izpodjéste tudi spodjéste, 3. mn. izpodjedó tudi izpodjêjo tudi spodjedó tudi spodjêjo; izpodjêj in izpodjèj izpodjêjte tudi spodjêj in spodjèj spodjêjte; izpodjédel izpodjédla tudi spodjédel spodjédla, stil. izpodjèl izpodjéla tudi spodjèl spodjéla (ẹ́)
1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine
● ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila
2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg
3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled
    izpodjéden tudi spodjéden -a -o:
    izpodjeden breg; temelji mosta so izpodjedeni; izpodjedeno drevo
SSKJ²
izpodkápati -am tudi spodkápati -am nedov. (ȃ)
nar. izpodkopavati: izpodkapati temelje / izpodkapati zaupanje
SSKJ²
izpodkòp tudi spodkòp -ópa m (ȍ ọ́)
kar nastane z izpodkopavanjem: izpodkop je zadosti širok in globok
SSKJ²
izpodkopáti -kópljem tudi -ám in spodkopáti -kópljem tudi -ám dov., izpodkôplji izpodkopljíte tudi izpodkôpaj izpodkopájte in spodkôplji spodkopljíte tudi spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal in spodkôpal (á ọ́, ȃ)
1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo; pren., ekspr. izpodkopati temelje družbe
● ekspr. pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje pokvarilo, uničilo
2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodkopati avtoriteto oblasti; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali
    izpodkopán in spodkopán -a -o:
    izpodkopan ugled; izpodkopano zdravje
SSKJ²
izpodkopávanje tudi spodkopávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izpodkopavati: hudourniško izpodkopavanje; izpodkopavanje temeljev / izpodkopavanje avtoritete, ugleda; izpodkopavanje državne ureditve
SSKJ²
izpodkopávati -am tudi spodkopávati -am nedov. (ȃ)
1. s kopanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodkopavati drevje, temelje hiše / voda izpodkopava bregove; pren., ekspr. izpodkopavati temelje države
● ekspr. nočno delo mu izpodkopava zdravje kvari, uničuje
2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodkopavati komu avtoriteto, ugled; izpodkopavati oblast; izpodkopavati vero v resnico
SSKJ²
izpodkopováti -újem tudi spodkopováti -újem nedov. (á ȗ)
izpodkopavati: izpodkopovati korenine / delo v cinkarni mu izpodkopuje zdravje / izpodkopovati zaupanje ljudi
SSKJ²
izpodkrepeliti gl. spodkrepeliti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpodlésti -lézem tudi spodlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z lezenjem pod čim priti na drugo stran: izpodlesti plot
2. ekspr. zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu; izpodlesti koga v službi
SSKJ²
izpodleteti ipd. gl. spodleteti ipd.
SSKJ²
izpodlezoválec in spodlezoválec -lca [ispodlezovau̯ca tudi ispodlezovalca; spodlezovau̯ca tudi spodlezovalca] m (ȃ)
ekspr. kdor zahrbtno, zvijačno spravlja koga z določenega mesta, položaja, da ga sam zasede: izpodlezovalci prežijo na tvoje mesto
SSKJ²
izpodmakniti ipd. gl. spodmakniti ipd.
SSKJ²
izpodmleti ipd. gl. spodmleti ipd.
SSKJ²
izpodnášanje in spodnášanje -a s (ȃ)
glagolnik od izpodnašati: izpodnašanje brega / medsebojno izpodnašanje
SSKJ²
izpodnášati -am in spodnášati -am nedov. (ȃ)
1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa: izpodnašati podstavke / sošolci so mu radi izpodnašali stol
2. s silo, močjo preprečevati normalno premikanje nog: burja ga izpodnaša; voda jih je začela izpodnašati / brezoseb. na melišču jih je izpodnašalo
// v zvezi z noga s podstavljanjem noge povzročati, da se kdo spotakne, pade: fantje so mu izpodnašali noge
3. s trajnim, hitrim tokom odstranjevati: voda izpodnaša breg / brezoseb. hišo je začelo izpodnašati
4. ekspr. preprečevati obstoj, delovanje: njegovi nasprotniki ga izpodnašajo; demokratska stranka izpodnaša republikansko / negotovost ga izpodnaša
● ekspr. izpodnašati komu tla povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
SSKJ²
izpodnében tudi spodnében -bna -o prid. (ẹ̑)
ki pride, pade izpod neba: izpodnebna voda / rastline kljub pogosti izpodnebni moči slabo uspevajo
♦ min. izpodnebno železo meteorsko železo
SSKJ²
izpodnébnik -a m (ẹ̑)
petr. zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo; meteorit
SSKJ²
izpodnêsti -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é)
1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal
// v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol
2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo
// v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge
3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg
4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
● ekspr. enega so izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek
SSKJ²
izpodrasti ipd. gl. spodrasti ipd.
SSKJ²
izpodrecati ipd. gl. spodrecati ipd.
SSKJ²
izpodrépiti -im tudi spodrépiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
nagnati, spoditi koga, tako da se za njim kaj vrže: izpodrepiti psa s krepelcem / ekspr.: naj le pride, ga bom že izpodrepil; ne hodi tja, te bodo domači fantje izpodrepili / nar. gorenjsko dekle ga je izpodrepilo
● nar. gorenjsko ti me že ne boš učil, ga je izpodrepil fant zavrnil; nar. gorenjsko izpodrepiti koga pri dekletu izpodriniti
♦ vet. izpodrepiti konja z zavezanjem, zavozlanjem skrajšati mu rep
SSKJ²
izpodrézati -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu
// z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti
2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo
♦ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega
    izpodrézan in spodrézan -a -o:
    izpodrezana korenina; izpodrezane peruti
SSKJ²
izpodrezávati -am in spodrezávati -am nedov. (ȃ)
izpodrezovati: izpodrezavati korenine; izpodrezavati z nožem
SSKJ²
izpodrezovánje in spodrezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpodrezovati: izpodrezovanje korenin
SSKJ²
izpodrezováti -újem in spodrezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z rezanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodrezovati korenine; izpodrezovati osat; pren., ekspr. izpodrezovati korenine družine
♦ čeb. izpodrezovati satje z odstranjevanjem dela satja povečevati prostor v panju
2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodrezovati možnosti za razvoj; z neobjektivnim poročanjem izpodrezovati znanstveno delo
SSKJ²
izpodríniti -em in spodríniti -em dov. (í ȋ)
1. s svojo težo, prostornino odstraniti kaj in zavzeti isti prostor: para izpodrine zrak; ladja izpodrine 15.000 ton vode / izpodriniti koga s sedeža
2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: mladi ljudje so hoteli izpodriniti starejše; izpodrinil ga je pri dekletu; v službi so ga izpodrinili
3. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: avtomobili so izpodrinili poštne vozove; slovenščina je izpodrinila nemški jezik iz uradov
SSKJ²
izpodríti -ríjem in spodríti -ríjem dov., izpodríl in izpodrìl in spodríl in spodrìl (í ȋ)
1. z ritjem narediti odprtino, rov pod čim: divji prašiči so izpodrili pot
2. z ritjem poškodovati, uničiti: krt je izpodril sadiko
SSKJ²
izpodrív in spodrív -a m (ȋ)
navt. teža vode, ki jo izpodrine ladja: izpodriv ladje je 15.000 ton
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpodrívanje in spodrívanje -a s (í)
glagolnik od izpodrivati: izpodrivanje vode / izpodrivanje maternega jezika v takratnih šolah
SSKJ²
izpodrívati -am in spodrívati -am nedov. (í)
1. s svojo težo, prostornino odstranjevati kaj in zavzemati isti prostor: ladja izpodriva vodo / klor izpodriva brom iz spojin
2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spravljati koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasedati: izpodriva ga pri dekletu; v službi ga izpodrivajo / plevel izpodriva kulturne rastline; velika podjetja so začela izpodrivati manjša
3. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: novi stroji izpodrivajo stare; uvoženo blago izpodriva domače / nova doživetja izpodrivajo spomine
SSKJ²
izpodsékati -am in spodsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
s sekanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodsekati deblo, korenine; padel je, kakor bi ga kdo izpodsekal / pri oranju izpodsekati osat; pren., ekspr. izpodsekati korenine birokratizma
    izpodsékan in spodsékan -a -o:
    izpodsekano drevo; zgrudil se je kot izpodsekan
SSKJ²
izpodsekávati -am in spodsekávati -am nedov. (ȃ)
s sekanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodsekavati drevje; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge
SSKJ²
izpodvezati gl. spodvezati
SSKJ²
izpodvréti -vrèm dov., izpodvŕl (ẹ́ ȅ) star.
1. izpodnesti: s palico mu hoče izpodvreti nogo
2. preprečiti, onemogočiti: treba je izpodvreti nevarnost
SSKJ²
izpodvŕtati -am dov. (r̄)
z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim: izpodvrtati hrib
SSKJ²
izpodžágati -am in spodžágati -am dov. (ȃ)
z žaganjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodžagati deblo, drevo
● ekspr. izpodžagali so ga povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju
    izpodžágan in spodžágan -a -o:
    izpodžagana smreka
SSKJ²
izpodžírati -am in spodžírati -am nedov. (ī ȋ)
1. z glodanjem od spodaj delati škodo, uničevati: črvi izpodžirajo korenine
2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati škodo: izpodžirati drug drugega
SSKJ²
izpodžréti -žrèm in spodžréti -žrèm dov., izpodžŕl in spodžŕl (ẹ́ ȅ)
1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: črvi so izpodžrli korenine
● ekspr. skrbi so mu izpodžrle živce pokvarile, uničile
2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodžrli so ji dom
SSKJ²
izpogájati -am dov. (ȃ)
s pogajanjem priti do česa: izpogajati visoke tantieme; izpogajati znižanje članarine
    izpogájati se dov.
    s pogajanjem doseči soglasje, sporazum glede česa; pogoditi se: izpogajati se za več sredstev
    izpogájan -a -o:
    izpogajana cena, kvota; izpogajana sredstva
SSKJ²
izpójati se -am se tudi spójati se -am se dov. (ọ́)
izgoniti se: krava se je izpojala
SSKJ²
izpolnítelj tudi spolnítelj -a [ispou̯nitelj; spou̯nitelj] m (ȋ)
kdor kaj izpolni: izpolnitelj dolžnosti, obveznosti / stroj je samo izpolnitelj človekove volje
SSKJ²
izpolnítev tudi spolnítev -tve [ispou̯nitəu̯; spou̯nitəu̯] ž (ȋ)
glagolnik od izpolniti: doživel je izpolnitev življenjskih idealov; izpolnitev vseh želj / izpolnitev dolžnosti, obveznosti, pogodbe, predpisov / izpolnitev načrta / izpolnitev formularja, vprašalne pole
SSKJ²
izpolníti in izpôlniti -im tudi spolníti in spôlniti -im [ispou̯niti; spou̯niti] dov. (ī ó)
1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila
// napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati / armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila / vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku
● publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik
♦ šol. izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli
2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko
3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja
4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let
    izpolnívši tudi spolnívši zastar.:
    izpolnivši naročilo, se je vrnil
    izpôlnjen tudi spôlnjen -a -o:
    izpolnjen obrazec; izpolnjeni pogoji; prostor je s tem izpolnjen; ukaz je bil v celoti izpolnjen; izpolnjena želja
SSKJ²
izpolnítven tudi spolnítven -a -o [ispou̯nitven; spou̯nitven] prid. (ȋ)
nanašajoč se na izpolnitev: izpolnitvene dolžnosti, obveznosti
♦ pravn. izpolnitveni čas čas, v katerem se mora obveznost izpolniti; izpolnitveni kraj kraj, v katerem se mora obveznost izpolniti; izpolnitvena tožba
SSKJ²
izpôlnjenje tudi spôlnjenje -a [ispou̯njenje; spou̯njenje] s (ó)
glagolnik od izpolniti: izpolnjenje želj / izpolnjenje dolžnosti / izpolnjenje načrta
SSKJ²
izpôlnjenost -i [ispou̯njenost] ž (ȏ)
lastnost, značilnost izpolnjenega: izpolnjenost prostora / izpolnjenost življenja
SSKJ²
izpolnjeválec tudi spolnjeválec -lca [ispou̯njevau̯ca tudi ispou̯njevalca; spou̯njevau̯ca tudi spou̯njevalca] m (ȃ)
kdor kaj izpolnjuje: izpolnjevalec naročil, obveznosti, ukazov; ekspr. bil je slep izpolnjevalec volje drugih / izpolnjevalec zamisli in načrtov
SSKJ²
izpolnjeválka tudi spolnjeválka -e [ispou̯njevau̯ka tudi ispou̯njevalka; spou̯njevau̯ka tudi spou̯njevalka] ž (ȃ)
ženska, ki kaj izpolnjuje: izpolnjevalka nalog, želja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpolnjevánje tudi spolnjevánje -a [ispou̯njevanje; spou̯njevanje] s (ȃ)
glagolnik od izpolnjevati: izpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov; izpolnjevanje povelj, ukazov; usposobiti delavce za izpolnjevanje nalog / izpolnjevanje letnega načrta / izpolnjevanje formularjev
SSKJ²
izpolnjevánka -e [ispou̯njevanka] ž (á)
uganka, pri kateri se besede vpisujejo v zastavljeni lik vodoravno, tako da črke, zlogi na označenih poljih dajo končno rešitev: rešiti izpolnjevanko
SSKJ²
izpolnjeváti -újem tudi spolnjeváti -újem [ispou̯njevati; spou̯njevati] nedov. (á ȗ)
1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim
// delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati
● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo
2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke
3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas
    izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e:
    izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel
SSKJ²
izpolnjív -a -o [ispou̯njiv-] prid. (ī í)
ki se da izpolniti; izpolnljiv: izpolnjiva obljuba
SSKJ²
izpolnjívost -i [ispou̯njivost] ž (í)
dejstvo, da je kaj izpolnljivo; izpolnljivost: izpolnjivost naloge
SSKJ²
izpolnljív -a -o [ispou̯nljiv-] prid. (ī í)
ki se da izpolniti: izpolnljive želje / izpolnljiv načrt; ti pogoji so težko izpolnljivi
SSKJ²
izpolnljívost -i [ispou̯nljivost] ž (í)
dejstvo, da je kaj izpolnljivo: izpolnljivost načrta / izpolnljivost obveznosti
SSKJ²
izpopolnílo in spopolnílo -a [ispopou̯nilo; spopou̯nilo] s (í)
kar kaj izpopolni, izpopolnjuje: močna krmila so izvrstno izpopolnilo za suho krmo; članki so izpopolnilo njegove razprave / znanje je potrebno izpopolnila izpopolnitve
SSKJ²
izpopolnítev tudi spopolnítev -tve [ispopou̯nitəu̯; spopou̯nitəu̯] ž (ȋ)
glagolnik od izpopolniti: izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve zasedbe
// kar je izpopolnjeno: uvesti tehnične izpopolnitve
SSKJ²
izpopolníti in izpopôlniti -im tudi spopolníti in spopôlniti -im [ispopou̯niti; spopou̯niti] dov. (ī ó)
1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo
2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki
3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini
    izpopolníti se in izpopôlniti se tudi spopolníti se in spopôlniti se
    postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe
    izpopôlnjen tudi spopôlnjen -a -o:
    izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika
SSKJ²
izpopolnítven tudi spopolnítven -a -o [ispopou̯nitven; spopou̯nitven] prid. (ȋ)
s katerim se izpopolni: udeležiti se izpopolnitvenega seminarja; izpopolnitveni tečaj za gostince
SSKJ²
izpopôlnjenje tudi spopôlnjenje -a [ispopou̯njenje; spopou̯njenje] s (ó)
glagolnik od izpopolniti: izpopolnjenje znanja / prizadeval si je za izpopolnjenje samega sebe
SSKJ²
izpopôlnjenost tudi spopôlnjenost -i [ispopou̯njenost; spopou̯njenost] ž (ó)
lastnost, značilnost izpopolnjenega: tehnična izpopolnjenost stroja
SSKJ²
izpopolnjeválec tudi spopolnjeválec -lca [ispopou̯njevau̯ca tudi ispopou̯njevalca; spopou̯njevau̯ca tudi spopou̯njevalca] m (ȃ)
knjiž. kdor kaj izpopolnjuje: sin je izpopolnjevalec in nadaljevalec očetovega dela
SSKJ²
izpopolnjeválen tudi spopolnjeválen -lna -o [ispopou̯njevalən; spopou̯njevalən] prid. (ȃ)
s katerim se izpopolnjuje: organizirali so izpopolnjevalni tečaj za gostince
SSKJ²
izpopolnjevánje tudi spopolnjevánje -a [ispopou̯njevanje; spopou̯njevanje] s (ȃ)
glagolnik od izpopolnjevati: širjenje in izpopolnjevanje obrata; izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki / strokovno, tehnično izpopolnjevanje; biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini; tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev / moralno izpopolnjevanje ljudi; izpopolnjevanje samega sebe
SSKJ²
izpopolnjeváti -újem tudi spopolnjeváti -újem [ispopou̯njevati; spopou̯njevati] nedov. (á ȗ)
1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval
2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / moštvo izpopolnjujejo z okrepitvami
3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati
    izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se
    1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval
    2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta
SSKJ²
izpopolnjív -a -o [ispopou̯njiv-] prid. (ī í)
ki se da izpopolniti; izpopolnljiv: izdelki so izpopolnjivi
SSKJ²
izpopolnljív -a -o [ispopou̯nljiv-] prid. (ī í)
ki se da izpopolniti: ti stroji so še izpopolnljivi
SSKJ²
izpòr -ôra m (ȍ ó)
izprtje: izpor delavcev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izposlováti -újem dov. (á ȗ)
s posredovanjem, svojim vplivom doseči, da kdo kaj dobi: stric mu je izposloval službo v banki; kmetom so izposlovali kredite za preusmeritev kmetij; na občini mu je izposloval dovoljenje; izposloval si je daljši dopust
SSKJ²
izposódba -e ž (ọ̑)
knjiž. izposoja, izposoditev
SSKJ²
izposodítev tudi sposodítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izposoditi: izposoditev denarja
// kar je izposojeno: raziskovati izposoditve v jeziku
SSKJ²
izposodíti in izposóditi -im in sposodíti in sposóditi -im dov. (ī ọ̑)
dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo
    izposodíti si in izposóditi si in sposodíti si in sposóditi si
    1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti
    ●     evfem. policisti so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel
    2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela
    3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate
    izposójen tudi sposójen -a -o:
    izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti
SSKJ²
izposodník -a m (í)
pravn. kdor si kaj izposodi:
SSKJ²
izposója -e ž (ọ̑)
glagolnik od izposoditi ali izposojati: izposoja knjig se je v tem letu povečala; izposoja narodnih noš za prireditev / izposoja na dom / po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana
SSKJ²
izposójanje in sposójanje -a s (ọ́)
glagolnik od izposojati: izposojanje avtomobilov; izposojanje knjig v knjižnici; izposojanje športne opreme / izposojanje denarja / izposojanje besed iz drugih jezikov
SSKJ²
izposójanost -i ž (ọ́)
število, ki pove, kolikokrat je bila v določenem času izposojena kaka knjiga v knjižnicah: pregled izposojanosti del po prevajalcih
SSKJ²
izposójati -am in sposójati -am nedov. (ọ́)
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume
● knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj
    izposójati si in sposójati si
    1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici
    ●     ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi
    2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev
    3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo
SSKJ²
izposójenka tudi sposójenka -e ž (ọ́)
jezikosl. prevzeta beseda, popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku: romanske, slovanske izposojenke; izposojenke iz nemščine; tujke in izposojenke
SSKJ²
izposojeválec -lca [isposojevau̯ca tudi isposojevalca] m (ȃ)
1. kdor izposoja: izposojevalec avtomobilov, filmov, športnih rekvizitov
2. kdor si izposoja: v knjižnici se je povečalo število mladih izposojevalcev
SSKJ²
izposojeválen tudi sposojeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izposojanje: izposojevalna pravila / izposojevalni čas / izposojevalna knjižnica
SSKJ²
izposojevalíšče -a s (í)
kraj, prostor za izposojanje knjižničnega gradiva: knjižnica ima izposojevališča v različnih manjših krajih
SSKJ²
izposojeválka -e [isposojevau̯ka tudi isposojevalka] ž (ȃ)
ženska, ki izposoja: zaposlila se je kot izposojevalka; izposojevalka drsalk; knjižničarka izposojevalka
SSKJ²
izposojeválnica tudi sposojeválnica -e ž (ȃ)
prostor, kjer se izposoja: knjižnica ima izposojevalnico in čitalnico; poleg bifeja so uredili izposojevalnico športne opreme
// ustanova, ki izposoja: izposojevalnica filmov
SSKJ²
izposojevalnína -e ž (ī)
izposojnina: knjižnica se ne more vzdrževati samo z izposojevalnino
SSKJ²
izposojevánje tudi sposojevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izposojevati: izposojevanje avtomobilov / izposojevanje besed od drugih narodov
SSKJ²
izposojeváti -újem tudi sposojeváti -újem nedov. (á ȗ)
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih
    izposojeváti si tudi sposojeváti si
    1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige
    2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov
SSKJ²
izposojílo tudi sposojílo -a s (í)
1. zastar. kar je izposojeno: vrniti izposojilo
2. knjiž. izposoja: v naši knjižnici je trenutno na prvem mestu Finžgar s tisoč izposojili
SSKJ²
izposojnína -e ž (ī)
pristojbina za izposojanje: plačati izposojnino; izposojnina za filme, knjige
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpostáva -e ž (ȃ)
manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; ekspozitura: ustanoviti izpostavo; izpostava zavoda za zaposlovanje
SSKJ²
izpostavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izpostaviti: izpostavitev javni kritiki / izpostavitev majhnih otrok / zaradi tatvine so ga kaznovali z izpostavitvijo na sramotnem odru
SSKJ²
izpostáviti -im dov. (á ȃ)
1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
// napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru
4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
● knjiž. v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili
♦ jezikosl. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem
    izpostáviti se 
    očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila
    izpostávljen -a -o
    1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu
    2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen
    3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji
    ♦     alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena
SSKJ²
izpostávljanje -a s (á)
glagolnik od izpostavljati: izpostavljanje telesa soncu, zraku / izpostavljanje javni kritiki / izpostavljanje pohabljenih otrok / izpostavljanje zločincev na sramotnem odru
SSKJ²
izpostávljati -am nedov. (á)
1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam
// delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš
2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje
● knjiž. ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali
    izpostávljati se 
    očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje
SSKJ²
izpostávljenec -nca m (ȃ)
knjiž. kdor je izpostavljen: izpostavljenci na otoku; izpostavljenec na sramotilnem odru
SSKJ²
izpostávljenost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost izpostavljenega: izpostavljenost zemljišča; izpostavljenost zunanjim poškodbam / izpostavljenost vodilnega položaja / narodnostna izpostavljenost
SSKJ²
izpostíti -póstim in -ím tudi spostíti spóstim in -ím dov., izpôstil in izpóstil tudi spôstil in spóstil (ī ọ́, í)
nav. ekspr. s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi: zapornike so izpostili; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel
SSKJ²
izpotíti -ím dov., izpótil (ī í)
s potenjem spraviti iz sebe: izpotiti bolezen, prehlad
● ekspr. precej dolgo je trajalo, preden je izpotil popito vino se je streznil
    izpotíti se 
    prenehati potiti se: ko se bo izpotil, mu bo dobro
    // izločiti veliko pota: koža se mora izpotiti; 
prim. spotiti
SSKJ²
izpôved -i ž (ȏ)
1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere
2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla
3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
♦ pravn. kriva izpoved; prim. spoved
SSKJ²
izpovédati -povém dov. (ẹ́)
1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal
2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen
3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost
    izpovédati se ekspr.
    povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati
    izpovédan -a -o:
    izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; 
prim. spovedati
SSKJ²
izpovédba -e ž (ẹ̑)
pravn. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedbe obdolženega so v nasprotju z izpovedbami prič; vztrajati pri svoji izpovedbi; kriva izpovedba
SSKJ²
izpôveden -dna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na (umetniško) izpoved: izpovedni značaj pesmi / izpovedna moč
♦ lit. izpovedni pesnik; izpovedna pesem; izpovedno-pripovedna pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi; prim. spoveden
SSKJ²
izpôvednost -i ž (ȏ)
knjiž. lastnost, značilnost izpovednega: pretresljiva izpovednost vojne lirike / glasbena, likovna, umetniška izpovednost
SSKJ²
izpovedoválec -lca [ispovedovau̯ca] m (ȃ)
kdor izpoveduje: v teh pesmih se kaže kot globok izpovedovalec / izpovedovalec svojih nazorov
SSKJ²
izpovedovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpovedovati: izpovedovanje čustev, ljubezni; umetniško izpovedovanje / izpovedovanje nazorov; izpovedovanje vere
SSKJ²
izpovedováti -újem nedov. (á ȗ)
1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža
2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek
    izpovedováti se ekspr.
    pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi
    izpovedujóč -a -e:
    pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje
    izpovedován -a -o:
    izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; 
prim. spovedovati
SSKJ²
izpozabiti se ipd. gl. spozabiti se ipd.
SSKJ²
izpralína -e ž (í)
geol. osamljena skala, ki je ostala kljub delovanju tekoče vode:
SSKJ²
izpraskanína -e ž (í)
med. izpraskano tkivo: izpraskanina maternice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpráskati -am dov. (á)
1. s praskanjem spraviti iz česa: izpraskati kamenčke iz zida
● ekspr. oči bi ji izpraskala zelo sem jezna nanjo
♦ med. izpraskati maternico odstraniti maternično sluznico
2. s praskanjem narediti: izpraskati podpis v zid; prim. spraskati
SSKJ²
izprášanec -nca m (á)
kdor je izprašan: izprašanec je odgovoril na vsa vprašanja
SSKJ²
izprášati tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á)
1. s spraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; zastar. izprašati po novicah povprašati
● ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli
2. zaslišati2: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati
3. zastar. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje; vprašati: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu
    izprášan tudi sprášan -a -o
    1. deležnik od izprašati: izprašan pred komisijo / izjave izprašanih prič zaslišanih / učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi vprašan
    2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani gasilec, lovec; izprašana babica
SSKJ²
izpraševálec -lca [ispraševau̯ca tudi ispraševalca] m (ȃ)
1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin
2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu
3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce
SSKJ²
izpraševálka in spraševálka -e [ispraševau̯ka tudi ispraševalka; spraševau̯ka tudi spraševalka] ž (ȃ)
ženska, ki izprašuje: odgovarjal je vneti izpraševalki / izpraševalka pri izpitu; izpraševalci in izpraševalke
SSKJ²
izpraševánec in spraševánec -nca m (á)
kdor je izpraševan: pri zapisovanju narečnega gradiva je treba upoštevati starost izpraševanca; število, vzorec izpraševancev / izpraševanec je bil pri izpitu iz matematike ves zmeden
SSKJ²
izpraševánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / izpraševanje učencev pri izpitu spraševanje
♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo
SSKJ²
izpraševánka in spraševánka -e ž (á)
ženska, ki je izpraševana: komisija je ugodila pritožbi izpraševanke
SSKJ²
izpraševáti1 -újem nedov. (á ȗ)
1. s spraševanjem poizvedovati: novinarji so ga izpraševali o vpletenosti v škandal; kandidate na razgovorih izprašujejo o vsem mogočem; podrobno, temeljito izpraševati / izprašuje me z očmi
● ekspr. izpraševati si vest premišljati o pravilnosti, upravičenosti svojega ravnanja
2. zasliševati: navzkrižno izpraševati priče; ujetnike so izpraševali med mučenjem
3. zastar. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje; spraševati: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu
    izprašujóč -a -e
    izprašujoč glas, pogled
SSKJ²
izpraševáti2 -újem nedov. (á ȗ)
odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge
SSKJ²
izprašílen -lna -o prid. (ȋ)
teh. s katerim se odstranjuje prah: izprašilni boben; izprašilna naprava
SSKJ²
izprašíti -ím tudi sprašíti -ím dov., izprášil tudi sprášil (ī í)
odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo; izprašiti in izkrtačiti naslonjače
● šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln
    izprašèn tudi sprašèn -êna -o:
    izprašena obleka, posteljnina; 
prim. sprašiti2
SSKJ²
izpráti -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é)
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta
♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi
2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo
4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato
    izprán tudi sprán -a -o
    1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo
    2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; 
prim. sprati
SSKJ²
izprávdati -am dov. (ȃ)
z uspehom končati pravdo, tožbo: srečno izpravdati spor s sosedom / z notranjim predmetom izpravdati pravdo
SSKJ²
izpraznítev tudi spraznítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izprazniti: izpraznitev poštnega nabiralnika, skladišča / izpraznitev zasedenega ozemlja / izpraznitev stanovanja / izpraznitev službenega mesta
SSKJ²
izprazníti in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ī á)
1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil
● evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago
♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo
// izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku
2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal
3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami
    izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se
    postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika
    ●     ekspr. zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse
    izpráznjen tudi spráznjen -a -o:
    izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto
SSKJ²
izpraznítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izpraznitev stanovanjskih, poslovnih prostorov: izpraznitveni nalog / izpraznitveni rok
SSKJ²
izpráznjenost -i ž (á)
lastnost, značilnost izpraznjenega: mesto je bilo grozljivo zaradi popolne izpraznjenosti
SSKJ²
izpraznjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izpraznjevanje: izpraznjevalna priprava
♦ teh. izpraznjevalni ventil
SSKJ²
izpraznjevánje tudi spraznjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpraznjevati: izpraznjevanje posode / izpraznjevanje črevesja; izpraznjevanje seča iz mehurja / izpraznjevanje gostiln, stanovanj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpraznjeváti -újem tudi spraznjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: izpraznjevati posodo; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči
● ekspr. ves večer je izpraznjeval kozarce pil, popival
2. izločati blato, seč: izpraznjevati črevo, mehur; redno si izpraznjevati črevesje
3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izpraznjevati dvorano; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje
SSKJ²
izprebístrek -a [isprebistrək] m (ȋ)
med. čas, trenutek, ko se duševnemu bolniku vrne zavest: v zadnjem času so opazili pri bolniku več izprebistrekov
SSKJ²
izprebistríti se -ím se dov., izprebístril se tudi izprebistríl se; izprebistrèn (ī í)
med. imeti izprebistrek: včasih se izprebistri in me spozna
SSKJ²
izprebrati ipd. gl. sprebrati ipd.
SSKJ²
izpréči -préžem tudi spréči spréžem dov., izprézi izprézite in izprezíte tudi sprézi sprézite in sprezíte; izprégel izprégla tudi sprégel sprégla; nam. izpréč in izprèč tudi spréč in sprèč (ẹ́)
1. odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo: izpreči konje, vole / izpreči voz
2. ekspr. prenehati z delom, navadno napornim, dalj časa trajajočim: čas je, da izprežeš in si oddahneš; za nekaj časa bo treba izpreči / oče je izpregel in izročil posestvo sinu prenehal gospodariti
    izpréžen tudi spréžen -a -o:
    izprežen konj; izprežen voz
SSKJ²
izpred in spred predl., z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim: avtobus odpelje izpred gostilne; umaknite se izpred ogledala / opazovati izpred vrat / pogreb bo izpred hiše žalosti v osmrtnicah v kateri je umrli živel
// publ. za izražanje položaja pred čim; pred2: avto stoji izpred garaže
2. za izražanje izhajanja iz časa pred čim: to je popevka izpred sedmih let; vračajo se razmere izpred vojne
SSKJ²
izprégati -am tudi sprégati -am nedov. (ẹ̄)
odpenjati vprežno žival in ji snemati vprežno opremo: izpregati konje; prim. spregati
SSKJ²
izpregledati ipd. gl. spregledati ipd.
SSKJ²
izpregovoriti gl. spregovoriti
SSKJ²
izprehoditi se ipd. gl. sprehoditi se ipd.
SSKJ²
izprekrižan gl. sprekrižan
SSKJ²
izpreleteti ipd. gl. spreleteti ipd.
SSKJ²
izpremeniti ipd. gl. spremeniti ipd.
SSKJ²
izpremešati ipd. gl. spremešati ipd.
SSKJ²
izpreobrniti ipd. gl. spreobrniti ipd.
SSKJ²
izpreparírati -am dov. (ȋ)
biol. s prepariranjem dobiti iz česa: izpreparirati žilo iz živali
SSKJ²
izpreplesti ipd. gl. spreplesti ipd.
SSKJ²
izprêsti -prêdem in izprésti -prédem dov., stil. izprèl izprêla in izpréla (é; ẹ́)
knjiž. izpeljati, izvesti2: stvar je dobro zasnoval in tudi izpredel; prim. spresti
SSKJ²
izpréšati -am dov. (ẹ́)
nižje pog. iztisniti: izprešati sok iz grozdja / ekspr. zapornike so mučili, da bi izprešali iz njih priznanje; prim. sprešati
SSKJ²
izpréti -prèm dov., izpŕl (ẹ́ ȅ)
začasno odpustiti z dela stavkajoče delavce: izpreti delavce iz tovarne
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izprevésti -vézem in izprevêsti -vêzem dov. (ẹ́; é)
knjiž. izvesti1, prevesti2: izprevesti z zlatom
    izprevézen -a -o in izprevezèn -êna -o:
    z biseri izprevezena torbica
SSKJ²
izprevideti ipd. gl. sprevideti ipd.
SSKJ²
izprevreči ipd. gl. sprevreči ipd.
SSKJ²
izprézati -am nedov. (ẹ̄)
izpregati: izprezati konje
SSKJ²
izprežáti -ím dov., izprêži in izpréži; izprêžal in izpréžal (á í)
s prežanjem zagledati, odkriti: izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr. pri ključavnici je vse izprežala
SSKJ²
izpréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
namenjen za izpreganje: izprežno dvorišče
SSKJ²
izpŕhati -am tudi spŕhati -am dov. (r̄)
1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz
2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo
3. izprašiti: izprhati jopič; prim. sprhati
SSKJ²
izprhávati -am nedov. (ȃ)
s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa: izprhavati vodo; pren. vlak izprhava oblake sopare
SSKJ²
izpríčati -am dov. (ī ȋ)
1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal
2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi
    izpríčan -a -o
    1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana
    2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime
SSKJ²
izpríčba -e ž (ȋ) zastar.
1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe; neovrgljiva izpričba / pisna izpričba
2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti
3. izjava: verjeli so mojim izpričbam
SSKJ²
izpričeválec -lca [ispričevau̯ca tudi ispričevalca] m (ȃ)
knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta
SSKJ²
izpričevánje tudi spričevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata
SSKJ²
izpričeváti -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost
// nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo
2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka
    izpričeváti se tudi spričeváti se nar.
    opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil
SSKJ²
izpričílo -a s (í)
star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti
SSKJ²
izprídenec -nca m (ȋ)
izprijenec: fant je izpridenec
SSKJ²
izprídenje tudi sprídenje -a s (ȋ)
izprijenje: moralno izpridenje otrok
SSKJ²
izprídigati -am dov. (í)
ekspr. reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži: izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi; pusti ga, naj se izpridiga
SSKJ²
izpríditi -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ)
ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti
● star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim
    izpríditi se tudi spríditi se nar.
    povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna
    izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o:
    izprijen človek; izprijena hrana
SSKJ²
izpríjanje -a s (ī)
glagolnik od izprijati: moralno izprijanje; izprijanje dobrih kmečkih nravi
SSKJ²
izpríjati -am tudi spríjati -am nedov. (ī)
ekspr. povzročati, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga izprija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpríjenec tudi spríjenec -nca m (ȋ)
ekspr. izprijen človek: družiti se z izprijenci / moralni, spolni izprijenec
SSKJ²
izpríjenje tudi spríjenje -a s (ȋ)
glagolnik od izpriditi: moralno izprijenje; izprijenje značajev
SSKJ²
izpríjenka tudi spríjenka -e ž (ȋ)
ekspr. izprijena ženska: družiti se z izprijenkami
SSKJ²
izpríjenost tudi spríjenost -i ž (ȋ)
značilnost izprijenega človeka: prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta / moralna, spolna izprijenost / izprijenost značaja / po mestih se je pojavila velika izprijenost
SSKJ²
izpríščiti se -im se dov. (í ȋ)
med. izpustiti se: lišaj se izprišči; brezoseb. po životu se mu je izpriščilo / koža se izprišči
SSKJ²
izprosíti -prósim tudi sprosíti sprósim dov., izpróšen tudi spróšen (ī ọ́)
1. s prošnjami priti do česa: hrano so izprosili pri sosedih; izprosila je, da so vzeli sina na delo; za nekaj dni si je izprosil dopust
// rel. s prošnjami, molitvijo priti do česa: izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje
2. pregovoriti: očeta ne bo mogoče izprositi
● nar. belokranjsko izprositi (si) dekle dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti
SSKJ²
izprosjáčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: hrano so izprosjačili
SSKJ²
izprožiti ipd. gl. sprožiti2 ipd.
SSKJ²
izprsávati se -am se nedov. (ȃ)
1. bočiti prsi: poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji
2. ekspr. bahati se, postavljati se: zmeraj se izprsava
SSKJ²
izpŕsiti se -im se dov. (r̄ ȓ)
1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi
● ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal
SSKJ²
izpŕskati -am dov. (r̄ ȓ)
ekspr. krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu
    izpŕskati se pog., ekspr.
    povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: naj se izprska in izkašlja
    ●     nizko pusti ga, naj se izprska, je zavpil spolno izživi
SSKJ²
izprševáti -újem nedov. (á ȗ)
pršeč oddajati delce: raketa izpršuje iskre
SSKJ²
izpŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od izpreti: lastniki rudnika so razglasili izprtje / izprtje delavcev
SSKJ²
izprva gl. sprva
SSKJ²
izpsováti -újem dov., izpsovál (á ú)
star. ozmerjati, ošteti: izpsovala je sosedo
    izpsováti se ekspr.
    z zmerjanjem, oštevanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje: pusti ga, naj se izpsuje
SSKJ²
izpúh -a m (ȗ)
1. strojn. odvajanje izrabljenih plinov iz motorjev z notranjim zgorevanjem ali pare: izpuh pare, plina; odprtina za izpuh
2. pog. izpušna cev: izpuh pri avtomobilu
3. izpušni plini, izpušne pare: izpuhi onesnažujejo ozračje
SSKJ²
izpúhati -am dov. (ū)
s puhanjem spraviti iz ust, pljuč: izpuhati tobakov dim / lokomotiva izpuha paro
SSKJ²
izpuhávati -am nedov. (ȃ)
s puhanjem spravljati iz ust, pljuč: kadi cigareto in veselo izpuhava dim; izpuhavati toplo sapo / ekspr. rakete izpuhavajo pline
SSKJ²
izpúhniti -em dov. (ú ȗ)
s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč: izpuhnil je oblaček dima; izpuhniti toplo sapo
SSKJ²
izpuhtéti -ím tudi spuhtéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. ekspr. izhlapeti, izpareti: tekočina je izpuhtela; vino je izpuhtelo iz posode
// izginiti, miniti: napetost je kmalu izpuhtela; sanje so nenadoma izpuhtele (v nič); počasi ji je izpuhtela žalost iz srca / sneg je že drugi dan izpuhtel skopnel
● ekspr. počakaj, naj mu pijača izpuhti naj se strezni; ekspr. to mi je že zdavnaj izpuhtelo iz glave, spomina sem že pozabil; kam je fant že spet izpuhtel izginil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpuhtévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izpuhtevati: izpuhtevanje vlage, vode / od izpuhtevanja potnih teles segret zrak
SSKJ²
izpuhtévati -am nedov. (ẹ́)
1. nav. ekspr. izhlapevati, izparevati: vino v posodi izpuhteva; pod sončnimi žarki izpuhteva vlaga
// izginjati, minevati: malodušje izpuhteva
2. knjiž. oddajati, širiti: motor izpuhteva vročino; nekatere živali izpuhtevajo močen vonj / tovarna izpuhteva smrad (v okolico)
SSKJ²
izpuhtína -e ž (í)
nav. mn., knjiž. kar izpuhti: zrak je zastrupljen z izpuhtinami; izpuhtine vina / očistiti izpuhtino z očal
SSKJ²
izpúkati -am dov. (ū)
nar. izpuliti, izdreti: izpukati las / izpukati ptici perje populiti
SSKJ²
izpúkniti -em dov. (ú ȗ)
nar. izpuliti, izdreti: izpukniti las, zob; izpukniti nit iz blaga
SSKJ²
izpulítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izpuliti: izpulitev zoba
SSKJ²
izpulíti in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ī ú)
1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca
● pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago
2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje evre / iz otrok so izpulili vso skrivnost
    izpúljen tudi spúljen -a -o:
    izpuljen las, zob; izpuljeno perje
SSKJ²
izpúst -a m (ȗ)
1. nav. mn. odvajanje odpadnih snovi ali snovi, ki nastanejo kot stranski produkt: izpusti ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov; izpust odplak, plinov; izpusti škodljivih snovi
2. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo
3. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko
♦ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jezikosl. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati; pravn. pogojni izpust
SSKJ²
izpústen -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na izpust: izpustno potrdilo / izpustna cev, pipa / izpustna vratca
♦ teh. izpustni ventil
SSKJ²
izpustítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izpustiti: izpustitev obsojenca; izpustitev iz zapora; izpustitev na prostost / izpustitev črke
SSKJ²
izpustíti -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ī í)
1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel
2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
// povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo
3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov
// navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več
4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek
5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
// ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil
6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika
● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe
♦ pravn. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca
    izpustíti se tudi spustíti se
    pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu
    izpuščèn tudi spuščèn -êna -o:
    pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; 
prim. spustiti
SSKJ²
izpústnica -e ž (ȗ)
star. pisno potrdilo o izpustitvi, izpustu: dobiti izpustnico; izpustnica iz šole, zapora
SSKJ²
izpuščáj tudi spuščáj -a m (ȃ)
bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: izpuščaj se pojavi; dobiti, imeti izpuščaje; lisast, mehurčast izpuščaj; srbeč izpuščaj; izpuščaji po nogah / koprivnični, vročinski izpuščaj
♦ rib. drstni izpuščaji belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo
SSKJ²
izpuščájast -a -o prid. (ȃ)
ki ima izpuščaje: izpuščajast obraz
SSKJ²
izpúščanje tudi spúščanje -a s (ú)
glagolnik od izpuščati: izpuščanje pare / izpuščanje osebka v stavku; prim. spuščanje
SSKJ²
izpúščati -am tudi spúščati -am nedov. (ú)
1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok
2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove
● ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja
// povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo
3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost
4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke
    izpúščati se tudi spúščati se
    pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; 
prim. spuščati
SSKJ²
izpuščênec -nca m (é)
knjiž. kdor je izpuščen: njegovega očeta ni bilo na seznamu izpuščencev
SSKJ²
izpúšen -šna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na izpuh: izpušni ventil; izpušna šoba / izpušni gib gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja; izpušni plini plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem; izpušna cev cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem
SSKJ²
izrába -e ž (ȃ)
glagolnik od izrabiti: izraba prostora / maksimalna izraba energije / izraba položaja / nadomestiti stare stroje zaradi izrabe izrabljenosti
SSKJ²
izrabíti in izrábiti -im dov. (ī á)
1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise
4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil: brezobzirno izrabiti delavce
5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi
    izrábljen -a -o:
    dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izrábljanje -a s (á)
glagolnik od izrabljati: izrabljanje energetskih virov za gospodarstvo / izrabljanje službenega položaja
SSKJ²
izrábljati -am nedov. (á)
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izrabljati delavce
    izrábljati se 
    z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo
    izrabljajóč -a -e:
    izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili
    izrábljan -a -o:
    gospodarsko izrabljane kolonije
SSKJ²
izrábljenost -i ž (á)
značilnost izrabljenega: izrabljenost strojev / zaradi izrabljenosti so izločili iz prometa deset avtobusov
SSKJ²
izrabljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izrabiti: izrabljivi prostori; izrabljiva snov
SSKJ²
izrabljívost -i ž (í)
značilnost izrabljivega: izrabljivost živil
SSKJ²
izračún -a m (ȗ)
1. glagolnik od izračunati: izračun amortizacije, davka, stroškov / publ. ekonomski izračun ekonomski račun
2. nav. mn., publ. rezultat računanja: izračuni kažejo, da je ta način gradnje najcenejši; po prvih izračunih je turistična sezona uspešna / izračun ni pravilen, ker so v formulo vstavljeni napačni podatki
SSKJ²
izračúnanje -a s (ȃ)
glagolnik od izračunati: izračunanje cene, obresti / izračunanje ploščine, prostornine
SSKJ²
izračúnati -am tudi zračúnati -am dov. (ȗ)
1. z računanjem ugotoviti, določiti: izračunati hitrost vožnje; izračunati obresti; izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji / izračunati na pamet, prste, z računalom
// ugotoviti, določiti sploh: izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka; hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg
2. končati računsko operacijo: dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal
♦ geom. izračunati ploščino trikotnika; mat. izračunati enačbo
    izračúnan tudi zračúnan -a -o:
    izračunani stroški; izračunana višina
SSKJ²
izračunávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izračunavati: izračunavanje dohodka, obresti / izračunavanje prostornine
SSKJ²
izračunávati -am tudi zračunávati -am nedov. (ȃ)
z računanjem ugotavljati, določati: izračunavati cene, davke, obresti; izračunavati in napovedovati lunine mrke
SSKJ²
izračúniti -im dov. (ū ȗ)
zastar. izračunati: izračuniti brez napake
SSKJ²
izračunljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izračunati: izračunljiv čas; lahko izračunljiva naloga / uspeh ni izračunljiv v denarju
SSKJ²
izraélski in ízraelski -a -o prid. (ẹ̑; ȋ)
nanašajoč se na (biblijske) Izraelce ali Izrael: izraelski kralji / spopad izraelskih in egiptovskih čet / izraelska država
SSKJ²
izragljáti -ám in zragljáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. nepremišljeno reči, povedati: glej, da ne boš tega izragljal
    izragljáti se in zragljáti se
    reči, povedati vse, do konca: ženska se je izragljala
SSKJ²
izrájati se -am se nedov. (á)
1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izraja; nekatera ljudstva so se izrajala in propadala
2. spreminjati se na slabše sploh: ideja se izraja v doktrino
SSKJ²
izranžírati -am dov. (ȋ)
žel. žarg. dati, izločiti iz prometa: izranžirali so nekaj vagonov
    izranžíran -a -o:
    izranžirano vozilo / ekspr. to so stari, izranžirani ljudje
SSKJ²
izráslek -a [izraslək] m (ȃ)
star. izrastek: izraslek na drevesu
SSKJ²
izrástek -tka m (ȃ)
1. kar zraste, požene na čem: porezati nepotrebne izrastke na deblu; dlakast, kožnat, nitast, roževinast izrastek; kljunu podoben izrastek; pren. Karavanke segajo s svojimi izrastki še daleč v ravnino
♦ biol. izrastki živčnih celic
// kar bolezensko, nenormalno zraste na čem: odstraniti izrastke na koži, rastlini
2. ekspr. (škodljiva) posledica: sedanje stanje je izrastek gospodarske, socialne in duhovne zaostalosti
SSKJ²
izrásti -rástem in -rásem dov., izráščen (á)
rastoč priti iz česa: izrasti iz kosti, kože / dve smreki sta izrastli iz ene korenine pognali, zrasli; pren., knjiž. Prešernova poezija je izrastla iz domačih tal; prim. zrasti
SSKJ²
izrastlína in izraslína -e ž (í)
kar bolezensko, nenormalno zraste na čem: izrastlina na drevesu; bolečine zaradi izrastlin na hrbtu
♦ med. artritična izrastlina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izravnálen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za izravnavo, izravnavanje: izravnalna naprava / za izravnavo neravnega poda uporabljamo izravnalne mase
♦ ekon. izravnalni sklad sklad, ki omogoča izravnavanje cen na domačem tržišču s cenami na tujem tržišču
SSKJ²
izravnálnik -a m (ȃ)
obrt. priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine: zidarski izravnalnik
♦ grad. vodnjaku podobna posoda pri hidroelektrarni za izravnavanje pritiska pri hipni spremembi dotoka vode k turbini
SSKJ²
izravnánje tudi zravnánje -a s (ȃ)
glagolnik od izravnati: izravnanje tal / izravnanje krivine / izravnanje plačilne bilance; prim. zravnanje
SSKJ²
izravnánost tudi zravnánost -i ž (á)
lastnost, značilnost izravnanega: socialna izravnanost / izravnanost tekmovalcev / za orkester je značilna izravnanost instrumentov
SSKJ²
izravnáti -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti ravno: izravnati površino, tla
2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike
3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz
4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando
● ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti
♦ mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino
    izravnán tudi zravnán -a -o:
    izravnan grob; tekmovalci so izravnani; izravnana plačilna bilanca; izravnana tla; nasprotja so izravnana; 
prim. zravnati
SSKJ²
izravnáva tudi zravnáva -e ž (ȃ)
glagolnik od izravnati: izravnava površine / izravnava ovinka / izravnava nesoglasij, socialnih razlik / utež za izravnavo tehtnice
SSKJ²
izravnávanje tudi zravnávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izravnavati: izravnavanje tal / izravnavanje ovinkov / izravnavanje nesoglasij, razrednih razlik / izravnavanje uvoza in izvoza / tendence po izravnavanju plač
SSKJ²
izravnávati -am tudi zravnávati -am nedov. (ȃ)
1. delati ravno: izravnavati površino, tla
2. povzročati, da kaj preneha obstajati: izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike; konflikti se izravnavajo
3. povzročati, da je kaj v ravnovesju: vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz
♦ ekon. izravnavati plačilno bilanco
4. knjiž. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu; izravnavati plače; prim. zravnavati
SSKJ²
izravnotéženost -i ž (ẹ̑)
knjiž. lastnost, značilnost izravnoteženega: duševna izravnoteženost
SSKJ²
izravnotéžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. spraviti iz ravnotežja: nepričakovani dogodek ga je izravnotežil; razmerje med starši in otrokom se je izravnotežilo
    izravnotéžen -a -o:
    izravnotežena duševnost
SSKJ²
izravnovésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. spraviti iz ravnovesja: nemirni časi ga niso izravnovesili
    izravnovéšen -a -o:
    biti čustveno izravnovešen
SSKJ²
izràz -áza m (ȁ á)
1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
// zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje
4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
// v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
// v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; glasb. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja; jezikosl. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki
SSKJ²
izrázen -zna -o prid. (ā)
1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje
2. ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna
    izrázno prisl.:
    ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo
SSKJ²
izrazílo -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom
1. izrazno sredstvo: najti ustrezno izrazilo za svoja čustva; slovenščina se je izoblikovala tudi kot pesniško izrazilo / filmska, tehnična, umetnostna izrazila
// način, oblika izražanja: ples je njegovo izrazilo; slikar neutrudno išče novih izrazil
2. glasilo: najmlajši rod bi rad prišel do svojega izrazila
SSKJ²
izrazít -a -o prid., izrazítejši (ȋ)
1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
// nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju
    izrazíto prisl.:
    brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja
SSKJ²
izrazítelj -a m (ȋ)
knjiž. izpovedovalec: kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja
SSKJ²
izrazítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izraziti: izrazitev misli, stališč / izrazitev bistva umetnosti
SSKJ²
izráziti -im dov. (á ȃ)
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pisno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
♦ jezikosl. izraziti začudenje z medmetom
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 × 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
    izráziti se 
    1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
    // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast
    2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
    // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi
    3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela
    izrážen -a -o:
    javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
SSKJ²
izrazítost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost izrazitega: izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / to so šteli za slovansko izrazitost posebnost
2. zastar. izrazna sposobnost: hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika
SSKJ²
izrázje -a s (ȃ)
izrazi, besede2: pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje; vzneseno izrazje / zbirati narečno izrazje / ljubezensko besedno izrazje
// jezikosl., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: bogatiti strokovno izrazje z novimi izrazi / lovsko, medicinsko, planinsko, tehnično izrazje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izrazljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se da izraziti: težko izrazljiv občutek; odnos je izrazljiv s številom; konjski topot je glasbeno izrazljiv
2. knjiž. sposoben izražati: narod je potreboval bolj omikan, izrazljiv jezik
SSKJ²
izrazljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost izrazljivega: izrazljivost čustev / način človekove izrazljivosti / zahtevati od jezika večjo izrazljivost
SSKJ²
izráznik -a m (ȃ)
knjiž. izpovedovalec: izraznik gibanja za novo umetnost
SSKJ²
izráznost -i ž (ā) knjiž.
1. način izražanja: avtor se je želel prilagoditi sodobnejši izraznosti / filmska, likovna, odrska, plesna izraznost
2. izrazna sposobnost: obogatiti izraznost pesniškega jezika; menjajoča se izraznost ritma, telesa / globoka izraznost obrazov na sliki izrazna moč
SSKJ²
izrazoslôvje -a s (ȏ)
1. jezikosl., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje; nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja / ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje
2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika: ukvarjati se z izrazoslovjem; razvoj slovenskega izrazoslovja
3. ekspr. izrazi, besede2: sočno izrazoslovje / ekspr. pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje grobi izrazi
SSKJ²
izrazováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. izražati: srce izrazuje, kar čuti / nemir se je izrazoval na njenem obrazu / podoba ne izrazuje tega, kar je pesnik nameraval
SSKJ²
izrazovít -a -o prid. (ȋ)
zastar. izrazit: izrazovit obraz; izrazovite oči / njegov jezik je čist in izrazovit izrazno bogat
SSKJ²
izrážanje -a s (á)
glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pisno, ustno izražanje
♦ jezikosl. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij
SSKJ²
izrážati -am nedov. (á)
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pisno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo pravicam homoseksualcev; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
    izrážati se 
    1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pisno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
    // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi
    2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
    izražajóč -a -e:
    izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
SSKJ²
izraževálec -lca [izraževau̯ca in izraževalca] m (ȃ)
knjiž. izpovedovalec: umetnik je izraževalec najgloblje resnice o življenju / izraževalci razredne ideologije
SSKJ²
izraževálen -lna -o prid. (ȃ)
zastar. izrazen: izraževalna možnost / izraževalno sredstvo
SSKJ²
izraževáti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. izražati: izraževati svoje veselje / izraževati misli v lepi obliki / njegov značaj se je izraževal v srčni dobroti
SSKJ²
izrécen -cna -o prid. (ẹ̄)
jasno, določno izražen: odšel je kljub izrecni prepovedi; doštudiral je na izrecno materino željo
    izrécno 
    prislov od izrecen: tega avtor izrecno ne omenja, poudarja; potrdilo dobite samo, če ga izrecno zahtevate
    // v členkovni rabi samo, le2: predstava je izrecno za povabljence
SSKJ²
izréčen -čna -o prid. (ẹ̄)
1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja
2. pravn. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev
    izréčno prisl.:
    izrečno omenjati, povedati kaj / v členkovni rabi predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le
SSKJ²
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é)
1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ pravn. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
    izrêči se 
    javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
    // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
    izrékši in izrêkši zastar.:
    to izrekši, se je poslovil
    izrečèn -êna -o:
    izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
SSKJ²
izréden -dna -o prid. (ẹ̄)
1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent izrednega študija; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe
// ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben
// nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora
2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna
    izrédno prisl.:
    izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme
SSKJ²
izredka gl. zredka
SSKJ²
izrédnež -a m (ẹ̑)
ekspr. izreden človek: velik izrednež je
SSKJ²
izrédnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost izrednega: izrednost položaja / izrednost tega človeka / izrednost njihovega uspeha je presenetila svet
SSKJ²
izrêja -e ž (ȇ) zastar.
1. reja: dati otroka v izrejo
2. vzgoja: skrbeti za izrejo otrok / imeti dobro izrejo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izrêjati -am nedov. (é) zastar.
1. preživljati, skrbeti za koga: izrejala sta enajst otrok
2. vzgajati: svoje otroke je dobro izrejal
SSKJ²
izrèk -éka m (ȅ ẹ́)
1. zgoščeno izražena duhovita, globoka misel: v pisanju rad uporablja izreke; svetopisemski izreki; znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega / čarovni izrek čarovne besede
// star. kar je izrečeno, povedano: vaš izrek je zelo pomemben
2. glagolnik od izreči: izrek opomina
// pravn. del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve: izrek kazni, sodbe; zbirka izrekov / sodni izrek
3. mat. trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel: dokazati izrek / binomski izrek; izrek o deljenju / Pitagorov izrek
SSKJ²
izréka -e ž (ẹ̑)
1. način izgovarjanja besed ali stavkov: naša gledališka izreka temelji na osrednjem govoru; ima dobro, jasno, lepo izreko / po izreki se mu pozna, da je tujec
2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi; izgovarjava: prilagoditi pisavo imen izreki; razločna izreka
♦ jezikosl. knjižna ali zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika
SSKJ²
izrékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izrekati: izrekanje zahvale; izrekanje soglasja k imenovanju odbornikov / natančno, površno izrekanje (besed) / izrekanje kazni, sodbe
SSKJ²
izrékati -am nedov. (ẹ̑)
1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦ pravn. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
    izrékati se 
    javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje
SSKJ²
izrekljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izreči, povedati: želje niso vedno lahko izrekljive / težko izrekljiva beseda izgovorljiva
SSKJ²
izrentáčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. grobo, zadirčno reči, povedati: izrentačil je celo vrsto kletvic
    izrentáčiti se 
    grobo, zadirčno izraziti jezo, nezadovoljstvo: izrentačil se je
SSKJ²
izrešetati gl. zrešetati
SSKJ²
izrèz -éza m (ȅ ẹ́)
1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah
// taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez
// del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu
2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave
3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa
4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez
5. izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva
SSKJ²
izréza -e ž (ẹ̑)
zastar. odprtina pri obleki, navadno ob vratu; izrez: okrogla, štirioglata izreza
SSKJ²
izrezáča -e ž (á)
les. izrezovalka: delati z izrezačo
SSKJ²
izrézanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izrezati: izrezanje bule, ledvic
SSKJ²
izrézanka -e ž (ẹ̑)
iz papirja ali podobnega ploskega materiala izrezana podoba: izrezanka iz lepenke / na zalogi imajo dovolj izrezank izrezovank
♦ film. animirani film, v katerem se slike oblikujejo s podobami, izrezanimi iz ploskega materiala
SSKJ²
izrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z rezanjem odstraniti iz česa: izrezati nagniti del jabolka; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma
♦ med. izrezati otroka iz maternice
// z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa: izrezati članek, sliko; izrezati iz časopisa
2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj: izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko narediti izrez pri obleki
3. z rezanjem narediti, izoblikovati: izrezati figuro, šablono; izrezati kip iz lesa; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino
4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: imenitno ga je izrezal; izrezati koga iz zagate; na sodišču se je dobro izrezal
    izrézan -a -o:
    kip, izrezan iz kosti; izrezana bula; izrezana figura; globoko izrezana obleka
    ●     ekspr. fant je izrezan oče zelo mu je podoben; obraz je kakor izrezan iz materinega obraza popolnoma mu je podoben; 
prim. zrezati
SSKJ²
izrezávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izrezavati: izrezavanje iz časopisa / izrezavanje figur
SSKJ²
izrezávati -am nedov. (ȃ)
izrezovati: izrezavati nagnite dele; izrezavati kite iz mesa / izrezavati slike iz revij / izrezavati odprtino v vrata
SSKJ²
izrézek -zka m (ẹ̑)
1. manjša enota, izrezana iz česa: spravljati izrezke v mapo; izrezek iz revije / časopisni izrezek / izrezki iz pločevine; pren. prikazati izrezek iz vsakdanjega življenja ljudi
2. odprtina, nastala z izrezanjem; izrez: srčast izrezek v oknicah
// star. odprtina pri obleki, navadno ob vratu: izrezek na bluzi / vratni izrezek
SSKJ²
izrezljáti -ám tudi zrezljáti -ám dov. (á ȃ)
z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa; izrezljati si piščal
    izrezlján tudi zrezlján -a -o:
    umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice
SSKJ²
izrezljávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izrezljavati: izrezljavanje lutk, žlic
SSKJ²
izrezljávati -am nedov. (ȃ)
z rezilom delati, oblikovati: izrezljavati igrače, žlice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izrezoválec -lca [izrezovau̯ca tudi izrezovalca] m (ȃ)
kdor izrezuje: izrezovalec lesenih igrač / izrezovalec papirja
SSKJ²
izrezoválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za izrezovanje: izrezovalni stroj; izrezovalna žaga / izrezovalna pola pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo
SSKJ²
izrezoválka -e [izrezovau̯ka tudi izrezovalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki izrezuje: izrezovalka papirja
2. les. žaga za izrezovanje:
SSKJ²
izrezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izrezovati: izrezovanje bule; izrezovanje semen iz paprike / izrezovanje slik iz revij / modelček za izrezovanje krofov
SSKJ²
izrezovánka -e ž (á)
pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo:
SSKJ²
izrezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z rezanjem odstranjevati iz česa: izrezovati nagnite dele sadja
// z rezanjem izločati manjše enote iz česa: izrezovati slike iz revij
2. z rezanjem delati, oblikovati: otroci izrezujejo figure iz lepenke
SSKJ²
izrígati -am dov. (ȋ)
nav. slabš. izmetati iz želodca; izbruhati: izrigati jed, pijačo
● nizko izrigal je nekaj nerazločnega krčevito rekel, povedal; prim. zrigati se
SSKJ²
izríniti -em dov. (í ȋ)
1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova
2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize
3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti
4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje
    izrínjen -a -o:
    izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
SSKJ²
izrínjenec -nca m (ȋ)
ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: tudi on spada med izrinjence
SSKJ²
izrínjenost -i ž (ȋ)
nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti
SSKJ²
izrís -a m (ȋ)
glagolnik od izrisati: izris skice
// kar je izrisano, prerisano: načrt za stavbo je treba oddati v dveh izrisih
SSKJ²
izrísati -ríšem dov. (ȋ)
1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka
2. prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije
    izrísati se 
    prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu
    izrísan -a -o:
    načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; 
prim. zrisati
SSKJ²
izrisávati -am nedov. (ȃ)
izrisovati: režiser si je izrisaval sceno sam
SSKJ²
izrisováti -újem nedov. (á ȗ)
končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta
SSKJ²
izríti -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ)
1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo
2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu
3. izpuliti: izriti plevel s korenino
    izríti se tudi zríti se ekspr.
    s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize
    izrít tudi zrít -a -o:
    izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; 
prim. zriti
SSKJ²
izrívanje -a s (í)
glagolnik od izrivati: izrivanje zemlje iz rova / izrivanje domačega jezika iz šol; boj za izrivanje kapitalističnih elementov iz naše družbe
SSKJ²
izrívati -am nedov. (í)
1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa
2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo
3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja
4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike
SSKJ²
izrobántiti se -im se dov. (á ȃ)
ekspr. z glasnim govorjenjem, preklinjanjem izraziti jezo, nejevoljo: človeku dobro dene, če se izrobanti
SSKJ²
izróbkati -am dov. (ọ̑)
odstraniti zrna s storža: izrobkati koruzo
SSKJ²
izróbljen -a -o prid. (ọ̑)
bot., v zvezi izrobljeni list list z zarezo na vrhu listne ploskve:
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izróčati -am nedov. (ọ́)
1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
// dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan
2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
● vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga
    izróčati se knjiž.
    prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
SSKJ²
izróček -čka m (ọ̑)
list papirja z glavnimi poudarki predavanja, ki ga prejmejo udeleženci za lažje spremljanje in pomnjenje povedanega: referat je zaradi lažjega spremljanja dopolnil s preglednim izročkom
SSKJ²
izročênec -nca m (é)
pravn. oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni:
SSKJ²
izročênost -i ž (é)
knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi
SSKJ²
izročeválec -lca [izročevau̯ca tudi izročevalca] m (ȃ)
kdor kaj izroča, izroči: izročevalec posestva
SSKJ²
izročeválka -e [izročevau̯ka in izročevalka] ž (ȃ)
ženska, ki kaj izroča, izroči: izročevalka premoženja
SSKJ²
izročeváti -újem nedov. (á ȗ)
izročati: izročevati pisma / izročevati posestvo
SSKJ²
izročílen -lna -o prid. (ȋ)
pravn. s katerim se kaj izroči: izročilna listina, pogodba; izročilno pismo / izročilni rok izročitveni rok
● knjiž. stare izročilne zgodbe zgodbe iz ljudskega izročila
SSKJ²
izročílnica -e ž (ȋ)
adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika; dobavnica
SSKJ²
izročílo -a s (í)
kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo
// ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu
SSKJ²
izročítelj -a m (ȋ)
kdor kaj izroči: izročitelj pošiljke
SSKJ²
izročítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izročiti: izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo
SSKJ²
izročíti -ím dov., izróčil (ī í)
1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
// dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo
2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu
4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali
    izročíti se knjiž.
    prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
    ♦     rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč
    izročívši zastar.:
    izročivši pismo, je odšel
    izročèn -êna -o:
    skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
    ●     ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
SSKJ²
izročítven -a -o prid. (ȋ)
pravn. nanašajoč se na izročitev: izročitvena izjava; izročitvena zahteva / izročitveni rok
SSKJ²
izročnína -e ž (ī)
pravn. pristojbina, ki se plača ob izročitvi premoženja: poravnati izročnino
SSKJ²
izròd -óda m (ȍ ọ́)
1. izroditev, izrojevanje: izrod sadnega drevja
2. knjiž. nemoralen, pokvarjen človek; izrodek: on je v družini izrod; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev
SSKJ²
izródek -dka m (ọ̑)
1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma
2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov
3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki
SSKJ²
izróden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike
♦ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus
SSKJ²
izrodítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izroditi: izroditev divjadi, krompirja; izroditev tkiva / upirati se birokratski izroditvi revolucije; izroditev osebnosti
SSKJ²
izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í)
1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi / njihov rod se je izrodil
2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
3. prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se: zemlja se je izrodila
    izrodíti 
    spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
    izrojèn -êna -o:
    1. izrojen krompir; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
    ♦     med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
    2. slabš. ki je nemoralen, pokvarjen: izrojeni ljudje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izrojênec1 -nca m (é)
knjiž. izrojeno bitje: ta mladič je izrojenec
// slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to so slabi ljudje, izrojenci
SSKJ²
izrojênec2 -nca m (é)
čeb. čebelja družina, ki je rojila: prezimiti izrojence
SSKJ²
izrojênost -i ž (é)
lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi
SSKJ²
izrojévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izrojevati: izrojevanje krompirja / izrojevanje človeške narave
SSKJ²
izrojévati se -am se nedov. (ẹ́)
1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva
2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval
SSKJ²
izrojíti se -ím se dov., izrójil se (ī í)
prenehati rojiti: čebele so se že izrojile
SSKJ²
izrópanje -a s (ọ̑)
glagolnik od izropati: izropanje blagajne, trgovine / izropanje mesta
SSKJ²
izrópati -am tudi zrópati -am dov. (ọ̑)
nasilno odvzeti materialne dobrine: izropati blagajno, trgovino / sovražnik je izropal in opustošil deželo
    izrópan tudi zrópan -a -o:
    izropani grobovi; izropana dežela
SSKJ²
izropotáti se -ám se tudi -óčem se dov. (á ȃ, ọ́)
prenehati ropotati: budilka se je izropotala
SSKJ²
izrúti -rújem dov. (ú) knjiž.
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati: vihar je izrul veliko drevja; izruti s korenino; pren. izruti ljubezen iz srca
2. izpuliti, izdreti: izruti las, zob / izruti trn iz pete
    izrút -a -o:
    izruto drevje
SSKJ²
izruváč -a m (á)
agr. priprava za ruvanje okopavin, dreves: izruvač za krompir, peso / traktorski izruvač drevja
SSKJ²
izruvánec tudi izrúvanec -nca m (á; ū)
knjiž. izkoreninjenec: živeti kot izruvanec
SSKJ²
izruvánost tudi izrúvanost -i ž (á; ū)
knjiž. izkoreninjenost: izruvanost iz domačih tal
SSKJ²
izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū)
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
    izruván tudi izrúvan -a -o:
    izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
SSKJ²
izrúžiti -im dov. (ú)
nar. izluščiti: izružiti fižol / izružiti koruzo orobkati
SSKJ²
izrvánec -nca m (á)
knjiž. izkoreninjenec: živeti kot izrvanec
SSKJ²
izrvánost -i ž (á)
knjiž. izkoreninjenost: toži o izrvanosti iz domačih tal
SSKJ²
izrváti -rújem dov., izrvál (á ú)
izruvati: veter je izrval drevje / izrvati zob / življenje v tujini ga je izrvalo izkoreninilo
SSKJ²
izsáhel -hla -o [issahəu̯] prid. (á)
knjiž. izsušen: izsahla trava, zemlja / izsahle ustnice
SSKJ²
izsamostálniški -a -o prid. (ȃ)
jezikosl. izpeljan iz samostalnika: izsamostalniški glagol
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izsánjati -am dov. (á)
knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: izsanjati srečo; izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote so si jih zamislili / z notranjim predmetom izsanjati sanje o sreči
    izsánjati se 
    prenehati sanjati se: sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo
    izsánjan -a -o:
    izsanjan svet; izsanjana dežela; izsanjana podoba življenja
SSKJ²
izsèk -éka m (ȅ ẹ́)
1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku
2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek
3. poseka: izsek se je zarasel
♦ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice
SSKJ²
izséka -e ž (ẹ̑)
star. poseka: izseke so se lepo zarasle
SSKJ²
izsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki
2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove
3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo
// izklesati: izsekati kip iz marmorja
♦ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
    izsékan -a -o:
    izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja
SSKJ²
izsekávanje -a s (ȃ)
glagolnik od izsekavati: izsekavanje dreves / izsekavanje ledu / izsekavanje proge, steze
SSKJ²
izsekávati -am nedov. (ȃ)
izsekovati: izsekavati gozdove / izsekavati nalomljena drevesa / izsekavati led v koritu
SSKJ²
izsekoválec -lca [issekovau̯ca tudi issekovalca] m (ȃ)
kdor izsekuje: izsekovalci gozdov
♦ teh. delavec pri izsekovalnem stroju
SSKJ²
izsekoválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se izsekuje: izsekovalno orodje / izsekovalni stroj
SSKJ²
izsekovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izsekovati: izsekovanje gozdov
SSKJ²
izsekováti -újem nedov. (á ȗ)
s sekanjem v celoti, popolnoma odstranjevati: izsekovati gozdove
♦ teh. izrezovati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
SSKJ²
izselítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izseliti: izselitev so hitro opravili; množična izselitev; izselitev strank iz stanovanj; izselitev iz domovine; izselitev v tujino / prisilna izselitev
SSKJ²
izselíti -sélim dov. (ī ẹ́)
povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj; izseliti prebivalce z ogroženega območja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi
    izselíti se 
    zapustiti svoje bivališče: sosedje so se izselili / izseliti se v tujino / zaradi gnilobe se čebele izselijo iz panja
SSKJ²
izselítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izselitev: izselitveni stroški; izselitveno dovoljenje / izselitveno ozemlje, območje
SSKJ²
izséljenec -nca m (ẹ́)
kdor se izseli v tujino: slovensko osamosvojitev so podprli tudi naši izseljenci in zdomci / ekonomski, politični izseljenci; izseljenec povratnik / radijska oddaja za naše izseljence
SSKJ²
izséljeniški -a -o prid. (ẹ́)
star. izseljenski: izseljeniško društvo / izseljeniško taborišče
SSKJ²
izséljenka -e ž (ẹ́)
ženska, ki se izseli v tujino: z izseljenko je ohranjala stike; slovenske izseljenke
SSKJ²
izséljenski -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na izseljence: izseljenski časopis; izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica
SSKJ²
izséljenstvo -a s (ẹ́)
1. bivanje v tujini, navadno stalno: vzroki izseljenstva / živeti v izseljenstvu
2. izseljenci: družba je pokazala veliko razumevanje za potrebe izseljenstva
SSKJ²
izseljeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izseljevanje: izseljevalna baza / izseljevalna politika
SSKJ²
izseljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izseljevati: omejiti izseljevanje; množično izseljevanje; izseljevanje v Ameriko, tujino / prisilno, sezonsko izseljevanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izseljeváti -újem nedov. (á ȗ)
povzročati, da kdo zapusti svoje bivališče: okupatorji so naše ljudi zapirali in izseljevali; izseljevati stranke iz hiše
    izseljeváti se 
    zapuščati svoje bivališče: ljudje so se začeli izseljevati / kmečko prebivalstvo se izseljuje v mesta; množično se izseljevati v tujino
SSKJ²
izsélnik -a m (ẹ̑)
zastar. izseljenec: življenje izselnikov
SSKJ²
izsesáti -ám [issəsati in issesati] dov. (á ȃ)
1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak
2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje
3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi
● ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
    izsesán -a -o:
    izsesan od trpljenja; izsesane prsi
SSKJ²
izsesávanje -a [issəsavanje in issesavanje] s (ȃ)
glagolnik od izsesavati: izsesavanje vode, zraka; izsesavanje strupa iz rane / izsesavanje delavcev
SSKJ²
izsesávati -am [issəsavati in issesavati] nedov. (ȃ)
1. s sesanjem spravljati iz česa: izsesavati kri iz rane; izsesavati prah; izsesavati zrak
2. s sesanjem čistiti: izsesavati oblazinjeno pohištvo
// nav. ekspr. izčrpavati, slabiti: težko delo ga izsesava / bela omela izsesava gostitelja
3. ekspr. izrabljati, izkoriščati: oderuhi so izsesavali kmete
SSKJ²
izsesoválec -lca [issəsovau̯ca tudi issəsovalca in issesovau̯ca tudi issesovalca] m (ȃ)
zastar. izkoriščevalec: izsesovalci ljudstva
SSKJ²
izsévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izsevati: izsevanje elektronov
SSKJ²
izsévati -am nedov. (ẹ́)
1. fiz. oddajati valove, delce: atomsko jedro izseva elektromagnetne valove; zvezda izseva svetlobo
2. knjiž., ekspr. kazati, izražati: njen obraz izseva milino
    izsévan -a -o:
    izsevana svetloba
SSKJ²
izsévnost -i ž (ẹ̄)
fiz. sposobnost izsevanja: izsevnost svetila
SSKJ²
izsíkati -am dov. (ī ȋ)
knjiž., ekspr. z jeznim govorjenjem pokazati komu svoje nezadovoljstvo: gostje so ga izsikali
SSKJ²
izsíliti -im dov. (í ȋ)
1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid
2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi
    izsíljen -a -o:
    izsiljena obljuba
SSKJ²
izsíljenje -a s (ȋ)
glagolnik od izsiliti: izsiljenje priznanja
SSKJ²
izsiljeválec -lca [issiljevau̯ca] m (ȃ)
kdor izsiljuje: prišel je v roke izsiljevalcem; ekspr. nesramen, velik izsiljevalec
SSKJ²
izsiljeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izsiljevanje: izsiljevalne metode / izsiljevalno pismo / izsiljevalna skupina
SSKJ²
izsiljeválka -e [issiljevau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki izsiljuje: je znana izsiljevalka
SSKJ²
izsiljeválski -a -o [issiljevau̯ski tudi issiljevalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na izsiljevalce ali izsiljevanje: izsiljevalske grožnje / izsiljevalska skupina
SSKJ²
izsiljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izsiljevati: kaznovati koga zaradi izsiljevanja; denarno izsiljevanje; izsiljevanje priznanja; ekspr. to je navadno izsiljevanje / publ. politika izsiljevanja / izsiljevanje prednosti je bilo vzrok nesreče
SSKJ²
izsiljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. hoteti s silo priti do česa: izsiljevati odkupnino / izsiljevati prehod čez obkoljeno ozemlje / voznik osebnega avtomobila je izsiljeval prednost pred tovornjakom
2. s silo dosegati, da kdo kaj naredi, pove: tako dolgo ga je izsiljeval, da mu je izdal skrivnost; z grožnjami izsiljuje ljudi / otrok izsiljuje starše
3. knjiž. povzročati, vzbujati: strah izsiljuje sodelovanje med posamezniki / ponudba izsiljuje povpraševanje
SSKJ²
izsiljívost -i ž (í)
pravn. možnost prisilne uveljavitve zakonske določbe:
SSKJ²
izsipalíšče -a s (í)
kraj, prostor, kamor se kaj izsipa: rudniško izsipališče; izsipališče premoga, žlindre
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izsípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ)
s sipanjem spravljati iz česa: izsipati žito iz vreče / prašniki izsipajo cvetni prah
SSKJ²
izskakováti -újem nedov. (á ȗ)
1. skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalci izskakujejo v določenih presledkih
2. premikati se s prvotnega, navadnega mesta: čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje
SSKJ²
izskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑)
1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka
2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete lege; izskočilo mu je vretence; roka je izskočila v ramenu se je izpahnila
● ekspr. oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal zelo začudeno je pogledal
SSKJ²
izslédek -dka m (ẹ̑)
kar predstavlja posledico raziskovanja, raziskovalnega dela: objaviti izsledke svojega dela; razprava prinaša pomembne izsledke; znanstveni izsledki; izsledki tehničnih ved; najnovejši izsledki s področja atomske fizike / izsledek preiskave / priti do neprijetnih izsledkov dognanj
SSKJ²
izsledítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izslediti: izsleditev atentatorja, morilca
SSKJ²
izsledíti -ím dov., izslédi in izslêdi; izslédil (ī í)
1. priti po sledi do mesta, kjer je divjad: izslediti kuno, zajca
2. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga izsledili; izslediti krivca, vlomilca / izslediti skladišče orožja
● ekspr. nikjer ga ne morem izslediti najti, odkriti
3. knjiž. ugotoviti, odkriti: izslediti pojave radioaktivnosti; izsledili so, od kod izvirajo najdeni predmeti
SSKJ²
izsledljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izslediti, odkriti: glavna misel je težko izsledljiva
SSKJ²
izsledník -a m (í)
knjiž. preiskovalec, preiskovalni sodnik:
SSKJ²
izsledoválec -lca [issledovau̯ca tudi issledovalca] m (ȃ)
zastar. raziskovalec: potopisi izsledovalcev
SSKJ²
izsledoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izsledovanje: izsledovalni dar / izsledovalno delo geologov
SSKJ²
izsledovánje -a s (ȃ)
glagolnik od izsledovati: izsledovanje divjadi / izsledovanje skrivačev / logično izsledovanje / izsledovanje resnice
SSKJ²
izsledováti -újem nedov. (á ȗ)
1. lov. iti po sledi do mesta, kjer je divjad: izsledovati zajce
2. zastar. zasledovati: izsledovati skrivače
3. zastar. raziskovati, proučevati: izsledovati svet / izsledovati resnico iskati, odkrivati
SSKJ²
izslíkati -am dov. (ȋ)
zastar. poslikati: veliki oltar je izslikal znan mojster
SSKJ²
izslíniti se -im se dov. (í ȋ)
slabš. naskrivaj, neopazno oditi: otrok se je izslinil iz sobe
SSKJ²
izsmejáti -smêjem dov., izsmejál (á é)
knjiž. s smehom, posmehom pokazati odklonilen odnos: pisatelj zna vedro izsmejati vse, kar se upira človekovi pameti
    izsmejáti se 
    prenehati se smejati: počakati so morali, da se je izsmejal / izsmejati se do solz nasmejati se
SSKJ²
izsmŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
spraviti sluz, kri iz nosa: izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo
SSKJ²
izsolzíti -ím [issou̯ziti] dov., izsôlzil (ī í)
knjiž. izjokati: izsolziti gorje / izsolziti si oči od žalosti / ko se je izsolzila, se je umirila
SSKJ²
izsôpsti -sôpem dov., izsópel in izsôpel izsôpla (ó)
1. z odprtimi usti močno iztisniti zrak: izsopsti iz pljuč / vonja po trohnobi še dolgo ni mogel izsopsti
2. ekspr. sopeč reči, povedati: izsopsti besedo; nekaj je izsopel v pozdrav
    izsôpsti se 
    prenehati sopsti: na vrhu so se ustavili, da bi se izsopli
SSKJ²
izspletkáriti -im dov. (á ȃ)
1. knjiž. s spletkarjenjem doseči: njen odhod je izspletkarila pastorka
2. ekspr. s spletkarjenjem spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: izspletkaril ga je pri šefu
SSKJ²
izsrébati -am tudi -ljem dov. (ẹ̄)
s srebanjem izpiti, pojesti: izsrebati mleko / izsrebati mozeg iz kosti izsrkati / izsrebati školjko
● knjiž., ekspr. trpljenje mu je izsrebalo zadnjo kapljo krvi ga je popolnoma izčrpalo, oslabilo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izsréden -dna -o prid. (ẹ̑)
ki nima osrednje točke v svojem središču; ekscentričen: izsreden obroč; kolesi sta izsredni / izsredna rast bule
♦ grad. izsredna obremenitev obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; ekscentrična obremenitev
SSKJ²
izsrédnik -a m (ẹ̑)
strojn. okrogla plošča, pri kateri os vrtenja ne gre skozi njeno središče; ekscenter: gibanje izsrednika
SSKJ²
izsrédniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na izsrednik; ekscentrski: izsredniški pogon / izsredniška gred
♦ obrt. izsredniška stiskalnica stiskalnica, katere bistveni sestavni del so ekscentri
SSKJ²
izsrédnost -i ž (ẹ̑)
teh. lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata; ekscentričnost: izsrednost kolesa, obroča
♦ geom. prema izsrednost elipse, hiperbole oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost
SSKJ²
izsŕkati -am dov. (ŕ ȓ)
1. s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izsrkati limonado po slamici; drevo izsrka vlago iz zemlje / izsrkati sok iz pomaranče izsesati
2. ekspr. izčrpati, oslabiti: v toliko letih je trta izsrkala zemljo / bolezen mu je izsrkala moči
    izsŕkan -a -o:
    izsrkan med
SSKJ²
izsrkávati -am nedov. (ȃ)
s srkanjem spravljati kaj tekočega iz česa: izsrkavati vlago iz tal / ventilatorji izsrkavajo slab zrak iz kleti izsesavajo
SSKJ²
izstavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izstaviti: izstavitev čeka, menice / izstavitev potrdila, spričevala / izstavitev računa
SSKJ²
izstáviti -im dov. (á ȃ) pisar.
1. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet; izdati1: izstaviti ček
2. napraviti, da dobi kaj uradno veljavo; izdati1: izstaviti diplomo, potrdilo, račun
● knjiž. izstavili so jo na sramotilnem odru izpostavili
SSKJ²
izstávljati -am nedov. (á)
pisar. delati, da dobi kaj uradno veljavo; izdajati: izstavljati uradne listine, potrdila, račune
SSKJ²
izstókati -am dov. (ọ̑ ọ̑)
ekspr. stokajoč reči, povedati: zadnje besede je že skoraj izstokal
SSKJ²
izstòp -ópa m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne
2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih
♦ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi
SSKJ²
izstópanje -a s (ọ̄)
glagolnik od izstopati: poskrbeti za varno vstopanje in izstopanje potnikov / izstopanje iz organizacije
SSKJ²
izstópati -am nedov. (ọ̄)
1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva: potniki izstopajo iz vlaka; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče
2. prihajati iz česa, na površje: čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu
3. prenehati biti član kake organizacije, društva: zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba
4. postajati (zelo) opazen, viden: shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga
// knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji; izstopati po znanju
● publ. izstopa zlasti problem ureditve vodovoda je pomemben, pereč
    izstopajóč -a -e:
    izstopajoči potniki; izstopajoč problem; zelo izstopajoče ličnice
SSKJ²
izstópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na izstop: izstopna postaja / izstopna vrata / izstopna izjava
♦ alp. izstopni kamin, previs; med. izstopna rana izstrelna rana; rač. izstopna enota izhodna enota; šol. izstopno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec ob izstopu iz šole; teh. izstopna cev, odprtina; izstopna hitrost hitrost, s katero tekočina ali kaj drugega odhaja skozi kontrolno mejo
SSKJ²
izstopíti in izstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑)
1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati stopili
2. priti iz česa, na površje: možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu
3. prenehati biti član kake organizacije, društva: izstopiti iz društva; izstopiti iz šole; elipt. sredi šolskega leta je izstopil prenehal hoditi v šolo / izstopiti iz službe; izstopiti iz igre prenehati (se) igrati
4. postati (zelo) opazen, viden: kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž. med osebami v drami je izstopil zlasti lik dobrega kralja bil je boljši kot drugi
● ekspr. od strahu so mu izstopile oči (iz jamic) gledal je z izbuljenimi očmi
5. prestopiti (bregove), razliti se: reka je ob deževju izstopila
♦ alp. plezalec je izstopil ob enajstih končal plezalni vzpon
    izstopívši zastar.:
    izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram; izstopivši potniki
SSKJ²
izstradálen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za izstradanje: izstradalni ukrepi / groziti z izstradalno politiko
SSKJ²
izstrádanec -nca m (á)
ekspr. izstradan človek: izstradanci iz taborišča
SSKJ²
izstrádanje -a s (á)
glagolnik od izstradati: polastiti se trdnjave z izstradanjem oblegancev
SSKJ²
izstrádanost -i ž (á)
stanje izstradanega človeka: umrl je zaradi izstradanosti
SSKJ²
izstrádati -am dov., tudi izstradála (á)
nav. ekspr. z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: zapornike so izstradali; izstradati do smrti; v dveh mesecih internacije se je dodobra izstradal
    izstrádan -a -o:
    izstradan človek; ljudje so izstradani in onemogli; ves izstradan je
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izstrél -a m (ẹ̑)
izstrelitev: poskusni izstrel
SSKJ²
izstrélek -lka m (ẹ̑)
valjasto, na eni strani navadno koničasto telo, ki ob sprožitvi ali vžigu zleti v določeno smer: sprožiti izstrelek; dimenzija, oblika, premer izstrelka; gibanje izstrelkov / medcelinski izstrelek; topovski izstrelek; izstrelek iz puške / šibrasti izstrelki
♦ fiz. izstrelek delec snovi, ki zadene kak drug delec snovi in s tem povzroči reakcijo; voj. dirigirani ali vodeni izstrelek ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
SSKJ²
izstrélen -lna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na izstrelitev: izstrelni pok / izstrelna ploščad
♦ med. izstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
SSKJ²
izstrelína -e ž (í)
med. rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa: ugotovili so, da je rana na vratu izstrelina, na hrbtu pa vstrelina
SSKJ²
izstrelíšče -a s (í)
kraj, prostor za izstrelitev, zlasti raket, vesoljskih ladij: odkriti nasprotnikovo izstrelišče; postaviti izstrelišče medcelinskih raket
SSKJ²
izstrelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izstreliti: izstrelitev krogle / izstrelitev vesoljske ladje, rakete, umetnega satelita
SSKJ²
izstrelíti -ím dov., izstréli in izstrêli; izstrélil (ī í)
1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreliti kroglo iz puške; izstreliti naboj v zrak; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico
// s streljanjem izprazniti: izstreliti puško / ekspr. izstreliti cel magazin
2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti: z minami so izstrelili odprtino v zidovju
3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju: izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog. v vesolje so izstrelili prvega astronavta
4. ekspr. hitro, nepričakovano reči, povedati: te besede je kar izstrelil
    izstreljèn -êna -o:
    izstreljeni naboji; izstreljena granata
SSKJ²
izstrelítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izstrelitev: izstrelitvene priprave se zaključujejo / izstrelitveni stolp; izstrelitvena ploščad, rampa / izstrelitveni sedež za pilota
SSKJ²
izstreljeválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se izstreljuje: izstreljevalna naprava
SSKJ²
izstreljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izstreljevati: izstreljevanje raket, umetnih satelitov; naprava za izstreljevanje
SSKJ²
izstreljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line
2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite
● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval
SSKJ²
izstŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄)
s strganjem odstraniti: izstrgati napis s spomenika
SSKJ²
izstríči -strížem dov., izstrízi izstrízite; izstrígel izstrígla (í)
1. z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa; izrezati: izstriči članek iz časopisa / izstriči znamke s kuverte
// ekspr. odstraniti posamezne dele česa: cenzura je izstrigla film
2. s striženjem zmanjšati gostoto las: frizerka ji je izstrigla lase
SSKJ²
izstrížek -žka m (ȋ)
izrezek: časopisni izstrižek
SSKJ²
izstrúgati -am dov. (ȗ)
s struganjem narediti, izoblikovati: izstrugati kroglo / ledenik izstruga pot
    izstrúgan -a -o:
    izstrugana figura
SSKJ²
izstrúžiti -im dov. (ú)
s struženjem narediti, izoblikovati: izstružiti kroglo, obroč; izstružiti valj iz stožca / ledeniki so izstružili doline
    izstrúžen -a -o:
    čep, izstružen iz polivinila; izstružena površina; izstruženo znamenje
SSKJ²
izsušênost -i ž (é)
lastnost, stanje izsušenega: izsušenost kruha, zemlje / v grlu je začutila izsušenost / ekspr. izsušenost starih delavcev
SSKJ²
izsuševálen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se izsušuje: izsuševalna naprava / izsuševalna dela
SSKJ²
izsuševánje -a s (ȃ)
glagolnik od izsuševati: izsuševanje barja, močvirja; izsuševanje in namakanje zemljišč
SSKJ²
izsuševáti -újem nedov. (á ȗ)
odstranjevati vlago, vodo iz česa: izsuševati opeko pred žganjem / močen veter izsušuje zemljo; izsuševati močvirje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izsušítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izsušiti: z izsušitvijo močvirij so pridobili precej obdelovalne zemlje / nevarnost za izsušitev rastline
SSKJ²
izsušíti -ím dov., izsúšil (ī í)
odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
● ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejni
    izsušíti se 
    izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši
    ●     ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal
    izsušèn -êna -o:
    izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje
SSKJ²
izsúti -sújem dov., izsúl in izsùl (ú ȗ)
1. s sipanjem spraviti iz česa: izsuti moko iz vreče, pesek iz zaboja / izsuti kovance na mizo / storži so že izsuli svoja semena; ekspr. oblaki so izsuli vso točo
// s sipanjem napraviti, da v čem ni več določene vsebine: izsuti vrečo, zaboj
2. ekspr. brez obotavljanja, premišljanja reči, povedati: izsul je dolgo vrsto številk; izsul je take zabavljice nanj, da so vsi osupnili
    izsúti se 
    sipajoč se priti iz česa: moka, pšenica se je izsula iz vreče
    izsút -a -o:
    izsuta vreča; izsuto zrnje
SSKJ²
izsúvati -am tudi -sújem in izsuváti -súvam tudi -sújem dov., izsúvaj izsúvajte in izsuvájte; izsuvál tudi izsúval (ú; á ú)
s suvanjem spraviti iz česa: pijanca so izsuvali iz gostilne
SSKJ²
izščegetáti -ám tudi -éčem [isščəgetati in isščegetati] dov. (á ȃ, ẹ́)
1. s ščegetanjem spraviti v določeno stanje: vse je izščegetal do budnosti
2. z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa; izbezati: otroci so izščegetali murenčka iz luknjice
SSKJ²
izšepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
šepetaje reči, povedati: zadnje besede je izšepetala
SSKJ²
izšíbati -am dov. (ȋ)
1. pretepsti s šibo: izšibati tatove
2. knjiž. s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izšibati trmo
SSKJ²
izšít -a -o prid. (ȋ)
star. izvezen: bogato izšita obleka
SSKJ²
izšívan -a -o prid. (í)
star. vezen: izšivani prtički
SSKJ²
izšóbiti -im dov. (ọ́ ọ̄)
navadno v zvezi z ustnice potisniti naprej: izšobila je ustnice / izšobiti usta
    izšóbiti se 
    našobiti se: popestovala [je] roke, se izšobila pod zdicastim nosom .. in se naredila še bolj sito in odžejano (P. Zidar)
    izšóbljen -a -o:
    izšobljene ustnice; izšobljena usta
SSKJ²
izšólanec -nca m (ọ̑)
knjiž. izšolan človek, izobraženec: število izšolancev se je povečalo
SSKJ²
izšólanost -i ž (ọ̑)
značilnost izšolanega človeka: v delu se kaže njegova nadarjenost in izšolanost; dobra izšolanost diplomatov / izšolanost glasu
SSKJ²
izšólati -am dov. (ọ̑)
1. omogočiti komu, da konča šolo, študij: mati je sama izšolala štiri otroke; podjetje je izšolalo precej delavcev
2. s šolanjem usposobiti koga za opravljanje določenega poklica: izšolati za akademske poklice / izšolati lovskega psa / njega je izšolalo trdo delo in ne šole
3. z vajo napraviti kaj bolj sposobno: izšolati svoj okus; posluh se da izšolati / izšolati pevski glas
    izšólati se 
    1. končati šolo, študij: otroci so se že izšolali; izšolati se na igralski akademiji
    2. s šolanjem se usposobiti za opravljanje določenega poklica: izšolati se za vodnika / hči se je izšolala v odlično pianistko
    izšólan -a -o:
    dva otroka sta že izšolana; ti pevci niso dovolj izšolani; izšolana negovalka
SSKJ²
izštékan -a -o prid. (ẹ́) glasb. žarg.
ki se izvaja brez električnih, samo z akustičnimi glasbenimi instrumenti: posnetek izštekanega nastopa; izštekani koncert; izštekana verzija albuma
SSKJ²
izštéti -štêjem dov. (ẹ́ ȇ)
1. etn., pri otroški igri z ritmiziranim besedilom na začetku igre določiti udeležencem vloge v igri: izšteli so prav mene
2. šport. s štetjem do deset določiti čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro: sodnik ga je izštel
SSKJ²
izšteválnica -e ž (ȃ)
etn., pri otroški igri ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri: naučiti se novo izštevalnico
SSKJ²
izštévanka -e ž (ẹ́)
etn., pri otroški igri ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri: otroci poznajo veliko izštevank
SSKJ²
izštévati -am nedov. (ẹ́)
1. etn., pri otroški igri z ritmiziranim besedilom na začetku igre določati udeležencem vloge v igri: najstarejša deklica je začela izštevati
2. šport. s štetjem do deset določati čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro: sodnik izšteva na tla zbitega boksarja
SSKJ²
izštŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
star. iztisniti, izbrizgati: izštrkati mleko iz vimena
SSKJ²
izštudírati -am dov. (ȋ)
1. omogočiti komu, da konča šolo, študij; izšolati: vse otroke je izštudiral
2. zastar. doštudirati: ko bo fant izštudiral, bo bolje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iztákati -am nedov. (ȃ)
spravljati kaj tekočega iz česa: iztakati vino iz soda
SSKJ²
iztakljiv ipd. gl. stakljiv ipd.
SSKJ²
iztakníti1 in iztákniti -em dov. (ī á)
1. s potegom spraviti kaj iz česa: iztakniti kavelj; iztakniti bodalo iz nožnice izvleči, izdreti
2. s potegom vtiča iz vtičnice prekiniti električni tok: iztakniti likalnik / iztakniti gramofon izključiti
3. v zvezi z oko, oči z ostrim predmetom nasilno odstraniti zrklo: kaznjencem so iztaknili oči
    iztáknjen -a -o:
    iztaknjeno desno oko; 
prim. stakniti1
SSKJ²
iztakniti2 
najti ipd. gl. stakniti2 ipd.
SSKJ²
iztanjšati ipd. gl. stanjšati ipd.
SSKJ²
iztêči -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é)
tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi
    iztêči se tudi stêči se
    1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo
    // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče
    2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom
    3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo
    4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več
    ●     ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je
    ♦     mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina
    iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o:
    iztekle oči
    iztečèn tudi stečèn -êna -o:
    iztečena ura; 
prim. steči1
SSKJ²
iztèg -éga m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od iztegniti: izteg mišice, roke
2. fot. dolžina iztegnjenega meha: pomen iztega pri snemanju / dvojni izteg ki omogoča snemanje na razdalji pod 1 m; enojni izteg ki omogoča snemanje na razdalji nad 1 m
SSKJ²
iztégati -am in stégati -am nedov. (ẹ̄)
iztegovati: iztegati noge, roke / oreh iztega veje čez cesto / iztegali so vratove, da bi bolje videli
● nizko vsi samo iztegajo jezike nenaklonjeno govorijo, opravljajo; ekspr. potepuh je in ne zna drugega kot iztegati roko beračiti
SSKJ²
iztegljáj in stegljáj -a m (ȃ)
izteg: umaknili so se ob vsakem iztegljaju njegovih rok
● ekspr. mesto se mu je zdelo oddaljeno le za iztegljaj zelo blizu
SSKJ²
iztegljív -a -o prid. (ī í)
ki se da iztegniti: te živali imajo izredno iztegljive lovke
SSKJ²
iztegníti in iztégniti -em in stegníti in stégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste
// s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer: iztegnila je roke predse, kakor da se brani
2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegnil je vrat, da bi bil večji; iztegni se, pa boš dosegel; iztegniti se na polico; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno izvleči, raztegniti / za ovinkom se je cesta iztegnila zravnala
// s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke z iztegom roke, rok
a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegniti roke za knjigo; iztegniti roko po denarju; pren. tujec je iztegnil roko po naši zemlji
b) izraziti željo po čem: otrok je iztegnil roke k materi; iztegnila je roke za njim
● nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko iztegniti pete umreti; ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; nizko komaj čakajo, da se bo iztegnil umrl
    iztegnívši in stegnívši zastar.:
    iztegnivši roke proti njemu, ga je pozdravil
    iztégnjen in stégnjen -a -o:
    iztegnjen kazalec; iztegnjene roke; ležati iztegnjen
    ♦     geom. iztegnjeni kot kot, ki meri 180°; 
prim. stegnjen
SSKJ²
iztegoválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za iztegovanje: za zdravje so pomembne zlasti iztegovalne vaje
♦ usnj. iztegovalni stroj stroj za raztegovanje, nategovanje ovlaženih kož
SSKJ²
iztegoválka -e [tudi istegovau̯ka] ž (ȃ)
anat. mišica, ki izteguje del okončine: palčna iztegovalka; iztegovalka stegna, zapestja; iztegovalke in upogibalke
SSKJ²
iztegovánje tudi stegovánje -a s (ȃ)
glagolnik od iztegovati: iztegovanje nog
SSKJ²
iztegováti -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ)
1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice
// s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice
2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje
// s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok
a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu
b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala
● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje
    iztegujóč in stegujóč -a -e:
    iztegujoč roke, mu je tekel naproti
SSKJ²
iztèk -éka m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj v državi ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu / računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat / iztek grape v dolino, ulice na glavni trg
2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / ob izteku reke v morje izlivu
3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek
♦ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan
SSKJ²
iztékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od iztekati: iztekanje tekočine
SSKJ²
iztékati -am tudi stékati -am nedov. (ẹ̑)
tekoč prihajati iz česa: tekočina, vino izteka / iz rane mu izteka kri / zrak izteka iz ventilatorja
    iztékati se tudi stékati se
    1. približevati se koncu trajanja: dopust se izteka; rok za prijavo se izteka / ekspr. čutil je, da se mu življenje izteka / knjiž. pred gledalci se iztekajo posamezne usode ljudi zaključujejo
    2. izlivati se: reka se izteka v morje
    // s prislovnim določilom prehajati v kaj drugega: predmestne ceste se iztekajo v polje; ulica se izteka na glavni trg / rokav se plosko izteka v žep
    3. navadno v zvezi z ura približevati se koncu teka, tečenja, ker kmalu ne bo več energije od navitja: ura se izteka, treba jo bo naviti
    ●     vznes. njegove ure se iztekajo kmalu bo umrl
    iztekajóč tudi stekajóč -a -e:
    iztekajoča voda; iztekajoče se leto; 
prim. stekati
SSKJ²
iztekniti gl. iztakniti1
SSKJ²
iztepáč -a m (á)
loparju podobna (pletena) priprava za iztepanje: z iztepačem iztepsti prah iz obleke; z iztepačem udarjati po preprogi / plastični iztepač; iztepač iz trstike
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iztepálen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za iztepanje: obesiti preprogo na iztepalni drog; iztepalni stroj
SSKJ²
iztepálnik tudi stepálnik -a m (ȃ)
iztepač: udarjati z iztepalnikom po preprogi / električni iztepalnik za čiščenje preprog
♦ papir. priprava za pranje, čiščenje klobučevine pri strojih za izdelavo lepenke, kartona; prim. stepalnik
SSKJ²
iztépanje tudi stépanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od iztepati: iztepanje obleke, preprog / drog za iztepanje; prim. stepanje
SSKJ²
iztépati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z udarjanjem odstranjevati iz česa: iztepati prah iz obleke; iztepati s palico / iztepati odejo, preprogo
2. nav. ekspr. s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: iztepati otrokom trmo
● šalj. iztepati komu hlače tepsti ga; prim. stepati1
SSKJ²
iztepávati -am tudi stepávati -am nedov. (ȃ)
z udarjanjem odstranjevati iz česa: iztepavati prah iz preprog; iztepavati z iztepačem; redno čistijo in iztepavajo / iztepavati obleko, preproge; prim. stepavati
SSKJ²
iztépek -pka m (ẹ̑)
kar se iztepe: iztepki moknatih vreč
SSKJ²
iztêpsti -têpem tudi stêpsti stêpem dov., iztépel iztêpla tudi stépel stêpla (é)
1. z udarjanjem odstraniti iz česa: iztepsti prah iz obleke, preproge; iztepsti z iztepačem, s palico / iztepsti in izkrtačiti žimnice; z roko si je iztepel prašne hlače
2. nav. ekspr. s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: iztepsti otroku trmo; s korobačem je iztepel volom upornost
● šalj. iztepsti komu hlače natepsti ga; ekspr. to žensko si moraš kar iz glave iztepsti pozabiti jo; prim. stepsti
SSKJ²
izteptáti -ám [tudi istəptati] dov. (á ȃ)
s teptanjem spraviti iz česa: izteptati zrnje iz klasja
SSKJ²
izterjátev -tve ž (ȃ)
glagolnik od izterjati: izterjatev davka
SSKJ²
iztérjati -am dov. (ẹ̑)
1. doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: izterjati davek, dolg, stroške; izterjati si delež / prisilno izterjati / izterjati posojene knjige
2. knjiž. z odločnim, vztrajnim zahtevanjem priti do česa: izterjati pravice delavcem
SSKJ²
izterjátven -a -o (ȃ)
pridevnik od izterjatev: izterjatveni opomin
SSKJ²
izterjáva -e ž (ȃ)
glagolnik od izterjati: izterjava dolga / prisilna izterjava
SSKJ²
izterjávanje -a s (ȃ)
izterjevanje: izterjavanje davka, dolga
SSKJ²
izterjávati -am nedov. (ȃ)
izterjevati: izterjavati davke, pristojbine
SSKJ²
izterjeválec -lca [isterjevau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj izterjuje: ni prijetno biti izterjevalec / davčni izterjevalec
SSKJ²
izterjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izterjevanje: izterjevalni postopek / izterjevalni stroški / izterjevalni organ
SSKJ²
izterjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izterjevati: izterjevanje davka, dolga
SSKJ²
izterjeváti -újem nedov. (á ȃ)
1. dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: izterjevati davke
2. knjiž. z odločnim, vztrajnim zahtevanjem prihajati do česa: izterjevati svoje pravice
SSKJ²
izterljív -a -o prid. (ī í)
pravn. ki se da izterjati: izterljiv dolg; izterljiva terjatev
SSKJ²
izterljívost -i ž (í)
pravn. lastnost, značilnost izterljivega: izterljivost stroškov, terjatve
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iztesati gl. stesati
SSKJ²
iztézanje tudi stézanje -a s (ẹ̄)
knjiž. iztegovanje: krčenje in iztezanje mišic
SSKJ²
iztézati -am in stézati -am nedov. (ẹ̄)
knjiž. iztegovati: iztezati noge, prste / iztezati roko od sebe / iztezati vrat; mišice se krčijo in iztezajo; izteza se, da bi dosegel drog / tujec izteza roke po naši zemlji / otrok izteza roke proti materi
SSKJ²
iztézen -zna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. na katerem se mišice ob upogibu iztegnejo: iztezna in upogibna stran nadlakta
♦ anat. iztezna mišica iztegovalka
SSKJ²
iztéznica -e ž (ẹ̑)
anat. iztegovalka: upogibnice in izteznice
SSKJ²
iztihotápiti -im dov. (á ȃ)
skrivaj, na nedovoljen način odnesti, spraviti iz česa: iztihotapiti pismo iz zapora; iztihotapiti blago čez mejo / dokumentarni film je iztihotapil podjetni snemalec
    iztihotápiti se ekspr.
    skrivaj, neopazno oditi: bos se je iztihotapil iz hiše; iztihotapili so se na cesto
SSKJ²
iztihotápljati -am nedov. (á)
skrivaj, na nedovoljen način odnašati, spravljati iz česa: zdravila so iztihotapljali skozi okna / iztihotapljal je devize v tujino
SSKJ²
iztíkati -am nedov. (ȋ)
1. s potegom spravljati kaj iz česa: iztikati kavlje
2. z ostrim predmetom nasilno odstranjevati zrkla: kaznjencem so iztikali oči; prim. stikati1
SSKJ²
iztípati -am in -ljem dov. (ī ȋ)
1. s tipanjem najti: iztipati ključ
2. ekspr. s previdnim poizvedovanjem izvedeti: kurirji so iztipali, da je v vasi sovražnik
    iztípati se 
    tipaje priti iz česa: počasi so se iztipali iz temne veže
SSKJ²
iztírati -am dov. (ȋ)
zastar. izgnati: iztirali so ga iz mesta
SSKJ²
iztíriti -im dov. (í ȋ)
1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru: saboterji so iztirili vlak; sunek je iztiril tri vagone; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile; pren. ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti
2. ekspr. povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: vojna je marsikoga iztirila; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh. fant je čisto iztiril
    iztírjen -a -o:
    iztirjen vlak; iztirjena mladina; biti duševno iztirjen
SSKJ²
iztírjati -am nedov. (í ī)
povzročati, da vozilo ni več na tiru: tajfun je iztirjal vlake
SSKJ²
iztírjenec -nca m (ȋ)
ekspr. kdor ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: roman opisuje iztirjence; družbeni, moralni, socialni iztirjenci; iztirjenci in pokvarjenci
SSKJ²
iztírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od iztiriti: iztirjenje električne lokomotive, vlaka / duševno, ideološko, socialno iztirjenje
SSKJ²
iztírjenost -i ž (ȋ)
značilnost, stanje iztirjenega: duševna, socialna, živčna iztirjenost; iztirjenost značaja
SSKJ²
iztís -a m (ȋ)
1. s tiskalnikom natisnjeno besedilo, slika: na iztisu je označil napake
2. zastar. izvod: vsi iztisi so pošli / knjiga je izšla v šeststo iztisih
SSKJ²
iztísk -a m (ȋ)
zastar. izvod: prodali so vse iztiske
SSKJ²
iztiskáč -a m (á)
kozm. žlički podobna priprava z luknjico v sredi za iztiskanje ogrcev:
SSKJ²
iztískanje -a s (í)
glagolnik od iztiskati: iztiskanje olja iz semen; iztiskanje zraka iz cevi / iztiskanje limon
SSKJ²
iztískati -am nedov. (í)
1. s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: iztiskati barvo, kremo iz tube; iztiskati gnoj iz rane / izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja
// s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine: iztiskati limono
● ekspr. počasi je iztiskal besede s težavo govoril, pripovedoval
2. ekspr. s silo, vztrajnostjo prihajati do česa: vedno je iztiskal denar iz podrejenih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iztiskávanje -a s (ȃ)
1. iztiskanje: iztiskavanje soka iz limon
2. metal. oblikovanje kovin s stiskanjem skozi orodje z določeno odprtino: iztiskavanje bakrenih cevi
SSKJ²
iztiskávati -am nedov. (ȃ)
iztiskati: iztiskavati sok iz limone / iztiskavati davščine iz podložnih
SSKJ²
iztísniti -em dov. (í ȋ)
1. s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: iztisniti sok iz limone; iztisniti stržen iz tura; odprl je tubo in iztisnil nekaj barve na paleto / iztisniti med iz satja / iztisniti zrak iz meha
// s stiskanjem, pritiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine, vsebine: iztisniti limono
2. ekspr., z glagolskim samostalnikom s silo, vztrajnostjo doseči, da kdo kaj naredi, pove: iztisniti obljubo, priznanje od koga / trudili so se, da bi iztisnili kaj iz njega, pa je molčal
3. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: od domačih je iztisnil precej denarja; iz kupca je hotel iztisniti čim več / iztisniti iz zemlje čim večji pridelek
4. ekspr. s težavo reči, povedati: nekaj nerazumljivega je iztisnil; pa naj bo, je iztisnil
● ekspr. jeza ji je iztisnila solze od jeze je (za)jokala; ekspr. niti besede ni mogel iztisniti (iz grla) ni mogel spregovoriti; knjiž., ekspr. v pesem je iztisnil vso narodovo bolečino izrazil jo je v pesmi
    iztísnjen -a -o:
    iztisnjen sok; iztisnjena limona; 
prim. stisniti
SSKJ²
iztísnjenje -a s (í)
glagolnik od iztisniti: iztisnjenje soka iz limone / iztisnjenje zraka iz pljuč
♦ med. iztisnjenje posteljice
SSKJ²
iztiščáti -ím dov. (á í)
nav. ekspr. s težavo reči, povedati: mukoma je iztiščal nekaj iz sebe
SSKJ²
iztláčiti -im, in iztlačíti in iztláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ)
star. iztisniti: iztlačiti stržen iz tura / iztlačiti denar iz koga
SSKJ²
iztleti gl. stleti
SSKJ²
iztóčen -čna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na iztok: iztočna cev, odprtina, pipa
♦ teh. iztočna hitrost hitrost, s katero tekočina odteka skozi kontrolno mejo
2. zastar. vzhoden: iztočni deli dežele / iztočni običaji vzhodnjaški
SSKJ²
iztočíšče -a s (í)
kraj, mesto, kjer kaj izteka: iztočišče petrolejskega voda
SSKJ²
iztočíti -tóčim tudi stočíti stóčim dov. (ī ọ́)
1. spraviti kaj (tekočega) iz česa: iztočiti limonado, sok; iztočiti vino iz soda; pren., knjiž. iztočiti strup iz duše
● ekspr. njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati
♦ čeb. iztočiti med iz satja
// s točenjem izprazniti: iztočiti sod, steklenico
2. pog. prodati (pijačo): zaradi draginje bo iztočil manj vina; na veselici se je veliko iztočilo
3. pustiti izteči: iztočiti je treba precej vode, preden je hladna; prim. stočiti1
SSKJ²
iztóčnica -e ž (ọ̑)
1. osnova, izhodišče: članek je iztočnica za debato / iskati politične iztočnice za nastop proti opoziciji
// zastar. geslo, slogan: politična, propagandna iztočnica
2. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred: slovar vsebuje več tisoč iztočnic; nabor iztočnic za nov slovar; razporeditev iztočnic v slovarju / geselska, slovarska iztočnica
3. gled. beseda, del stavka, situacijski premik, na katerega navezuje igralec svojo igro: dati, povedati iztočnico; na iztočnico se prižge luč / gledališka, odrska iztočnica
♦ biblio. prva beseda značnice
SSKJ²
iztóčničen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na iztočnica 2: iztočnični članek, sestavek; iztočnična beseda
SSKJ²
iztòk -óka m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka
2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva
3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok
4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina
SSKJ²
iztôlči -tôlčem [istou̯či] dov., iztôlci iztôlcite in iztolcíte; iztôlkel iztôlkla (ȏ)
1. s tolčenjem spraviti iz česa: iztolči opeko iz zida
2. s tolčenjem narediti, izoblikovati: iztolči luknjo v zid
♦ um. iztolči ornament
    iztôlčen -a -o:
    iztolčen relief; meč s srebrnimi iztolčenimi ročaji
SSKJ²
iztopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
ekspr. s topotanjem doseči, da kdo zapusti določen prostor: iztopotati predavatelja iz razreda / iztopotati igralca z odra
SSKJ²
iztovárjanje -a s (á)
glagolnik od iztovarjati: iztovarjanje blaga; iztovarjanje pšenice iz vagona / iztovarjanje ladje
SSKJ²
iztovárjati -am nedov. (á)
spravljati kaj s prevoznega sredstva: iztovarjati blago z ladje; iztovarjati bale papirja s kamiona; iztovarjati pošto na letališču / iztovarjati ladjo raztovarjati / publ. ladja iztovarja v Kopru
SSKJ²
iztovorítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od iztovoriti: iztovoritev blaga
SSKJ²
iztovóriti -im tudi iztovoríti -ím dov., iztovóril (ọ̄ ọ̑; ī í)
1. spraviti kaj s prevoznega sredstva: iztovoriti prtljago; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo raztovoriti
2. ekspr. spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom: zapornike so iztovorili pred policijsko postajo
    iztovóriti se, tudi iztovoríti se
    izkrcati se: turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila
    iztovórjen -a -o tudi iztovorjèn -êna -o:
    iztovorjeno blago
SSKJ²
iztoževáti -újem nedov. (á ȗ)
s tožbo dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: iztoževati preživnine, terjatve
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iztožítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od iztožiti: iztožitev dolga, terjatve
SSKJ²
iztožíti in iztóžiti -im dov. (ī ọ́)
s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: tožil je in iztožil; iztožiti dolg, terjatev / iztožiti pravico do poti čez travnik / iztožila je dolžnika
    iztožíti se in iztóžiti se knjiž.
    povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: iztožil se mu je
    iztóžen -a -o:
    iztožena terjatev
SSKJ²
iztožljív -a -o prid. (ī í)
pravn. ki se da iztožiti: iztožljiv dolg; iztožljiva obveznost
SSKJ²
iztožljívost -i ž (í)
pravn. značilnost, lastnost iztožljivega: iztožljivost obveznosti, terjatve
SSKJ²
iztŕcati -am dov. (r̄ ȓ)
s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe
SSKJ²
iztrébek -bka m (ẹ̑)
nav. mn. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: pregledati bolnikove iztrebke; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki
SSKJ²
iztrebína -e ž (í)
nav. mn., vet. ovojnice ploda, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo
SSKJ²
iztrebítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od iztrebiti: iztrebitev ustreljene divjačine / iztrebitev bogomilov
SSKJ²
iztrebíti in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti
// izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir
2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke
    iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se
    1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti
    2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila
    iztrébljen tudi strébljen -a -o:
    iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni
SSKJ²
iztrébljanje -a s (ẹ́)
glagolnik od iztrebljati: iztrebljanje gozda / iztrebljanje krokodilov / množično iztrebljanje Judov; iztrebljanje narodne manjšine / pospešiti iztrebljanje z odvajalnimi sredstvi; redno iztrebljanje
SSKJ²
iztrébljati -am nedov. (ẹ́)
1. odstranjevati odvečno iz česa: iztrebljati gozd; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato trebiti
2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebljati kite; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr. kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo
    iztrébljati se 
    izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo: normalno, redno se iztrebljati; kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu
SSKJ²
iztrébljenje -a s (ẹ́)
glagolnik od iztrebiti: iztrebljenje gozda / iztrebljenje kitov / groziti narodu z iztrebljenjem / boj za iztrebljenje tuberkuloze / iztrebljenje črevesa
SSKJ²
iztrebljeválec -lca [istrebljevau̯ca tudi istrebljevalca] m (ȃ)
ekspr. kdor iztreblja, uničuje: napadalci so bili iztrebljevalci civilnega prebivalstva
SSKJ²
iztrebljeválen -lna -o prid. (ȃ)
ekspr. ki iztreblja, uničuje: iztrebljevalno orožje / iztrebljevalna vojna
SSKJ²
iztrebljevánje -a s (ȃ)
iztrebljanje: iztrebljevanje gozdov / iztrebljevanje nalezljivih bolezni / iztrebljevanje blata
SSKJ²
iztrebúšiti se -im se dov. (ú ȗ)
knjiž., ekspr. izbočiti trebuh: iztrebušil se je in prekrižal roke
SSKJ²
iztrépati1 -am in strépati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa: iztrepati prah iz obleke / stoji na balkonu in iztrepa rjuhe
SSKJ²
iztrepáti2 -ám in -trépljem in strepáti -ám in strépljem dov. (á ȃ, ẹ́)
z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa: iztrepala je drobtine s prta in ga ponovno pogrnila / večkrat iztrepati odeje
SSKJ²
iztrepávati -am nedov. (ȃ)
z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa: iztrepavati prah iz jopice / čebele so pred žreli iztrepavale soparico iz panjev
SSKJ²
iztrepetáti -ám in -éčem tudi strepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
prenehati trepetati: obstreljena ptica je iztrepetala / ekspr. plamen sveče je iztrepetal; prim. strepetati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
iztrêpsti -trêpem in strêpsti strêpem dov., iztrépel in iztrêpel iztrêpla in strépel in strêpel strêpla (é)
z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa: iztrepla je smeti z rute in se z njo pokrila / dobro iztrepsti odejo
SSKJ²
iztrésati -am nedov. (ẹ́)
1. s tresenjem spravljati iz česa: iztresati moko; iztresati orehe iz vreče
// s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: iztresati vreče; pren., ekspr. iztresal je svojo torbo z novicami
2. ekspr. izločati v velikih količinah: nebo je iztresalo dež in točo
● ekspr. iztresati dovtipe praviti, pripovedovati; ekspr. iztresati jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. iztresati svojo ošabnost ošabno se vesti; prim. stresati
SSKJ²
iztréskati -am dov. (ẹ̄) ekspr.
1. z razstrelitvijo, raztreščenjem narediti: mine so iztreskale lijake v zemljo
2. silovito izraziti svoja čustva: vso jezo je iztreskal nadenj
    iztréskati se brezoseb.
    prenehati treskati: iztreskalo se je in izgrmelo
SSKJ²
iztrésti -trésem dov., iztrésite in iztresíte; nam. iztrést in iztrèst (ẹ́)
1. s tresenjem spraviti iz česa: iztresti jagode; orehi so se iztresli
// s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: iztresti vrečo
2. ekspr. izločiti v velikih količinah: oblaki so iztresli točo
3. silovito izraziti svoja čustva: nanj je iztresel ploho kletvic
● iztresti komu svojo dušo, srce povedati vse o svojih čustvih; ekspr. iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. vse je iztresel v eni sapi hitro povedal; ekspr. nič ne premišljuj, kar iztresi povej, kaj misliš; ekspr. iztresel se je nad njim izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju
    iztrésti se pog., ekspr.
    povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: prišla je na obisk, da se iztrese; 
prim. stresti
SSKJ²
iztrezniti ipd. gl. strezniti ipd.
SSKJ²
iztŕganost -i ž (ȓ)
značilnost iztrganega: iztrganost listov / občutek iztrganosti in osamljenosti
SSKJ²
iztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka
// ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe
2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok pohlepnežev
// s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude
3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju
4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi
// v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja
5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem
● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
    iztŕgati se 
    s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma
    ●     knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril
    iztŕgan -a -o:
    iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; 
prim. strgati2
SSKJ²
iztŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa: iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo; iztrkati krtačo ob podboje
2. s trkanjem spraviti iz česa: iztrkati polhe iz dupla
SSKJ²
iztrkávati -am nedov. (ȃ)
1. z rahlim udarjanjem odstranjevati iz česa: iztrkavati pepel iz pipe / iztrkavati pipo; iztrkavati čohalo ob kamen
2. s trkanjem spravljati iz česa: iztrkavati polhe iz votlega gabra
SSKJ²
iztrobezljáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. nepremišljeno reči, povedati: iztrobezljal je vse, kar je vedel
SSKJ²
iztróšenost -i ž (ọ́)
publ. izrabljenost, dotrajanost: iztrošenost vozil
SSKJ²
iztróšiti -im, in iztrošíti in iztróšiti -im dov.(ọ́; ī ọ́)
publ. porabiti, izčrpati: pri delu je iztrošil vse svoje moči
    iztróšiti se, in iztrošíti se in iztróšiti se
    1. izrabiti se, dotrajati: stroj se iztroši
    2. izčrpati se, oslabeti: pri tem delu so se mu iztrošile oči
    iztróšen -a -o:
    iztrošeno vozilo
SSKJ²
iztrpéti -ím dov., tudi iztŕpel; iztrpljèn (ẹ́ í)
vznes. umreti: sredi pomladi je iztrpel
    iztrpéti si ekspr.
    s trpljenjem, napornim delom priti do česa: sedanje blagostanje so si ljudje iztrpeli; 
prim. strpeti
SSKJ²
iztrpinčiti gl. strpinčiti
SSKJ²
iztŕžek1 -žka m (ȓ)
denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega: za iztržek od sadja je kupil obleko; iztržek trgovine na drobno / dnevni iztržek; iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov
● pog. iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice dosežek
SSKJ²
iztŕžek2 -žka m (ȓ)
jezikosl. iz širšega besedila prevzeta besedna zveza: slovar nakazuje rabo besed z iztržki
♦ biblio. posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom
SSKJ²
iztŕžiti -im in stŕžiti -im dov. (r̄)
sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega: za sadje je veliko iztržil; s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino; letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil
● pog. naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk dobilo, doseglo
SSKJ²
iztúhtati -am tudi stúhtati -am dov. (ú)
pog. izmisliti si, domisliti se: iztuhtati načrt; dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil; kaj si spet iztuhtal
● pog. nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela dognati, ugotoviti
SSKJ²
iztulíti in iztúliti -im dov. (ī ú)
ekspr. glasno izraziti svoja čustva, razpoloženje: iztuliti bolečino, jezo, žalost
    iztulíti se in iztúliti se
    prenehati tuliti: sirena se je iztulila / slabš. pusti jo, naj se iztuli
SSKJ²
izučevánje -a s (ȃ)
glagolnik od izučevati: izučevanje kovačev, pekov / izučevanje slovenskega jezika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izučeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. raziskovati, študirati: izučevati družbo v njenem razvoju
    izučeváti se 
    učiti se, usposabljati se: vajenec se izučuje za ta poklic tri leta
SSKJ²
izučítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izučiti: izučitev kovačev; izučitev v kovinski stroki
SSKJ²
izučíti -ím dov., izúčil (ī í)
1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov
2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil
3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je
4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig
5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine
    izučíti se 
    usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil
    izučèn -êna -o:
    izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena
SSKJ²
izúm -a m (ȃ)
kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju: proizvodnja dobro izkorišča novi izum; patentirati, prijaviti izum; tehnični izum; registracija izumov / ekspr. njegov pesniški izum
// odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju: izum tiska je imel daljnosežne posledice
SSKJ²
izúmek -mka m (ȗ)
zastar. izum: tehnični izumki; izumki človeškega duha
SSKJ²
izumetníčenost -i ž (ȋ)
značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti
SSKJ²
izumetníčiti -im dov. (í ȋ)
narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril; izumetničiti govor, slog
    izumetníčen -a -o:
    izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti
SSKJ²
izumévati -am nedov. (ẹ́)
star. izumljati: izumevati stroje / izumevati zgodbe izmišljati si, izmišljevati si
SSKJ²
izumíkati se -am se stil. -íčem se nedov. (ī ȋ)
zastar. izmikati se: vsemu se je spretno izumikal
SSKJ²
izumíranje -a s (ī)
glagolnik od izumirati: narod je obsojen na počasno izumiranje; izumiranje rastlinskih, živalskih vrst / izumiranje nekaterih poklicev
SSKJ²
izumírati -am nedov. (ī ȋ)
1. približevati se prenehanju obstajanja zaradi manjšanja števila predstavnikov: posamezni rodovi izumirajo; nekatere rastlinske in živalske vrste hitro izumirajo
● ekspr. v zadnjem času izumirajo cele vasi postajajo prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
// ekspr. približevati se prenehanju obstajanja sploh: nekateri poklici izumirajo
2. množično umirati: ljudje so izumirali za kugo
    izumirajóč -a -e:
    izumirajoče navade; izumirajoče živali
SSKJ²
izumítelj -a m (ȋ)
kdor kaj izumi: izumitelj parnega stroja / izumitelji in novatorji
SSKJ²
izumíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki kaj izumi: izumiteljica novih okusov
SSKJ²
izumíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izumitelje: prejeti odlikovanje za izumiteljske uspehe / izumiteljska dela
SSKJ²
izumíteljstvo -a s (ȋ)
dejavnost izumiteljev: izumiteljstvo ima pomemben delež pri modernizaciji proizvodnje; izumiteljstvo in novatorstvo
SSKJ²
izumítev -tve ž (ȋ)
izum: bil je ponosen na svojo izumitev / izumitev pisalnega stroja
SSKJ²
izúmiti -im dov. (ū ȗ)
1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: izumiti pisavo za slepe; izumiti računski stroj
2. ekspr. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: to čudo je izumil pesnik
    izúmljen -a -o:
    stroj je bil izumljen za olajšanje dela
SSKJ²
izúmljanje -a s (ú)
glagolnik od izumljati: izumljanje novih strojev / izumljanje novih načinov ustvarjanja
SSKJ²
izúmljati -am nedov. (ú)
1. delati, ustvarjati kaj novega, zlasti na tehničnem področju: izumljati orodje, stroje / izumljati nove zakone
2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati; izmišljati si: izumljati opravičila za svoje ravnanje / zgodbo je sproti izumljal
SSKJ²
izumljív -a -o prid. (ī í)
star. iznajdljiv, domiseln: bil je prav izumljiv človek / to se je porodilo v njegovi izumljivi glavi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izumljívost -i ž (í)
star. iznajdljivost, domiselnost: znan je zaradi svoje izumljivosti
SSKJ²
izumréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izumŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov: ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju; nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle
● ekspr. nekatere gorske vasi so že izumrle so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
// ekspr. prenehati obstajati sploh: nekateri običaji so že izumrli; ta poklic bo kmalu izumrl
    izumŕl -a -o:
    živi in izumrli jeziki; izumrli plazilci; izumrle rastline; hiša je kakor izumrla
    izumŕt -a -o star.:
    mesto je bilo kakor izumrto
SSKJ²
izumŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od izumreti: izumrtje dinastije, rodu; izumrtje rastlinske, živalske vrste
SSKJ²
izurítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izuriti: izuritev v bojevanju
SSKJ²
izúriti -im dov. (ȗ ȗ)
z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival
    izúrjen -a -o:
    izurjen borec, padalec; tura je primerna le za izurjene planince; konj je izurjen za jahanje; vojaki so dobro izurjeni v streljanju; izurjeno oko
SSKJ²
izúrjati -am nedov. (ú)
uriti: izurjati vajenca; izurjati se v hitrem pisanju
SSKJ²
izúrjenec -nca m (ȗ)
izurjen človek: vojaški izurjenec; izurjenec v stenografiji
SSKJ²
izúrjenje -a s (ȗ)
glagolnik od izuriti: izurjenje vojakov
SSKJ²
izúrjenost -i ž (ȗ)
lastnost, značilnost izurjenega človeka: izurjenost tekmovalcev, vojakov; izurjenost v streljanju / za vožnjo s kajakom je potrebna velika izurjenost
SSKJ²
izust gl. naizust
SSKJ²
izústiti -im dov. (ȗ ȗ)
ekspr. reči, povedati: izustiti besedo, ime, opazko / kako si upa kaj takega izustiti; komaj je to izustil, že so planili po njem; odločno izustiti
SSKJ²
izuváč -a m (á)
zastar. zajec, sezuvač: škornje si je sezul z izuvačem
SSKJ²
izvabíti in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ī á)
1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod: sošolci so ga izvabili iz dijaškega doma; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše
2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti
SSKJ²
izvábljati -am tudi zvábljati -am nedov. (á)
1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga od kod: izvabljali so ga iz dijaškega doma; pren. sonce je izvabljalo prve brste
2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati
SSKJ²
izváditi -im dov., izvájen (á ȃ)
star. izuriti: izvaditi fanta za ovčarja
SSKJ²
izvagonírati -am dov. (ȋ)
spraviti koga iz vagona, vlaka: izvagonirati vojake daleč za fronto
● pog., ekspr. ni več v odboru, so ga že izvagonirali odpustili, odslovili
SSKJ²
izvajálec -lca [izvajau̯ca in izvajalca] m (ȃ)
1. kdor umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: nastopili so predvsem mladi izvajalci; izvajalci zabavne glasbe
2. kdor kaj uresničuje z delom: delo je dobil privatni izvajalec; izvajalec gradbenih del; izvajalec za montažo jeklenih konstrukcij / publ. občine naj bi postale izvajalci kulturno-prosvetne dejavnosti
SSKJ²
izvajálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izvajanje: posvetiti vso pozornost izvajalni ravni koncertov / ta organ je postal pomembno izvajalno telo / upoštevati izvajalne norme
♦ glasb. izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del
SSKJ²
izvajálka -e [izvajau̯ka in izvajalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko
2. ženska, ki kaj uresničuje z delom: veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke
SSKJ²
izvajálski -a -o [tudi izvajau̯ski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na izvajalce ali izvajanje: ta opera zahteva velik izvajalski aparat / ansambel odlikuje visoka izvajalska raven; napredek izvajalske umetnosti / projektivni in izvajalski oddelek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvájanje -a s (ā)
1. glagolnik od izvajati:
a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole
b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame
c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov
♦ glasb. hitrost, jakost izvajanja
2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem
SSKJ²
izvájati -am nedov. (ā)
1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; šport. žarg. izvajati prosti strel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete
2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo
3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
5. jezikosl. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika
● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
    izvájan -a -o:
    ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo
SSKJ²
izvalítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izvaliti: izvalitev piščancev / za izvalitev jajc je potrebna toplota
SSKJ²
izvalíti -ím tudi zvalíti -ím dov., izválil tudi zválil (ī í)
s sedenjem na jajcih, jajčecih doseči, da se v njih razvijejo mladiči: koklja je izvalila deset piščancev
    izvalíti se tudi zvalíti se
    začeti živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca: račke so se že izvalile / iz jajčeca se izvali ličinka izleže
    ●     nar. tele se je izvalilo rodilo, skotilo; ekspr. to se je izvalilo v tvoji glavi to si si ti izmislil
    izvaljèn tudi zvaljèn -êna -o:
    izvaljeni mladiči; umetno izvaljeni piščanci; 
prim. zvaliti
SSKJ²
izváljati -am dov. (á)
metal. z valjanjem narediti, izoblikovati: izvaljati jeklo
SSKJ²
ízvanréden -dna -o prid. (ȋ-ẹ̄)
zastar. izreden, nenavaden: izvanreden sestanek / izvanredna moč
    ízvanrédno prisl.:
    izvanredno priden učenec
SSKJ²
izvárek -rka m (ȃ)
knjiž. žlindra: kup izvarka; prim. zvarek1
SSKJ²
izvariti gl. zvariti1
SSKJ²
izvažálen -lna -o prid. (ȃ)
mont. ki se uporablja za spravljanje rude, premoga iz rudnika: izvažalni stroj; izvažalna naprava / izvažalni horizont
SSKJ²
izvážanje -a s (ȃ)
glagolnik od izvažati: izvažanje blaga na evropski trg / izvažanje rude iz jaškov
SSKJ²
izvážati -am nedov. (ȃ)
1. prodajati blago v drugo državo: izvažati električno energijo, les, industrijske proizvode; izvažati v evropske države / ekspr. izvažati kvalificirano delovno silo; pren., ekspr. demokracije ni mogoče izvažati
♦ ekon. izvažati kapital nalagati kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
2. z vožnjo spravljati iz česa: izvažati gnoj iz hleva
SSKJ²
izvaževálen -lna -o prid. (ȃ)
mont. izvažalen: izvaževalna naprava
SSKJ²
izvédba tudi izvêdba -e ž (ẹ̑; ȇ)
1. glagolnik od izvesti izvedem: izvedba načrta, poskusa; izvedba referenduma, volitev; klubu so zaupali izvedbo tekmovanja; razpis za izvedbo gradbenih del / izvedba smučarskega skoka / izvedba pravila iz konkretnih primerov
// umetniška poustvaritev zlasti glasbenega dela: koncertna izvedba simfonije; kritiki so posebno pohvalili tehniko izvedbe / televizijska izvedba opere / popevka v izvedbi mlade pevke je dosegla na festivalu drugo mesto
2. s prilastkom značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa: horizontalna, navpična izvedba stroja; športna izvedba letala; avtomobil standardne izvedbe / šotor izdelujejo v dveh izvedbah; publ. kotel v litoželezni izvedbi litoželezen kotel
SSKJ²
izvédben tudi izvêdben -a -o prid. (ẹ̑; ȇ)
nanašajoč se na izvedbo: izboljšati izvedbeno kvaliteto; preseneča izvedbena zamisel / izvedbeni oddelek; izvedbena ekipa za glasbeno oddajo
SSKJ²
izvéden -a -o prid. (ẹ̑)
1. navadno v povedni rabi ki kako stroko, dejavnost dobro obvlada: izveden geometer; izveden v državniških zadevah; on je temeljito izveden v ruski književnosti / zaslišati izvedeno pričo pričo s strokovnim znanjem
2. star. izkušen: izveden človek / to delo je ustvarila izvedena roka
    izvédeno prisl.:
    izvedeno se okorišča z moderno tehniko
SSKJ²
izvédenec -nca m (ẹ̑)
strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik izvedenec v svoji stroki poznavalec svoje stroke, strokovnjak
♦ pravn. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre
// ekspr. dober poznavalec česa: izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh
SSKJ²
izvedenína -e ž (ī)
pravn. pristojbina za izvedensko storitev:
SSKJ²
izvédeniški -a -o prid. (ẹ̑)
zastar. izvedenski: izvedeniško mnenje
SSKJ²
izvédenka1 -e ž (ẹ̑)
strokovnjakinja, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: izvedenka za mladinsko psihologijo
SSKJ²
izvedênka2 -e ž (é)
1. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo: nova izvedenka tega avtomobila ima močnejši motor; v prodaji je izboljšana izvedenka dostavnega avtomobila; francoska izvedenka reaktivnega letala / športna izvedenka avtomobila izvedba
2. jezikosl. beseda, narejena iz podstave s pripono; izpeljanka: pridevniška izvedenka; izvedenka iz glagola
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvédenost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost izvedenega človeka: strokovna izvedenost; izvedenost v gospodarskih vprašanjih / občudovali so njegovo izvedenost izkušenost
SSKJ²
izvédenski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na izvedence: izvedenski ogled; izvedenska storitev; izvedensko mnenje / izvedenska komisija
SSKJ²
izvédenstvo -a s (ẹ̑)
dejavnost izvedencev: vloga sodnomedicinskega in sodnopsihiatričnega izvedenstva v kazenskem postopku / zavod opravlja kriminološko izvedenstvo
SSKJ²
izvédeti -vém in zvédeti zvém dov. (ẹ́)
seznaniti se s čim, zlasti s poslušanjem, branjem: izvedeti novico, resnico; šel je med ljudi, da bi izvedel njihove misli; od sosedov je izvedel, kaj se je zgodilo doma; o vzrokih letalske nesreče je izvedel iz časopisa; pri znancih je izvedel za službo; za skrivališče ne sme nihče izvedeti / sčasoma se vse izve / treba je izvedeti, kdaj odpelje vlak / publ. izvedelo se je iz dobro obveščenih krogov
    izvédevši tudi izvedévši in zvédevši tudi zvedévši zastar.:
    izvedevši za njegovo goljufijo, so ga odpustili iz službe
SSKJ²
izvedljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izvesti: izvedljiv načrt / izstrelitev rakete je glede na vremenske razmere izvedljiva; stvar je v tako kratkem času težko izvedljiva
SSKJ²
izvedljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost izvedljivega: izvedljivost načrta, glasbenega programa
SSKJ²
izvejati gl. zvejati
SSKJ²
ízven in izven [izvən in izven] predl. (ȋ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj2: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane
2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone pred sezono in po njej
3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: predstava je izven abonmaja / publ.: biti izven nevarnosti iz nevarnosti; obravnavati zadevo izven okvira seje ne na seji; otrok se je rodil izven zakona je nezakonski / elipt. predstava je izven izven abonmaja
● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
♦ pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šol. delo izven šole izvenšolsko delo; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati
SSKJ²
ízven... [izvən in izven] predpona v sestavljenkah (ȋ)
za izražanje položaja
a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora: izvenbibličen, izvenbolničen, izvenevropski
b) ki ni v mejah določenega časa: izvensezonski
c) ki ni v mejah določenega pojma: izvenarmaden, izvenblokovski, izvenparlamentaren, izvenšolski, izvenzakonski
SSKJ²
ízvenabonmájski -a -o [izvənabonmajski in izvenabonmajski] prid. (ȋ-ȃ)
gled. ki ni za abonente: abonmajski in izvenabonmajski koncerti; izvenabonmajska predstava
SSKJ²
ízvenarmáden -dna -o [izvənarmadən in izvenarmadən] prid. (ȋ-ȃ)
ki ni v armadi, v okviru armade: izvenarmadna dejavnost vojaških oseb; izvenarmadna vojaška vzgoja
SSKJ²
ízvenblókovski -a -o [izvənblokou̯ski in izvenblokou̯ski] prid. (ȋ-ọ̑)
publ. ki ni v bloku, neblokovski: izvenblokovske države / izvenblokovska politika
SSKJ²
ízvenčasôven -vna -o [izvənčasovən in izvenčasovən] prid. (ȋ-ō)
publ. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: izvenčasovni kostumi; izvenčasovna vsebina slike / izvenčasovno dejanje
SSKJ²
ízvenčlovéški -a -o [izvənčloveški in izvenčloveški] prid. (ȋ-ẹ́)
publ. ki ni v človeku, nečloveški: izvenčloveški faktorji; izvenčloveške sile / mrzla, izvenčloveška bolečina; sam.: v umetniku je bilo nekaj izvenčloveškega ali celo nadčloveškega
SSKJ²
ízvendržáven -vna -o [izvəndəržavən in izvendəržavən] prid. (ȋ-á)
eksteritorialen: izvendržavna cona
SSKJ²
ízvenekonómski -a -o [izvənekonomski in izvenekonomski] prid. (ȋ-ọ̑)
publ. negospodarski, neekonomski: izvenekonomski razlogi
SSKJ²
ízvenevrópski -a -o [izvəneu̯ropski in izveneu̯ropski] prid. (ȋ-ọ̑)
publ. ki ni v Evropi, neevropski: izvenevropske dežele / izvenevropska trgovina
SSKJ²
ízvenkŕmen -mna -o [izvənkərmən in izvenkərmən] prid. (ȋ-ȓ)
navt., v zvezi izvenkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja izvenkrmnih motorjev
SSKJ²
ízvenmáterničen -čna -o [izvənmaterničən in izvenmaterničən] prid. (ȋ-ȃ)
med., vet., v zvezi izvenmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: operacija zaradi izvenmaternične nosečnosti
SSKJ²
ízvenparlamentáren -rna -o [izvənparlamentarən in izvenparlamentarən] prid. (ȋ-ȃ)
ki ni v parlamentu, v okviru parlamenta: izvenparlamentarna akcija, skupina / parlamentarne in izvenparlamentarne oblike boja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ízvenplánski -a -o [izvənplanski in izvenplanski] prid. (ȋ-ȃ)
publ. ki ni v planu, neplaniran: izvenplanska proizvodnja
SSKJ²
ízvenpráven -vna -o [izvənpravən in izvenpravən] prid. (ȋ-ā)
publ. nepraven: izvenpravne kriminalne vede
SSKJ²
ízvenproračúnski -a -o [izvənproračunski in izvenproračunski] prid. (ȋ-ȗ)
publ. ki ni določen, predviden v proračunu: izvenproračunski izdatki / izvenproračunska bilanca
SSKJ²
ízvenprostóren -rna -o [izvənprostorən in izvenprostorən] prid. (ȋ-ọ̑)
publ. prostorsko neopredeljen, neodvisen od prostora: umetnost pojmuje kot družbeno nepogojen, izvenčasoven in izvenprostoren pojav
SSKJ²
ízvenrazréden -dna -o [izvənrazredən in izvenrazredən] prid. (ȋ-ẹ̑)
1. ki ni v (šolskem) razredu, v okviru razreda: izvenrazredni pouk / izvenrazredno delo
2. publ. nadrazreden, nerazreden: izvenrazredni interesi; izvenrazredna ideologija / narodnost je izvenrazredna kategorija
SSKJ²
ízvensezónski -a -o [izvənsezonski in izvensezonski] prid. (ȋ-ọ̑)
ki ni v sezoni: izvensezonski čas; izvensezonski meseci / izvensezonske cene; izvensezonska podoba letovišč
♦ trg. izvensezonski modeli modeli, ki niso za letni čas, v katerem se prodajajo
SSKJ²
ízvensóden -dna -o [izvənsodən in izvensodən] prid. (ȋ-ọ̑)
pravn. ki se opravi brez posredovanja sodišča: izvensodni postopki; skleniti izvensodno poravnavo; izvensodno reševanje, urejanje sporov / izvensodno priznanje priznanje, ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda / (povojni) izvensodni poboji, usmrtitve nezakoniti, brez sojenja
SSKJ²
ízvenšólski -a -o [izvənšolski in izvenšolski] prid. (ȋ-ọ̑)
ki ni v šoli, v okviru šole: izvenšolska vzgoja mladine; v kraju se pozna prizadevno izvenšolsko delo učiteljev; izvenšolsko izobraževanje / publ. knjiga za šolsko in izvenšolsko rabo nešolsko
// ki ni v okviru rednega šolskega pouka, dela: izvenšolsko udejstvovanje mladine na šoli / vedenje učencev v izvenšolskem času prostem času
SSKJ²
ízvenumétniški -a -o [izvənumetniški in izvenumetniški] prid. (ȋ-ẹ̑)
publ. ki ne spada v umetnost, neumetniški: izvenumetniška stališča / poseganje izvenumetniškega foruma v umetnostna vprašanja
SSKJ²
ízvenuráden -dna -o [izvənuradən in izvenuradən] prid. (ȋ-ȃ)
ki ni v uradu, v okviru službe: izvenuradno delo
SSKJ²
ízvenzakónski -a -o [izvənzakonski in izvenzakonski] prid. (ȋ-ọ̄)
ki ni v zakonski zvezi: izvenzakonski spolni odnosi / izvenzakonska zveza moškega in ženske
// ki ni rojen v zakonski zvezi: izvenzakonski otrok
♦ pravn. izvenzakonska skupnost življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista v zakonski zvezi
SSKJ²
ízvenzêmeljski tudi ízvenzémeljski -a -o [izvənzeməljski in izvenzeməljski] prid. (ȋ-ē; ȋ-ẹ̑)
publ. ki ni na zemlji: zgodba poteka na izvenzemeljski opazovalnici / možnosti izvenzemeljskega življenja
SSKJ²
izvès -ésa m (ȅ ẹ́)
alp. položaj, v katerem so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: še nevaren izves in že sta bila na vrhu
SSKJ²
izvések -ska m (ẹ̑)
znamenje, tabla, postavljena navadno pravokotno na stavbo, ki kaže na kako obrtno dejavnost: medeninast izvesek brivnice se blešči v soncu; izvesek gostilne; napis na izvesku / reklamni izvesek; izvesek nad vrati prodajalne
SSKJ²
izvésen -sna -o prid. (ẹ̑)
navadno v zvezi izvesna deska, tabla oglasna deska, tabla: obesiti na izvesno desko
♦ tisk. izvesna pola natisnjena pola za ogled; vzorčna pola
SSKJ²
izvésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. izobesiti: izvesiti zastavo
    izvésiti se 
    1. knjiž. spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja: zvončasta krila se rada izvesijo
    2. alp. postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino
    izvéšen -a -o:
    izvešeno krilo
SSKJ²
izvésten -tna -o prid. (ẹ̄) zastar.
1. neki1, nekateri, določen: izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš
2. neizpodbiten, nedvomen: izvestna resnica; izvestno spoznanje
    izvéstno člen.:
    knjiga bo izvestno kmalu izšla / v povedni rabi izvestno je, da bo to njim v korist
SSKJ²
izvésti1 -vézem in izvêsti -vêzem dov. (ẹ́; é)
1. z vezenjem okrasiti: izvesti blazino, obleko, prt; s svilo, z zlatom izvesti; strojno izvesti
2. z vezenjem narediti: izvesti vzorec
    izvézen -a -o in izvezèn -êna -o:
    izvezen prtiček; knjiž. nebo je bilo izvezeno z zvezdami
SSKJ²
izvêsti2 -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é)
1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok
2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma
3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral
4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih
5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti
    izvedèn -êna -o:
    sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela
    ♦     jezikosl. izvedena beseda izpeljanka; pravn. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika
SSKJ²
izvestítelj -a m (ȋ)
zastar. poročevalec1, obveščevalec: tako mi piše moj izvestitelj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvéstje -a s (ẹ̑)
šol., nekdaj šolska, javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu; letno poročilo: izvestje novomeške gimnazije / šolska izvestja
SSKJ²
izvéstnost -i ž (ẹ̄)
zastar. neizpodbitnost, nedvomnost: izvestnost spoznanja, trditve
SSKJ²
izvéšati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. izobešati: izvešati zastave
SSKJ²
izvetríti -ím dov., izvétri in izvêtri; izvétril; izvetrèn (ī í)
knjiž. prevetriti: izvetriti plesniv duh / ekspr. misli se mu še niso izvetrile
SSKJ²
izvéžbanost -i ž (ẹ̑)
knjiž. izurjenost: vojaška izvežbanost; izvežbanost tekmovalcev / to delo zahteva veliko izvežbanost
SSKJ²
izvéžbati -am dov. (ẹ̑)
knjiž. izuriti: izvežbati vojake v streljanju; izvežbati se v kuhanju, strojepisju / izvežbati konja, psa
    izvéžban -a -o:
    izvežban padalec; borci so bili premalo izvežbani
SSKJ²
izvíd -a m (ȋ)
1. med. podatki o klinični, laboratorijski preiskavi: obdukcijski, rentgenski izvid / zdravniški izvid / dobiti, hraniti izvid listino s temi podatki
2. knjiž. strokovna, izvedenska ugotovitev: izvid o starosti slike
3. ogled: iti na izvid
SSKJ²
izvíden -dna -o prid. (ȋ)
izvidniški: izvidni pohod, polet / izvidno poročilo / izvidna četa
SSKJ²
izvídnica -e ž (ȋ)
1. skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik; brigada se je spopadla z nemško izvidnico; motorizirana izvidnica; partizanska izvidnica / ladja izvidnica
2. navadno v zvezi z iz, na, v izvidniška akcija: priti iz izvidnice; iti v izvidnico; biti na izvidnici, v izvidnici
SSKJ²
izvídnik -a m (ȋ)
1. kdor z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidniki preiskujejo okolico poti; naši izvidniki so padli v zasedo / pilot izvidnika izvidniškega letala
2. član skavtske organizacije, star od 11 do 15 let: izvidniki se bodo med letom urili v skavtskih spretnostih in veščinah
SSKJ²
izvídniški -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na izvidnike ali izvidništvo: izvidniški obhod, polet; izvidniška akcija / izvidniško poročilo / izvidniška točka / izvidniški čoln; izvidniška četa; izvidniško letalo letalo, prirejeno, opremljeno za izvidništvo
SSKJ²
izvídništvo -a s (ȋ)
dejavnost izvidnikov: za izvidništvo sta pomembni hitrost in konspirativnost / četa je opravila nevarno izvidništvo
SSKJ²
izvíhan -a -o prid. (í)
(narobe) obrnjen: izvihan žep
♦ arheol. izvihano ustje posode navzven zavihano ustje
SSKJ²
izvihráti se -ám se dov. (á ȃ)
ekspr. burno z dejanji izraziti svojo jezo, razposajenost: ko se je izvihral, se je lotil dela; izvihrati se v pretepu; prim. zvihrati
SSKJ²
izvijáč -a m (á)
orodje za odvijanje ali privijanje vijakov, ki imajo zarezo v glavi: odviti z izvijačem
SSKJ²
izvíjanje -a s (í)
glagolnik od izvijati: izvijanje vijakov / nobeno izvijanje mu ne bo pomagalo
SSKJ²
izvíjati -am nedov. (í)
z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake
    izvíjati se 
    1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
    2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal
    3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
    4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle
SSKJ²
izvin gl. zvin
SSKJ²
izvínek -nka m (ȋ)
star. opravičilo, izgovor: vsi izvinki mu niso pomagali; najti izvinek za svoje početje
SSKJ²
izviniti gl. zviniti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvír -a m (ȋ)
1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju
// voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama
2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir1: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe
SSKJ²
izviralíšče -a s (í)
zastar. izvir, izvor: grm ob izvirališču / dognati izvirališče nekega plemena
SSKJ²
izvírati -am nedov. (ī ȋ)
1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka
2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja
3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju
4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine
// biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine
● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal
    izvirajóč -a -e:
    težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje
SSKJ²
izvírček -čka m (ȋ)
manjšalnica od izvir(ek): dolinice z izvirčki
SSKJ²
izvírek -rka m (ȋ)
voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvirek; hladen, močen izvirek; bogat izvirek zdravilne vode / pod hribom so trije izvirki studenci
// kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir: izvirek reke; počivati pri izvirku
SSKJ²
izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ)
1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / nosil je izvirno pokrivalo nenavadno
2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
♦ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; pravn. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
    izvírno prisl.:
    problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega
    izvírni -a -o sam.:
    v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno
SSKJ²
izvírnež -a m (ȋ)
ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: pokazali so mu nekaj vaških izvirnežev
SSKJ²
izvírnica -e ž (ȋ)
knjiž. izvir: izvirnica Dona, Nila / starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti
SSKJ²
izvírnik -a m (ȋ)
1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: slovenski izvirnik in nemški prevod; izvirnik romana / prevajati neposredno iz izvirnika; brati v izvirniku / pog. na steni so viseli sami izvirniki originalne slike, originali
2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: izgubiti izvirnik; primerjati prepis z izvirnikom; fotografija izvirnika
SSKJ²
izvírnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost izvirnega: glavna pisateljeva odlika je izvirnost; izvirnost doživetja, romana / ta skupina filmskih delavcev preveč vsiljivo išče izvirnost
SSKJ²
izvírski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na izvir 1: izvirska jama / izvirska voda
SSKJ²
izviséti -ím dov. (ẹ́ í) pog.
ne uspeti, ne doseči zaželenega, pričakovanega: zaradi omejitev je izviselo veliko prosilcev za sredstva
SSKJ²
izvíti -víjem dov. (í)
1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem
2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok pohlepnežev
3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil
    izvíti se 
    1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla
    // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti
    2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja
    // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi
    ●     brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel
    3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro
    4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava
    izvít -a -o:
    izvit vijak
    ●     ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
SSKJ²
izvláčenje -a s (á)
glagolnik od izvlačiti: izvlačenje hlodov, lesa iz gozda / izvlačenje pomožnega sedeža
SSKJ²
izvlačeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. vlačiti: izvlačevati hlode iz gozda
SSKJ²
izvlačíti in izvláčiti -im dov. (ī á)
z vlačenjem spraviti iz česa: izvlačiti posekan les iz gozda
SSKJ²
izvléček -čka m (ẹ̑)
1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček
2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih
3. navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige
♦ glasb. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike
SSKJ²
izvléčen -čna -o prid. (ẹ̑)
ki se da izvleči: izvlečni predal; izvlečna polica
SSKJ²
izvléčenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izvleči: izvlečenje zoba / izvlečenje črt s tušem
SSKJ²
izvléči -vléčem dov., izvléci izvlécite in izvlecíte; izvlékel izvlékla (ẹ́)
1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa: izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske
// z vlečenjem podaljšati: izvleči anteno
2. spraviti iz česa ovirajočega: izvleči voz iz blata; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči; s težavo se je izvlekel izpod ruševin
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom vzeti iz česa: iz listnice je izvlekel šop bankovcev; izvleči roke iz žepa potegniti / počasi je izvlekla svojo roko iz njegove
4. ekspr. s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: on te je izvlekel, ko so te zaprli; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine; izvleči koga iz težav, zadrege; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
5. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: ves denar je izvlekel iz njega; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno kupil; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev doseči, da bi kar največ naredili
// z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti: sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku; izvlekel je iz nje skrivnost
6. teh. dokončati risbo, navadno s tušem: črte je treba še izvleči; izvleči načrt
// narediti nepretrgano črto: vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
● ekspr. komaj je izvlekel iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil, da je govorila; publ. iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov naredimo
    izvléčen -a -o:
    izvlečen zamašek; izvlečena risba; kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvlečljív -a -o prid. (ī í)
izvlekljiv, izvlečen: tranzistorski aparat z izvlečljivo anteno
SSKJ²
izvlèk -éka m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od izvleči: ročaj za izvlek predala
2. priprava, s katero se kaj izvleče: za spravljanje lesa so izdelali žični izvlek
SSKJ²
izvlekljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izvleči: miza z izvlekljivo desko
SSKJ²
izvòd -óda m (ȍ ọ̑)
vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari: od te knjige se je ohranil samo en izvod; prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih; poročilo je treba oddati v treh izvodih
♦ biblio. dolžnostni ali obvezni izvod ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; zal. avtorski izvodi ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj; recenzijski izvod ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno
SSKJ²
izvodílo -a s (í)
anat. cevasti del organa za iztok izločkov: sečno, solzno izvodilo; izvodilo trebušne slinavke; izvodila prebavnih, spolnih žlez
SSKJ²
izvóhati -am tudi zvóhati -am dov. (ọ̑)
1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled
2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili
    izvóhati se tudi zvóhati se nizko
    postati prijatelj, sprijateljiti se: kmalu se je izvohal z vaškimi dečki
SSKJ²
izvohljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem izvedeti: gotovo so izvohljali, kje se skriva
SSKJ²
izvohúniti -im dov. (ú ȗ)
ekspr. s prikritim poizvedovanjem izvedeti: izvohunil je, da se pripravlja napad
SSKJ²
izvojeváti -újem dov. (á ȗ)
star. izbojevati: izvojevati zmago / izvojevati boj / izvojevati pravico
SSKJ²
izvojskováti -újem dov. (á ȗ)
izbojevati: izvojskovati zmago / izvojskovati boj / vsako ped napredka si je bilo treba izvojskovati
SSKJ²
izvolítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izvoliti: potrditi izvolitev; soglasna izvolitev; izvolitev odbora; izvolitev za poslanca / ponovna izvolitev; izvolitev za docenta
SSKJ²
izvolíti1 -vólim tudi zvolíti zvólim dov. (ī ọ̑)
1. izbrati z volitvami: izvoliti delegata, poslanca, delovno predsedstvo; izvolili so ga v odbor; izvoliti za predsednika; izvoliti soglasno; izvoliti s tajnim glasovanjem; izmed članov so si izvolili predsednika
// izbrati za razpisano službeno mesto z volitvami: izvolili so ga za docenta
2. star. izbrati: izmed vseh deklet je izvolil njo; izvoliti si učiteljski poklic / izvoliti dekle za ženo
    izvóljen tudi zvóljen -a -o:
    izvoljeni kandidati; izvoljen v predsedstvo
    ●     izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; sam.:, star. to je namenjeno le izvoljenim izbrancem; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih
SSKJ²
izvolíti2 -vólim stil. izvóliti -im dov. in nedov., izvóli izvólite tudi izvôli izvolíte (ī ọ́; ọ̑)
1. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru: izvolite sesti; prosim, izvolite vzeti; elipt.: »Ali smem vstopiti?« »Izvolite!«; izvoli, miza je pripravljena; izvolite, tukaj je izhod
2. star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: knez ga je izvolil poslušati / iron.: izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne; končno je le izvolil priti
SSKJ²
izvóljenec -nca m (ọ́)
1. kdor je izvoljen: volivci in izvoljenci
2. nav. mn., nav. ekspr. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti: omogočiti delo vsakomur in ne le izvoljencem
// star. fant, zaročenec: prišla je na ples s svojim izvoljencem
● knjiž., ekspr. razen redkih izvoljencev ni nihče uspel ljudi, oseb; star. biti prištet med izvoljence božje svetnike, blažene; ekspr. on je izvoljenec bogov zelo srečen človek
SSKJ²
izvóljenka -e ž (ọ́)
1. ženska, ki je izvoljena: izvoljenka z lepotne tekme
2. star. dekle, zaročenka: šel je na ples s svojo izvoljenko / izvoljenka njegovega srca
SSKJ²
izvóljenost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost izvoljenega: znamenje izvoljenosti
SSKJ²
izvoljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izvoliti: z volilno pravico je človek tudi izvoljiv
SSKJ²
izvoljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost izvoljivega: preveriti izvoljivost kandidatov
SSKJ²
izvòr -ôra m (ȍ ó) s prilastkom
1. značilnost glede na prvotno pripadnost: raziskovati izvor ameriškega prebivalstva; biti najrazličnejšega narodnostnega izvora; navajati izvor besede / ta rastlina je po izvoru iz osrednje Afrike
// v rodilniku značilnost glede na prvotne sestavine: biti organskega izvora; živilo rastlinskega ali živalskega izvora
// značilnost glede na prednike zlasti s socialnega stališča: zamolčal je svoj izvor; je kmečkega izvora; ugotoviti izvor živali
2. značilnost glede na nastanek: ti običaji imajo svoj izvor v poganstvu / publ., z oslabljenim pomenom nekaj predmetov je po izvoru mlajših je mlajših
3. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir1: otrok je izvor sreče / ugotoviti izvor bolezni
// kar kaj daje: izdatni izvori toplotne energije
SSKJ²
izvóren -rna -o prid. (ọ̄ ọ̑)
nanašajoč se na izvor: prikazati problem z izvornega vidika; izvorna oblika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvóšček -čka m (ọ̑)
kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo: ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka
// knjiž. taka kočija za prevažanje: sesti v izvošček ali izvoščka; peljati se v izvoščku
SSKJ²
izvóščkovski -a -o (ọ̑)
pridevnik od izvošček: izvoščkovski konj; izvoščkovska kočija
SSKJ²
izvotlítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izvotliti: izvotlitev debla
SSKJ²
izvotlíti -ím tudi zvotlíti -ím dov., izvótli in izvôtli tudi zvótli in zvôtli; izvótlil tudi zvótlil (ī í)
1. narediti votlo: izvotliti bučo, palico / voda izvotli apnenčast svet; pren., knjiž. bolečina ga je vsega izvotlila
2. izdolbsti: izvotliti deblo za čoln
    izvótljen -a -o in izvotljèn -êna -o tudi zvótljen -a -o in zvotljèn -êna -o:
    izvotljena buča; osrednja tema pesmi je človek, ki postaja v sebi prazen, izvotljen
SSKJ²
izvótljenost in izvotljênost -i ž (ọ̑; é)
značilnost, lastnost izvotljenega: izvotljenost opeke / knjiž. občutek notranje izvotljenosti
SSKJ²
izvotljeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati votlo: izvotljevati bučo; zaradi kapljanja vode se kamen izvotljuje; pren., knjiž. demokratična načela so se vsebinsko izvotljevala
SSKJ²
izvòz -ôza m (ȍ ó)
1. prodajanje blaga v drugo državo: omejiti izvoz; izvoz blaga, opreme, žita; izvoz na evropsko tržišče, v Ameriko; pospeševanje izvoza; izvoz in uvoz / publ. izvoz storitev / podjetje dela predvsem za izvoz; delež proizvodnje v izvozu / publ. večina izdelkov te tovarne gre v izvoz se izvaža
♦ ekon. kompenzacijski izvoz ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti; izvoz kapitala nalaganje kapitala v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
// količina blaga, prodanega v drugo državo: izvoz narašča, pada, se podvoji; izvoz v vrednosti milijon dolarjev
2. kraj, prostor, kjer se vozi iz česa: urediti izvoz z dvorišča, s postaje, iz stranske ulice; izvoz na glavno cesto
3. glagolnik od izvoziti 2: izvoz gnoja iz hleva
SSKJ²
izvózen1 -zna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na izvoz 1: izvozni artikel; izvozno blago; izvozno vino / izvozno podjetje / izvozni trg; izvozna luka / podjetje je že izpolnilo izvozne obveznosti; izvozno dovoljenje / izvozna carina; izvozno-uvozna banka
♦ ekon. izvozna premija premija države izvozniku za pospeševanje izvoza; fin. izvozni kredit kredit, ki ga dobi izvoznik
SSKJ²
izvózen2 in izvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó)
nanašajoč se na izvoz 2, 3: izvozna cesta, pot / izvozna naprava
♦ mont. izvozni horizont; izvozni jašek jašek za spravljanje rude, premoga iz rudnika; žel. izvozna kretnica kretnica, kjer se končajo postajni tiri in se prične progovni tir
SSKJ²
izvozíšče -a s (í)
kraj, od koder se izvaža:
SSKJ²
izvozíti -vózim dov. (ī ọ́)
1. prodati blago v drugo državo: izvoziti les, žito; izvoziti na evropski trg, v Ameriko; podjetje je izvozilo za milijon dolarjev izdelkov
♦ ekon. izvoziti kapital naložiti kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
2. z vožnjo spraviti iz česa: izvoziti gnoj iz hleva
3. žel. žarg. odpeljati (s postaje): vlak je uvozil in izvozil
    izvóžen -a -o:
    izvoženo blago; 
prim. zvoziti1
SSKJ²
izvóznica -e ž (ọ̑)
država, dežela, ki izvaža: izvoznica lesa, kmetijskih proizvodov / država izvoznica / publ. izvoznica kapitala
SSKJ²
izvóznik -a m (ọ̑)
kdor se ukvarja z izvozom: ta podjetja so naši največji izvozniki; izvoznik industrijskih izdelkov, lesa, žita / publ. izvoznik kapitala
SSKJ²
izvózniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na izvoznike: izvozniški posli / izvozniško podjetje
SSKJ²
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ)
1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. računalnik izvrže podatke
2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
    izvréči se tudi zvréči se
    1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
    2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
    3. postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo
    izvŕžen tudi zvŕžen -a -o:
    izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; 
prim. zvreči
SSKJ²
izvréti -vrèm dov. (ẹ́ ȅ)
vreti do konca: mošt je izvrel
SSKJ²
izvŕg tudi zvŕg -a m (ȓ)
1. vet. prekinitev brejosti: izvrg pri kravi
2. izmeček, izvržek: izvrg človeštva
SSKJ²
izvrgávati in zvrgávati -am nedov. (ȃ)
vet. spravljati iz rodil odmrl, nezrel plod: okužene krave pogosto izvrgavajo
SSKJ²
izvŕsten -tna -o prid. (r̄)
1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel
2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati
    izvŕstno 
    1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor
    2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno
SSKJ²
izvŕstnost -i ž (r̄)
lastnost, značilnost izvrstnega: izvrstnost vina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvŕšba -e ž (ȓ)
pravn. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo; odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem
SSKJ²
izvŕšen -šna -o prid. (ȓ)
ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet v socializmu izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet
♦ pravn. izvršna sodba izvršljiva sodba
SSKJ²
izvrševálec -lca [izvərševau̯ca tudi izvərševalca] m (ȃ)
knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: izvrševalec finančnega načrta; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke
SSKJ²
izvrševálen -lna -o prid. (ȃ)
izvršen, izvršilen: izvrševalni odbor; izvrševalni organi / izvrševalna oblast
SSKJ²
izvrševálka -e [izvərševau̯ka tudi izvərševalka] ž (ȃ)
knjiž. ženska ali država, ustanova, ki kaj izpolnjuje, izvaja: vestna izvrševalka nalog / država ni le izvrševalka direktiv Evropske unije, saj tudi sama oblikuje pravni red; izvrševalka oporoke
SSKJ²
izvrševánje -a s (ȃ)
glagolnik od izvrševati: izvrševanje dolžnosti, nalog / izvrševanje predpisov, zakonov / vestno izvrševanje poklica / izvrševanje oblasti / izvrševanje kazenskih sankcij
SSKJ²
izvrševáti -újem nedov. (á ȗ)
publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast
♦ pravn. izvrševati smrtne kazni
// delati, opravljati1: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov
    izvršujóč -a -e:
    vestno izvršujoč naloge
SSKJ²
izvršílec -lca [izvəršiu̯ca in izvəršilca] m (ȋ)
knjiž. kdor kaj izpolni, izvede: izvršilec naloge / izvršilec oporoke / publ. izvršilec kaznivega dejanja storilec
SSKJ²
izvršílen -lna -o prid. (ȋ)
1. ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: opravljati izvršilne in upravne zadeve / izvršilni odbor; izvršilni organi; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
2. nanašajoč se na izvršbo: izvršilni postopek; izvršilni stroški / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba; izvršilni organ kdor opravi izvršbo; izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba; izvršilno sodišče
♦ jezikosl. izvršilni sedanjik sedanjik dovršnega glagola, ki izraža sedanjost; žel. izvršilne službe službe, ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo
SSKJ²
izvršílnost -i ž (ȋ)
knjiž. izpolnljivost, izvedljivost: izvršilnost naloge
SSKJ²
izvršítelj -a m (ȋ)
kdor kaj izpolni, izvede: izvršitelj direktiv / za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja
// pravn. kdor opravi izvršbo; izvršilni organ: davčni, sodni izvršitelj
SSKJ²
izvršíteljica -e ž (ȋ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj izpolni, izvede: sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke / država izvršiteljica
// pravn. ženska, ki opravi izvršbo: sodna izvršiteljica
SSKJ²
izvršítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izvršiti: izvršitev naloge, povelja, ukaza / izvršitev finančnega načrta / odložiti, ustaviti izvršitev kazni
SSKJ²
izvršíti -ím dov., izvŕšil (ī í)
1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
♦ pravn. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
// narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na nasprotnikovo postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
    izvršíti se publ.
    zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale
    izvršívši zastar.:
    izvršivši svojo dolžnost, je odšel
    izvršèn -êna -o:
    izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
    ●     postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
SSKJ²
izvršítven -a -o (ȋ)
pridevnik od izvršitev: izvršitveni postopek
SSKJ²
izvršljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. izpolnljiv, izvedljiv: izvršljiv načrt; izvršljiva naloga
♦ pravn. izvršljiva odločba, sodba, terjatev odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti
SSKJ²
izvršljívost -i ž (í)
knjiž. izpolnljivost, izvedljivost: izvršljivost načrta
♦ pravn. izvršljivost odločbe, terjatve
SSKJ²
izvŕšnik1 -a m (ȓ) pog.
1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja
2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna
SSKJ²
izvršník2 -a m (í)
knjiž. izvršitelj: izvršnik direktiv
SSKJ²
izvŕšniški -a -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na izvŕšnike: izvršniška baraka / izvršniška tajnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izvŕšnost -i ž (ȓ)
knjiž. izpolnljivost, izvedljivost: izvršnost načrta
♦ pravn. izvršnost sodbe
SSKJ²
izvrtanína -e ž (í)
izvrtina: narediti izvrtanino / odstranjevati izvrtanino
SSKJ²
izvŕtati -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄)
1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob
// z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov
2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
// z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
    izvŕtan tudi zvŕtan -a -o:
    stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani; izvrtana luknja
SSKJ²
izvrtávati -am nedov. (ȃ)
1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtavati v les
// z vrtanjem delati, oblikovati: izvrtavati luknje
2. z vrtanjem spravljati iz česa: izvrtavati kovice iz jeklenih konstrukcij
SSKJ²
izvŕtek -tka m (ȓ)
nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
SSKJ²
izvrtína -e ž (í)
1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / avt. žarg. izvrtina valja premer
2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine
SSKJ²
izvŕžek -žka m (ȓ)
1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa
● med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki
2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe
// nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati
SSKJ²
izvŕženec -nca m (ȓ)
ekspr. človek, ki ga kaka skupnost izloči: družbeni izvrženec; brezdomci in izvrženci
// slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to je izrodek in izvrženec
SSKJ²
izvŕženje tudi zvŕženje -a s (ȓ)
glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi
SSKJ²
izvŕženka -e ž (ȓ)
slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: družiti se z izvrženkami
SSKJ²
izvŕženost -i ž (ȓ)
ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre
SSKJ²
izvzémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izvzemati: izvzemanje nekaterih primerov iz pravila
SSKJ²
izvzémati -am nedov. (ẹ̑)
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izvzemati stroške za poslovanje
// dajati, priznavati večje pravice, ugodnosti v primeri z drugimi: njega izvzema med vsemi
SSKJ²
izvzémši člen. (ẹ̑)
knjiž. razen, samo ne: te mravlje so podobne našim, izvzemši velikost; nisem je videl v družbi, izvzemši v gledališču / kadijo vsi, ne izvzemši najmlajših vključno, vštevši najmlajše
SSKJ²
izvzéti -vzámem dov., izvzêmi izvzemíte; izvzél; nam. izvzét in izvzèt (ẹ́ á)
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izvzeti stroške poslovanja; izvzeti nekaj primerov iz obravnave; izvzeti koga od plačevanja davkov / samo enega učenca bi lahko izvzeli, drugi so povprečni / če izvzamemo majhne prehlade, je otrok zdrav
// dati, priznati večje pravice, ugodnosti komu v primeri z drugimi: nikogar ne bom izvzel, vsi bodo morali enako delati
    izvzémši star.:
    izvzemši sladkor in sol, damo v posodo vse sestavine
    izvzét -a -o:
    njihova hiša je bila izvzeta iz vsakdanjega dogajanja; šole so pri tem javnem delu izvzete
SSKJ²
izvzétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izvzeti: izvzetje od predpisov
SSKJ²
izvzétost -i ž (ẹ̑)
stanje izvzetega: izvzetost iz celote
SSKJ²
izza predl., z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim: luna vzhaja izza gore; vstati izza mize; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik
// knjiž. za izražanje položaja za čim; za2: skrivati se izza vogla
2. za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz: znamenje izza turških časov; poznava se izza šolskih let / star. izza mlada iz zamlada; izza očetove smrti ni bil več doma od očetove smrti
● Tavčarjev roman Izza kongresa iz časov kongresa
SSKJ²
izzídati tudi izzidáti -am dov. (í á í)
zazidati: vmesne prostore izzidamo z votlimi zidaki
// obzidati: jarek obložimo z betonskimi žlebi ali pa izzidamo
    izzídan -a -o:
    izzidana stavba; izzidana struga
SSKJ²
izzidáva -e ž (ȃ)
glagolnik od izzidati: izzidava jarka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izzídek -dka m (ȋ)
grad. pomol iz hišnega zidu, na vseh straneh obzidan: stare mestne hiše imajo nad pritličjem izzidke
SSKJ²
izzív -a m (ȋ)
glagolnik od izzvati: nihče ni odgovoril na njegov izziv; izziv na dvoboj, pretep / v njegovem glasu je čutiti izziv
♦ šport. svetovni prvak je sprejel izziv
SSKJ²
izziváč -a m (á)
nav. ekspr. kdor izziva: ta človek je nevaren izzivač; fantje so pretepli izzivače / fašistični izzivači
SSKJ²
izziválec -lca [izzivau̯ca tudi izzivalca] m (ȃ)
1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci
● ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2. publ. kdor ima v boju, tekmi s prvakom navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvaka: prvi izzivalec evropskega, svetovnega prvaka / v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati
// kdor ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev: izzivalec dosedanjega predsednika; izzivalec za šefa stranke
3. šah. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; obdržal je točko prednosti pred izzivalcem
SSKJ²
izziválen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki izziva: fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji
2. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: nosila je izzivalno obleko
    izziválno prisl.:
    izzivalno govoriti, pogledati, se smejati; dekle se vede zelo izzivalno; nekaj gledalcev je izzivalno zapustilo dvorano; sam.: na njej je nekaj izzivalnega
SSKJ²
izziválka -e [izzivau̯ka in izzivalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki izziva: izzivalka in upornica / domišljava izzivalka
● ekspr. izzivalka usode ženska, ki se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2. publ. posameznica ali moštvo, ki ima v boju, tekmi s prvakinjo navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvakinje: brezhibno je plezala tudi njena izzivalka; dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko; turnir izzivalk
// ženska ali stranka, ki ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev: glavna izzivalka vladne stranke; prva izzivalka sedanje ministrice
3. šah. ženska, ki si pridobi pravico tekmovati s svetovno prvakinjo za naslov prvakinje: kandidatka za izzivalko svetovne prvakinje
SSKJ²
izziválnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost izzivalnega človeka: fantova izzivalnost ga skrbi; bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti / ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren / ekspr. izzivalnost njene obleke
SSKJ²
izzívanje -a s (í)
glagolnik od izzivati: njegovo izzivanje ga je razburilo; izzivanje na pretep, vojno; izzivanje z besedami, vedenjem / izzivanje usode
SSKJ²
izziváški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na izzivače: izzivaško vedenje / organizirati izzivaški pohod / izzivaški agent
SSKJ²
izziváštvo -a s (ȃ)
izzivaško ravnanje ali dejanje: veselje se je spremenilo v izzivaštvo; izzivaštvo mladoletnikov
SSKJ²
izzívati -am nedov. (í)
1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih
2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor
● ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno
3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala
    izziváje :
    fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje
    izzivajóč -a -e:
    nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti
SSKJ²
izzlogováti -újem dov. (á ȗ)
izgovoriti, prebrati po zlogih: izzlogovati besedo
SSKJ²
izzmérjati se -am se dov. (ẹ́)
ekspr. z zmerjanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje: pusti ga, da se izzmerja
SSKJ²
izznojíti -ím dov., izznójil (ī í)
knjiž. izpotiti: izznojiti bolezen
SSKJ²
izzoréti -ím dov., izzôrel in izzorèl in izzorél (ẹ́ í)
knjiž. dozoreti, razviti se: fant je izzorel v moža / v trpljenju je izzorelo njeno junaštvo
SSKJ²
izzoríti -ím dov., izzóril (ī í)
knjiž. dozoriti: poletno sonce je izzorilo žito / čas je izzoril njegove nazore
SSKJ²
izzračeválen -lna -o prid. (ȃ)
teh. namenjen za izzračevanje: izzračevalni filter; izzračevalna cev
SSKJ²
izzračeváti -újem nedov. (á ȗ)
teh. odstranjevati zrak iz česa: izzračevati motor
SSKJ²
izzráčiti -im dov. (á ȃ)
1. teh. odstraniti zrak iz česa: izzračiti motor, zračne zavore
2. zastar. prezračiti: izzračiti sobo
SSKJ²
izzváti -zôvem dov., izzvál (á ó)
1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki
2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep
// povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje vzbuditi
♦ pravn. izzvati prstne odtise napraviti jih vidne
    izzván -a -o:
    smeh je bil izzvan; izzvana izjava
    ♦     med. izzvani splav splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izzvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav
2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon
● publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha
SSKJ²
izzvenévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izzvenevati: izzvenevanje strun / izzvenevanje akordov
SSKJ²
izzvenévati -am nedov. (ẹ́)
1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval
2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čim prej realizirati
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja
SSKJ²
izzvijáčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z zvijačo priti do česa: če ne doseže česa naravnost, izzvijači; izzvijačil si je dopust
SSKJ²
izzvitorépiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
ekspr. z zvijačo priti do česa: stvar si je izsilil in izzvitorepil
SSKJ²
izžágati -am dov. (ȃ)
1. z žaganjem odstraniti iz česa: izžagati grčo iz lesa
2. z žaganjem narediti, izoblikovati: izžagati figuro, konja; izžagati podstavek iz trdega lesa
    izžágan -a -o:
    izžagana figura
SSKJ²
izžagováti -újem nedov. (á ȗ)
z žaganjem odstranjevati iz česa: izžagovati grče iz lesa
SSKJ²
izžaréti -ím dov. (ẹ́ í)
1. prenehati žareti: žerjavica je izžarela
2. publ. oddati valove, delce: večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote
SSKJ²
izžarévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od izžarevati: izžarevanje toplote / radioaktivno izžarevanje; izžarevanje rentgenskih žarkov
SSKJ²
izžarévati -am nedov. (ẹ́)
1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino
// publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči
2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja
// kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč
3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico
    izžarevajóč -a -e:
    toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba
SSKJ²
izžaríti -ím dov., izžáril; izžárjen in izžarjèn (ī í)
1. metal. segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: izžariti jeklo
2. razžariti: izžariti iglo nad plamenom
SSKJ²
izžárjati -am nedov. (á)
star. izžarevati: sonce izžarja svetlobo / gozd izžarja mir
SSKJ²
izžarjévanje1 -a s (ẹ́)
glagolnik od izžarjévati: izžarjevanje toplote
SSKJ²
izžarjevánje2 -a s (ȃ)
glagolnik od izžarjeváti: izžarjevanje jekla
SSKJ²
izžarjévati1 -am nedov. (ẹ́)
zastar. izžarevati: sonce izžarjeva toploto
SSKJ²
izžarjeváti2 -újem nedov. (á ȗ)
metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti; žariti: izžarjevati jeklo
SSKJ²
izžêjati -am dov. (ȇ)
1. povzročiti občutek potrebe po pijači: pot človeka izlačni in izžeja
2. nav. ekspr. z odtegovanjem pijače povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: oblegance so izstradali in izžejali
    izžêjan -a -o:
    izžejan popotnik
SSKJ²
izžemáč -a m (á)
ekspr. izkoriščevalec: veleposestniški izžemači
SSKJ²
izžemálec -lca [izžemau̯ca in izžemalca] m (ȃ)
ekspr. izkoriščevalec: izkoriščani se upirajo izžemalcem; tuji izžemalci
SSKJ²
izžemálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izžemanje: izžemalna politika
♦ papir. izžemalni stroj stroj za odstranjevanje vode iz celuloze, lesovine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izžemálski -a -o [izžemalski in izžemau̯ski] prid. (ȃ)
ekspr. izkoriščevalski: izžemalska družba
SSKJ²
izžémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izžemati: izžemanje soka iz limone / izžemanje perila / kapitalistično izžemanje; izžemanje delavcev, kmetov
SSKJ²
izžémati -am nedov. (ẹ̑)
1. s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa: izžemati sok iz limon; izžemati vodo iz perila
// s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine: izžemati limono; izžemati mokro obleko
2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku ga izžema / nekatere rastline izžemajo zemljo / kmete so izžemali hudi davki
3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo prihajati do česa: sinovi so izžemali iz njega denar; oderuh izžema iz ljudi velike obresti
// izrabljati, izkoriščati: graščak je izžemal podložnike
    izžéman -a -o:
    izžemano ljudstvo
SSKJ²
izžéti -žmèm tudi -žámem dov., izžmì izžmíte in izžêmi izžemíte; izžél; nam. izžét in izžèt (ẹ́ ȅ, á)
1. s stiskanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izžela je sok iz limone; izžeti vodo iz perila
// s stiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: izžeti limono
2. ekspr. izčrpati, oslabiti: lakota jih je izžela / delo v rudniku mu je izželo telo / izžeti zemljo
3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo priti do česa: zadnji dinar so izželi iz njega / plemstvo je želelo čim več izžeti iz ljudstva
// izrabiti, izkoristiti: ta oderuh bo delavce popolnoma izžel; izžel ga je kot limono
    izžét -a -o:
    koščeni, izžeti starčki; po izpitu je bil ves izžet; izžet od bolezni; izžeta limona
SSKJ²
izžétost -i ž (ẹ̑)
značilnost izžetega: izžetost limone
SSKJ²
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ)
1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
// knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo
2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano
    izžgán -a -o:
    izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
SSKJ²
izžíganje -a s (ī)
glagolnik od izžigati: izžiganje rane, tkiva / izžiganje drevakov iz drevesnih debel
SSKJ²
izžígati -am nedov. (ī ȋ)
1. s sežiganjem, ognjem uničevati: trebiti in izžigati grmovje
// knjiž. z vročino uničevati: poletno sonce izžiga travo / ekspr. naša telesa so izžigali ostri vetrovi
2. delati, oblikovati z žarečim predmetom: izžigati drevake
3. med. uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžigati bradavice, rane
SSKJ²
izžínjati -am nedov. (ī)
nar. z žetjem odstranjevati iz česa: izžinjati plevel iz žita
SSKJ²
izžírati -am nedov. (ī ȋ)
1. z žretjem uničevati: črvi izžirajo les
// uničevati sploh: rja izžira železo; pren., ekspr. tujina mu izžira dušo
2. z žretjem delati: molji izžirajo luknje v blago
SSKJ²
izžít -a -o prid. (ȋ)
knjiž. izčrpan, oslabel, zlasti zaradi nerednega, razuzdanega življenja: izžit človek; bila je že nekoliko izžita, nič več mlada; izžit od veseljačenja / njen obraz je bil starikav in izžit
SSKJ²
izžítost -i ž (ȋ)
knjiž. značilnost izžitega: izžitost obraza
SSKJ²
izživéti -ím dov., izžível (ẹ́ í)
1. knjiž. v življenju uresničiti: otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom on ni izživel vsega življenja; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti
2. knjiž. pokazati, izraziti: ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar
    izživéti se 
    1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: izživeti se v mladosti; umetniško se izživeti / ljubezensko, spolno se izživeti
    ●     mislila sta, da se bosta na dekletu izživela zadovoljila spolno slo; izživeli so se nad ujetniki v dejanju pokazali svojo jezo, surovost
    2. knjiž. izčrpati se, oslabeti: njegova literarna dejavnost se je že izživela
    izživèl in izživél -éla -o star.:
    bledikasti, izživeli obrazi
    izživét -a -o:
    izživet človek; izživeta mladost
    izžívljen -a -o:
    nepravilno izživljen pesnikov talent
SSKJ²
izživétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od izživeti: njegova erotika ni imela možnosti za normalno izživetje; sodelovanje v društvu mu je pomenilo zlasti osebno izživetje / ljubezensko, spolno izživetje
SSKJ²
izžívljanje -a s (í)
glagolnik od izživljati: družabno, kulturno, politično izživljanje; želja po športnem izživljanju / ljubezensko, spolno izživljanje / zagovarjati neovirano izživljanje / izživljanje osebne moči
SSKJ²
izžívljati -am nedov. (í)
1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic
2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji
    izžívljati se 
    zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: otroci se izživljajo pri igrah; izživljati se na gledališkem, kulturnem področju; izživljati se v dolgotrajnih debatah; vsak se izživlja po svoje / ljubezensko, spolno se izživljati / knjiž. naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah
    ●     ekspr. izživljati se na kom zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo; ekspr. okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi okupator je z njimi surovo, grdo ravnal
SSKJ²
izžlébiti -im tudi izžlebíti -ím dov., izžlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
narediti žleb, žlebove: izžlebiti cev, površino predmeta
    izžlébljen -a -o tudi izžlebljèn -êna -o:
    izžlebljena cev, deska, stena; izžlebljeno rezilo
    ♦     arhit. izžlebljeni steber
SSKJ²
izžlébljati -am nedov. (ẹ́)
delati žleb, žlebove: izžlebljati površino predmeta
SSKJ²
izžlébljenost tudi izžlebljênost -i ž (ẹ̑; é)
značilnost izžlebljenega: izžlebljenost cevi, rezila
SSKJ²
izžlobudráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: ženska je vse izžlobudrala
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izžmíkati -am dov. (ȋ)
s stiskanjem spraviti iz vode, iz česa redkega: raca izžmika v kljunu hrano iz blata
SSKJ²
izžrébanec -nca m (ẹ̄)
kdor je izžreban: seznam izžrebancev
SSKJ²
izžrébanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od izžrebati: izžrebanje skupin za olimpijski turnir / izžrebanje srečk
SSKJ²
izžrébanka -e ž (ẹ̄)
ženska, ki je izžrebana: izžrebanka prejme nagrado po pošti
SSKJ²
izžrébati -am dov. (ẹ̄)
določiti z žrebom: v uredništvu so izžrebali dobitnike; izžrebati vrstni red tekmovalcev / izžrebati srečke
    izžréban -a -o:
    izžrebana srečka, številka
SSKJ²
izžréti -žrèm dov., izžŕl (ẹ́ ȅ)
1. z žretjem poškodovati, uničiti: črvi so izžrli hrastovo mizo
// poškodovati, uničiti sploh: rja izžre železo; pren., ekspr. skrbi so ga izžrle
2. z žretjem narediti: ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička
    izžŕt -a -o:
    od moljev izžrt plašč; roke je imela izžrte od luga / ekspr. zaradi bolezni ima izžrta lica udrta
SSKJ²
izžužnjáti -ám dov. (á ȃ) ekspr.
1. nerazločno reči, povedati: izžužnjal je nekaj nerazumljivega
2. nepremišljeno reči, povedati: gotovo je kaj izžužnjal
SSKJ²
izžvepláti -ám dov. (á ȃ)
agr. razkužiti z žveplovim dimom: izžveplati sod
SSKJ²
izžvížgati -am dov. (í)
ekspr. z žvižganjem izraziti nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: občinstvo je izžvižgalo prvo izvedbo igre; nekaj filmov so izžvižgali / izžvižgati igralca, pevca
    izžvížgan -a -o:
    izžvižgan igralec
SSKJ²
izžvižgávati -am nedov. (ȃ)
ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: občinstvo izžvižgava moderne opere / izžvižgavati igralce
SSKJ²
izžvrgoléti -ím dov. (ẹ́ í)
prenehati žvrgoleti: škrjanček je izžvrgolel / izžvrgoleti pesem
SSKJ²
ížen ížna -o prid. (ȋ)
nar. vprežen: zlodeji, dovolj dolgo so nas mučili kot ižno živino (Prežihov)
SSKJ²
ižésen -sna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. jarmski: ižesni lok
SSKJ²
ížop -a m (ȋ)
bot. primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in močno dišečimi listi; ožepek
SSKJ²
j -- in -ja [jə̀ jə̀ja in jé jêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
enajsta črka slovenske abecede: mali j; začni z velikim J; ležeči j-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
SSKJ²
já1 člen. (ā) pog.
1. izraža pritrjevanje; ant. ne1: »Je to vaš sin?« »Ja.« / potrka, in iz sobe se oglasi: ja! naprej; poklical je hčer: »Marija!« »Ja!« se mu je oglasila tukaj sem
2. izraža podkrepitev trditve: ja, tako je bilo; da ni tam mosta? Je, ja; o ja, nekaj je pa le prinesel / ja, ja, samo potepal bi se / ja, ti pa znaš govoriti
3. izraža pričakovanje pritrditve: saj pojdeš z nami, ja?
● pog. reci ja pritrdi, privoli; pog. ne reče ne ja ne ne ne pove svoje odločitve; pog. če sem zadovoljen, bi radi vedeli: ja in ne delno sem, delno pa ne; sam.: njen ja je bilo komaj slišati; prim. da1
SSKJ²
já2 člen. (ȃ) pog.
1. poudarja samoumevnost povedanega; vendar: jurček je pa ja ena najboljših gob; svoj klobuk bom pa ja poznal / včasih okrepljen: pa se menda ja ne prepirata; pa ja (da); o, pa ja
2. izraža domislek: a ja, še to moram povedati
// izraža prehod k drugačni misli: ja, hotel sem reči, da bi bilo treba več športa
3. izraža obotavljanje, pomislek: ja, čakaj malo, da premislim
// izraža privolitev z nejevoljo: no ja, bomo pa šli domov
4. izraža nasprotje prejšnji misli: ima knjigo – ja, pa je ni bral; ostal je brez službe – ja, in zdaj? poje, to ja, pa ne v operi; prim. da1
SSKJ²
jà3 člen. (ȁ) pog.
1. izraža nejevoljo, nestrpnost; vendar: ja nehaj se že hvaliti; ja zakaj še nisi napravljena? ja daj si no dopovedati
2. izraža začudenje, presenečenje: ja fantek, ti se pa jokaš!
SSKJ²
jáblan -i ž (ā)
star. jablana: cvetoče jablani
SSKJ²
jáblana -e ž (ā)
sadno drevo z rožnatimi cveti in okroglimi pečkatimi sadovi: obrezovati, saditi jablane; košata jablana / divja jablana lesnika
♦ vrtn. okrasna jablana okrasno drevo z barvitimi cveti in plodovi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jáblanica -e ž (ā)
manjšalnica od jablana: nizke jablanice
SSKJ²
jáblanov -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na jablano: jablanov cvet, les; jablanove veje / jablanov nasad
♦ agr. jablanov škrlup; jablanova plesen; zool. jablanov cvetožer cvetožer, ki uničuje cvetje jablan, Anthonomus pomorum
SSKJ²
jablanovína -e ž (í)
jablanov les: krhkost jablanovine
SSKJ²
jábolčast -a -o [jabou̯čast] prid. (á)
podoben jabolku: jabolčasti okraski
♦ vet. jabolčasti sivec konj sive barve z večjimi temnejšimi okroglimi pegami po telesu
SSKJ²
jábolček -čka [jabou̯čək] m (á)
1. manjšalnica od jabolko: iz cvetov so se že razvili zeleni jabolčki / ekspr. zmeraj je imela zanj kak jabolček ali bonbonček
2. nar. štajersko jabolčnik: napili so se žganja in jabolčka
SSKJ²
jábolčen -čna -o [jabou̯čən] prid. (á)
nanašajoč se na jabolko: jabolčni ogrizki; jabolčna lupina; jabolčne pečke / jabolčni kompot; jabolčni kis, sok; jabolčni zavitek; jabolčna marmelada / jabolčni cvet jablanov
♦ zool. jabolčni cvetožer cvetožer, ki uničuje cvetje jablan, Anthonomus pomorum; jabolčni zavijač zavijač, katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella; jabolčna grizlica grizlica, katere ličinka živi v jabolkih, Hoplocampa testudinea
    jábolčno prisl.:
    jabolčno zelen
SSKJ²
jábolčica -e [jabou̯čica] ž (á)
nar. jabolček: rdeča jabolčica
SSKJ²
jábolčko -a [jabou̯čko] s (á)
1. jabolček: na vejah je bilo skoraj več jabolčk kot listja
2. nav. mn., vrtn., v zvezi adamovo jabolčko plod okrasnih jablan: raznovrstna adamova jabolčka
SSKJ²
jábolčnica -e [jabou̯čnica] ž (á)
nar. jabolčnik: čeprav je .. vino naravnost vlival vase, je ostal trezen, kakor da je pil plehko jabolčnico (A. Ingolič)
SSKJ²
jábolčnik -a [jabou̯čnik] m (á)
1. mošt iz jabolk: piti jabolčnik; sod jabolčnika
2. jabolčni kompot: skuhati jabolčnik
SSKJ²
jábolka -e [jabou̯ka] ž (ā)
nar. jabolko: rdeče jabolke
SSKJ²
jábolkast -a -o [jabou̯kast] prid. (á)
podoben jabolku: jabolkasti paradižniki
SSKJ²
jábolko -a [jabou̯ko] s (á)
1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode
// jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika
2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk
3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu
4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič / široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli
5. ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
● ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti
SSKJ²
jábolkovec -vca [jabou̯kovəc] m (á)
star. jabolčnik: postreči s kruhom in jabolkovcem
SSKJ²
jabot gl. žabo
SSKJ²
jachting gl. jahting
SSKJ²
jacínta -e ž (ȋ)
knjiž. hijacinta: nežne barve jacint
SSKJ²
jackpot -a [džêkpot] m (ȇ)
glavni dobitek pri igrah na srečo ali na tekmovanju: zadeti jackpot na igralnem avtomatu; milijonski, rekorden jackpot / atletski jackpot
SSKJ²
jacquard ipd. gl. žakar ipd.
SSKJ²
jacquerija gl. žakerija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jacuzzi tudi džakúzi -ja [džakúzi] m (ȗ)
masažni bazen, masažna kad: sprostiti se v jacuzziju; jacuzzi in savna
SSKJ²
jáčanje -a s (ā)
knjiž. utrjevanje, krepitev, večanje1: vaje za jačanje telesa / jačanje obrambne moči države; jačanje prijateljstva; jačanje družbenega sektorja
SSKJ²
jáčati -am nedov. (ā)
knjiž. utrjevati, krepiti, večati1: s telovadbo jačati telo / jačati armado; jačati prijateljstvo
SSKJ²
jáčenje -a s (ā)
knjiž. utrjevanje, krepitev, večanje1: jačenje volje
SSKJ²
jačína -e ž (í)
jakost: ugotavljati jačino vetra / čustvo se ni več pojavilo v prvotni jačini moči
SSKJ²
jáčiti -im nedov. (ā ȃ)
knjiž. utrjevati, krepiti, večati1: jačiti mišice / sloga jih jači; jačiti obrambno moč; burja se jači
SSKJ²
jáčka -e ž (ȃ)
nar. jamica: devati gnoj v jačke
SSKJ²
jád -a m (ȃ)
1. star. žalost, trpljenje, bolečina: v jadu si je ruval lase / govoril je o svojih jadih težavah
2. zastar. jeza, srd: od jada je zamahnil z mečem
SSKJ²
jáden -dna -o prid. (ā)
zastar. nesrečen, ubog, beden: jadni berači; jadna domovina / jadno kljuse
SSKJ²
jadikovánje -a s (ȃ)
glagolnik od jadikovati: naveličal se je poslušati njeno jadikovanje
SSKJ²
jadikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. tožiti, tarnati: ženske so vile roke in jadikovale; ko bi se vsaj to ne zgodilo, je jadikoval; glasno, hripavo jadikovati / ne jadikujte, branite svoje pravice; jadikuje, da ne more plačati; jadikuje zaradi revščine
    jadikujóč -a -e:
    jadikujoča inteligenca
SSKJ²
jadíkovec -vca m (í)
vrtn. okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete; judeževo drevo1:
SSKJ²
jáditi -im nedov. (ā ȃ)
zastar. jeziti1, srditi: njihova malomarnost ga je jadila / vojska ni pravična, se je jadil
SSKJ²
jadráča -e ž (á)
ekspr. jadrnica: stare jadrače
SSKJ²
jadrálec -lca [tudi jadrau̯ca] m (ȃ)
kdor se ukvarja z jadranjem:
a) tekmovanje jadralcev in padalcev / usposabljanje letalskih jadralcev
b) nastop veslačev in jadralcev / prvi jadralci okoli sveta / jadralec na deski kdor se vozi po vodi stoje na jadralni deski
♦ zool. jadralec dnevni metulj bledo rumene barve s črnimi progami, Graphium podalirius; jadralci lastovkam podobne ptice, Apodiformes
SSKJ²
jadrálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jadranje: jadralni poskusi / jadralni let, polet; jadralni letalec; jadralno letalo letalo brez lastnega pogona, ki leti z izkoriščanjem zračnih tokov; jadralno letalstvo / jadralni padalec kdor se premika po zraku z jadralnim padalom, ki je prilagojeno za skok z vzpetine in dolgo nadzirano letenje pred spustom v dolino; jadralno padalstvo dejavnost jadralnih padalcev / jadralna deska deska z gibljivim jamborom za vožnjo po vodi s pomočjo vetra
SSKJ²
jadrálka -e [tudi jadrau̯ka] ž (ȃ)
1. ženska, ki se ukvarja z jadranjem: nastop jadralk na jadrnicah / omenjena jadralka je za svoj let dobila srebrno značko
2. zastar. jadrnica: tod so plule samo redke jadralke
SSKJ²
jadrálski -a -o (ȃ)
pridevnik od jadralstvo: jadralski center; jadralski inštruktor
SSKJ²
jadrálstvo -a s (ȃ)
panoga letalstva ali vodni šport, ki se ukvarja z jadranjem: pilotska šola za učitelje jadralstva; knjiga o jadralstvu
SSKJ²
jádranje -a s (ȃ)
glagolnik od jadrati: jadranje čez zaliv / jadranje z letalom / jadranje na deski šport, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra
♦ šport. jadranje na ledu šport, pri katerem se s posebnimi jadrnicami drsi po ledu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jadránski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Jadran: jadranske ribe / jadranska kultura / Jadransko morje
SSKJ²
jadrár tudi jádrar -ja m (á; ȃ)
1. izdelovalec jader: izučiti se za jadrarja
2. knjiž. mornar, ki skrbi za jadra: dati navodila jadrarju
SSKJ²
jádrati -am nedov. (ȃ)
1. pluti s pomočjo jader: jadrati proti pristanišču; jadrati z razpetimi, z vsemi jadri; učiti se jadrati / jadrati po morju, po celem svetu; pren. njene misli so jadrale za njim; pogumno je jadral skozi življenje
● ekspr. preko tega vprašanja jadra z vsemi jadri skuša se mu kar najhitreje izmakniti; ekspr. jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. počasi jadra v propad se bliža propadu
♦ navt. jadrati proti vetru jadrati z izkoriščanjem vetra, ki piha približno v smeri, nasprotni smeri vožnje ladje; jadrati z vetrom jadrati z izkoriščanjem vetra, ki piha približno v smeri, enaki smeri vožnje ladje
2. leteti z jadralnim letalom: naučil se je jadrati; dolgo, visoko je jadral / jadra z novim modelom jadralnega letala
// premikati se po zraku z izkoriščanjem zračnih tokov: ptice z velikimi krili lahko jadrajo; padalec lepo jadra / semena jadrajo po zraku
3. ukvarjati se z jadranjem: že več let jadra
// v zvezi jadrati na deski ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra: ob ugodnem vetru je s prijatelji jadral na deski; na morju rad plava in jadra na deski
4. nav. ekspr. počasi, mirno se premikati: mesec neprizadeto jadra po nebu; beli oblaki so jadrali od juga proti severu
// ekspr. počasi, dostojanstveno iti: čez trg je mirno jadrala perica z vozičkom; pred njima je jadrala teta z gostom / natakar je jadral med mizami hodil
SSKJ²
jádrce -a s (ā)
manjšalnica od jadro: veter se je zaganjal v bela jadra in jadrca
SSKJ²
jádrn1 -a -o prid. (ȃ)
star. (zelo) hiter: jadrn konj; jadrne kočije / jadrna vožnja
    jádrno prisl., knjiž., ekspr.
    hitro: jadrno bežati, dirjati / povedala je in jadrno odšla
SSKJ²
jádrn2 -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jadro: jadrne vrvi / jadrna površina
SSKJ²
jádrnica -e ž (ȃ)
čoln ali ladja, ki se premika s pomočjo jader: jadrnica drsi po vodi; voziti se z jadrnico; bele, lahke jadrnice; obrežna jadrnica / tekmovalna, tovorna jadrnica; motorna jadrnica ki ima tudi motor
SSKJ²
jádrnik -a m (ȃ)
1. knjiž. navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav; jambor: z zastavami okrašeni jadrniki; ladja na dva jadrnika; kot jadrnik debela sveča
2. zastar. jadrnica: pristanišče za manjše jadrnike
SSKJ²
jádrniški -a -o (ȃ)
pridevnik od jadrnica: jadrniško izrazoslovje
SSKJ²
jádrnost -i ž (ȃ)
knjiž. hitrost2: jadrnost v sklepanju
SSKJ²
jádro -a s (ā)
kos močne tkanine, s katerim se izkorišča veter za poganjanje čolna, ladje: jadra se napenjajo, plahutajo; izdelovati, šivati jadra; odvezati, privezati, razpeti, razviti, sneti, spustiti, vzdigniti jadro; bela jadra; štirikotno, trapezasto, trikotno jadro / prečna, vzdolžna jadra; čoln na jadra; sukanec za jadra; ekspr. pristanišče je polno jader jadrnic; pren., pesn. jadro mojih mladostnih sanj je splahnelo
● šalj. še o pravem času je dvignil, razpel jadra odšel; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati
♦ bot. jadro največji, pokončni venčni list metuljastega cveta; navt. napeti, nategniti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile; obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; obrniti jadro proti vetru obrniti ga tako, da se veter močno upira vanj; podvezati, skrajšati, spodvezati jadro delno ga zviti, da je krajše; dobiti veter v jadro naravnati jadro tako, da se vanj upre veter; glavno jadro na glavnem jamboru; košno, spodnje, vršno jadro; križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; krmno jadro na krmnem jamboru; latinsko jadro trikotno jadro, privezano na poševni križ; sošno jadro trapezoidno jadro, privezano na soho; vmesna jadra trikotna jadra, privezana na naponah pri velikih jadrnicah
SSKJ²
jadrovína -e ž (í)
močna, gosta tkanina iz debele preje, ki se uporablja zlasti za jadra: izdelovati jadrovino iz konoplje; pokriti tovor z jadrovino; močno impregnirana, nepremočljiva jadrovina; vreča iz jadrovine
SSKJ²
jadrovínast -a -o prid. (í)
ki je iz jadrovine: terasa z jadrovinasto streho; jadrovinasta torba
SSKJ²
jádrovje tudi jadrôvje -a s (ā; ȏ)
jadra in pripadajoče vrvi na ladji ali čolnu: oblike trupa in jadrovja trgovskih ladij / vse jadrovje na jamboru se je počasi obrnilo vsa jadra
SSKJ²
jadrovóden -dna -o prid. (ọ̄)
navt., v zvezi jadrovodna vrv vrv za obračanje jadra v smeri krme: nategniti jadrovodno vrv
SSKJ²
jádrski -a -o (ȃ)
pridevnik od jadro: jadrska vrv
SSKJ²
jáfa -- v prid. rabi (ȃ)
v zvezi jafa pomaranča pomaranča jajčaste oblike z debelo lupino, rastoča na Bližnjem vzhodu: prodajati jafa pomaranče
SSKJ²
jafetítski -a -o prid. (ȋ)
jezikosl., po Marru nanašajoč se na jezikovno skupnost kavkaških, starih evropskih jezikov in izumrlih jezikov Srednjega vzhoda in Male Azije: jafetitski jeziki / jafetitska teorija teorija, po kateri so vsi jeziki nastali iz štirih enozložnih glasovnih skupin
SSKJ²
jága -e ž (á)
1. pog. lov1: v nedeljo bo jaga; iti na jago / kaznovali so ga zaradi divje jage / jaga na ljudi
2. etn., v zvezi divja jaga, po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku: trušč divje jage
● ekspr. čez dolino je hrumela divja jaga nevihta, vihar
SSKJ²
jága bába jáge bábe ž (á, á)
mitol. hudobno, ženski podobno bitje s čarovniško močjo: jaga baba in povodni mož
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jágelc -a [jagəlc] m (ȃ)
nar. dolenjsko trobentica: zvončki in jagelci
SSKJ²
jágenjc -a [jagənjc] m (ȃ)
star. jagenjček: jagenjci in ovce / tak jagenjc vse uboga
SSKJ²
jágenjce -a [jagənjce] s (ȃ)
jagenjček: belo jagenjce
SSKJ²
jágenjček -čka [jagənjčək] m (ȃ)
1. nav. ekspr. manjšalnica od jagnje: ovca z jagenjčkom
// mlad ovčji samec: jagenjček in ovčka
2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: v primeri z vami je on pravi jagenjček
3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic; ovčice
SSKJ²
jáger -gra m (á)
pog. kdor se ukvarja z lovom; lovec: družiti se z jagri; za jagre značilno pretiravanje
SSKJ²
jágmiti se -im se nedov. (ā ȃ)
nar. belokranjsko potegovati se, puliti se (za kaj): jagmita se za pogačo, za žogo
SSKJ²
jágned1 -a m (ā)
topol z vejami, ki so obrnjene tesno ob deblu navzgor: vitki jagnedi ob cesti; ravnina s samotnimi jagnedi
SSKJ²
jágned2 -i ž (ā)
topol z vejami, ki so obrnjene tesno ob deblu navzgor: drevored iz visokih jagnedi
SSKJ²
jágnedič -a m (ā)
manjšalnica od jagned: veter je upogibal mlade jagnediče
SSKJ²
jágnedje -a s (ā)
jagnedovo drevje: izza jagnedja je posijalo sonce
SSKJ²
jágnedov -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na jagned: jagnedov les / jagnedov drevored / jagnedovo drevje
SSKJ²
jagnedovína -e ž (í)
jagnedov les: uporaba jagnedovine za drva
SSKJ²
jágnedovje -a s (ā)
jagnedovo drevje: visoko jagnedovje
SSKJ²
jágnje -ta s (á)
1. ovčji mladič: jagnje beketa, bleja, bleketa; zaklati jagnje; belo, kodrasto jagnje; krotek, ponižen kot jagnje; uboga kot jagnje / kot nagovor ne boj se, jagnje moje
● knjiž., ekspr. v tej aferi je bil on daritveno, žrtveno jagnje njegovi sodelavci so dopustili, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo
♦ rel. Jagnje božje jagnje kot simbol Kristusa, žrtve za spravo med človeštvom in Bogom; velikonočno jagnje jagnje, ki so ga jedli Izraelci v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti
2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: on je res jagnje
SSKJ²
jágnjec -a m (ā)
star. jagenjček: jagnjeci so se stiskali k svojim materam
SSKJ²
jagnječevína in jágnječevina -e ž (í; ā)
1. jagnječje krzno: podložiti plašč z jagnječevino
2. star. jagnjetina: pečena jagnječevina
SSKJ²
jagnječína in jágnječina -e ž (í; ā)
star. jagnjetina: peči jagnječino
SSKJ²
jágnječji -a -e (ā)
pridevnik od jagnje(c): jagnječja koža; jagnječje meso
SSKJ²
jagnjed ipd. gl. jagned2 ipd.
SSKJ²
jágnjetina in jagnjetína -e ž (á; í)
jagnječje meso: pečena jagnjetina
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jagnjetíti -ím nedov. in dov. (ī í)
nav. 3. os. roditi, povreči jagnje: ovce, ki so jagnjetile, so posebej hranili
SSKJ²
jágnjetov -a -o (á)
pridevnik od jagnje: jagnjetova koža
SSKJ²
jágnjica -e ž (ā)
mlada ovčja samica: breja jagnjica
SSKJ²
jágnjič -a m (ā)
nav. ekspr. manjšalnica od jagnje: blejanje ovčic in jagnjičev
SSKJ²
jágnjiče -a s (ā)
star. jagenjček: drobno jagnjiče; skaklja kakor jagnjiče
SSKJ²
jágnjiček -čka m (ā)
knjiž. jagenjček, janjček: okrog ovc skačejo jagnjički
SSKJ²
jágnjiti -im nedov. in dov. (ā ȃ)
nav. 3. os. roditi, povreči jagnje: več ovc v čredi je med poletjem jagnjilo
SSKJ²
jágoda -e ž (á)
1. nizka rastlina s trojnatimi listi in belimi cveti ali njen rdeči sad: tukaj rastejo jagode; nabirati jagode; okopavati, saditi jagode; debele, zrele jagode; kot jagoda rdeče ustnice / gozdne jagode; vrtne jagode gojene, z debelejšimi sadovi / košarica rdečih jagod
2. droben okrogel sad: odstraniti gnilo jagodo iz grozda; osmukati jagode; bezgove, brinove, češminove, šipkove jagode; grozdne ali vinske jagode; grm z jagodami v visečih grozdkih / črne jagode borovnice
3. jagodi podoben droben okrogel predmet: pisane jagode ogrlice; jagode na rožnem vencu
4. nar. rdečkasta krava: jagoda in sivka
♦ bot. jagoda plod s sočnim osemenjem, v katerem je navadno več semen; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; elektr. izolirna jagoda majhen, valjast, preluknjan izolator; vrtn. božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum
SSKJ²
jágodar -ja m (ā)
kdor goji, nabira jagode: bil je eden najbolj prizadevnih jagodarjev
SSKJ²
jágodast -a -o prid. (á)
podoben jagodi: jagodast plod; obleka jagodaste barve
♦ bot. jagodasti storž storž z omesenelimi plodnimi luskami, podoben jagodi
SSKJ²
jágoden -dna -o prid. (á)
nanašajoč se na jagodo:
a) jagodni cvet; jagodno listje / jagodni sladoled, sok; jagodna marmelada / jagodna barva
b) jagodni izbor pri predelavi grozdja
SSKJ²
jágodica -e ž (á)
1. manjšalnica od jagoda: grmi s črnimi jagodicami / ekspr. bi radi malo jagodic / kot nagovor da si le tukaj, jagodica moja
2. anat., navadno v zvezi prstna jagodica spodnji del na koncu prsta; blazinica: vzeti kri iz prstne jagodice
SSKJ²
jágodičast -a -o (á)
pridevnik od jagodica: jagodičasto sadje
SSKJ²
jágodičevje tudi jagodíčevje -a s (á; ȋ)
jagodičje: izdelovati sokove iz jagodičevja; nasad jagodičevja
SSKJ²
jágodičje tudi jagodíčje -a s (á; ȋ)
rastline, ki imajo za sad jagode, ali sadovi teh rastlin: gojiti jagodičje; uporaba jagodičja; sadni sokovi iz ribeza in drugega jagodičja / poseke z gostim mladjem in jagodičjem (rdečimi) jagodami
SSKJ²
jágodičnica tudi jagodíčnica -e ž (á; ȋ)
bot. nizko zimzeleno sredozemsko drevo ali grm z rdečimi jagodami, Arbutus unedo:
SSKJ²
jagodíšče in jágodišče -a s (í; á)
kraj, prostor, kjer rastejo jagode: veliko jagodišče
SSKJ²
jágodje -a s (á)
več jagod, jagode: v vinogradu so pobirali osuto jagodje
♦ um. okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki niza jagod
SSKJ²
jágodka -e ž (á)
manjšalnica od jagoda: grozdi iz drobnih jagodk / ekspr. kupite kaj jagodk
SSKJ²
jágodnat -a -o prid. (á)
poln jagod: jagodnat grozd
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jágodnik -a m (á)
bot. nizko zimzeleno sredozemsko drevo ali grm z rdečimi jagodami; jagodičnica
SSKJ²
jagodnják -a m (á)
1. nasad jagod: urediti si jagodnjak
2. bot. nizka rastlina s trojnatimi listi in belimi cveti, Fragaria:
SSKJ²
jágodov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na jagoda 1: jagodovi listi / jagodov sladoled; jagodova marmelada
SSKJ²
jágodovec -vca m (á)
sok ali žganje iz (rdečih) jagod: delati jagodovec; steklenica jagodovca
SSKJ²
jagodovína in jágodovina -e ž (í; á)
(rdeče) jagode, jagodičje: z jagodovino porasla poseka
♦ bot. petoprstnik z belimi cveti in pernatimi listi pri tleh; skalni petoprstnik
SSKJ²
jágrovski -a -o prid. (á)
pog. lovski: jagrovske šale / jagrovski klobuk
SSKJ²
jágrski -a -o prid. (á)
pog. lovski: jagrski sestanek / jagrski pes
SSKJ²
jáguar -ja m (ȃ)
1. leopardu podobna črno lisasta zver, ki živi v Ameriki: krvoločen jaguar
2. avtomobil angleške tovarne Jaguar: pripeljal se je z belim jaguarjem
SSKJ²
jàh medm. (ȁ)
izraža posmeh: jah, se je zasmejal
SSKJ²
jaháč -a m (á)
1. moški, ki se ukvarja z jahanjem: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; policisti jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
♦ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec
SSKJ²
jaháčica -e ž (á)
jahalka: cirkuška jahačica; nastop domačih jahačic
SSKJ²
jahálec -lca [jahau̯ca in jahalca] m (ȃ)
jezdec, jahač: konj se upira jahalcu
SSKJ²
jahálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jahanje: jahalni pribor / jahalna steza / jahalni bič biču podobna usnjena priprava, navadno pletena; jahalni konj konj, ki je primeren, izurjen za jahanje; jahalni škornji škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; jahalne hlače hlače, ki so ob spodnjem delu noge oprijete, ob stegnu pa razširjene; jahalna obleka obleka iz jahalnih hlač in suknjiča
SSKJ²
jahalíšče -a s (í)
prostor za jahanje: iti na jahališče; jahati po jahališču
SSKJ²
jahálka -e [jahau̯ka in jahalka] ž (ȃ)
ženska, ki jaha ali se ukvarja z jahanjem: dohitel je mlade jahalke; cirkuške jahalke; na prireditvi je nastopilo več slavnih jahalk
SSKJ²
jahálke -hálk ž mn. (ȃ)
jahalne hlače: oficir v škornjih in jahalkah
SSKJ²
jahálnica -e ž (ȃ)
pokrit prostor za urjenje v jahanju: ogledati si nastope v jahalnici
SSKJ²
jáhanec -nca m (ā)
konj, na katerem kdo jaha: spretno je skočil s svojega jahanca / dresirati, gojiti jahance jahalne konje
SSKJ²
jáhanje -a s (ā)
1. glagolnik od jahati: večurno jahanje; jahanje na oslu; konj za jahanje / malenkostno jahanje na predpisih
2. šport, pri katerem se ukvarja z jahanjem na konju: tekmovanje v jahanju / dresurno jahanje
SSKJ²
jaháriti -im nedov. (á ȃ)
nav. ekspr. jezdariti: skače čez jarke in jahari čez drn in strn / vojaki jaharijo po deželi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jaháški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na jahače: jahaški klub / jahaška hoja; jahaške noge / jahaški bič jahalni bič
SSKJ²
jáhati -am tudi jášem nedov. (ā)
1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jahati konja; jahati na konju, na oslu; jahati proti vasi, čez travnike, po cesti; vsak dan več ur jaha; jahati brez sedla, v lahnem diru; zna dobro jahati / že več let jaha goji jahanje, se ukvarja z jahanjem; pren., ekspr. čarovnice so jahale na metlah na Klek
2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega: jahati na veji, na zidu; deček mu je jahal na vratu / rad je očetu jahal na kolenih sedeč na njegovih kolenih posnemal jahanje; pren., ekspr. ščipalnik mu je jahal na nosu
3. pog., slabš. mučiti, trpinčiti, zlasti s pretiravanjem v zahtevah, s samovoljnostjo: prišel mu je v roke, zdaj ga pa jaha; zmeraj koga jaha; jahali bodo na njem, da bo kri znojil / lakota, revščina jih jaha / kot vzklik vrag naj ga jaha
4. pog., ekspr., v zvezi z na pretirano poudarjati, vztrajno zahtevati: jaha na disciplini, na poštevanki; ne bo mogoče stvari prikriti, oficir jaha na preiskavi
● pog., ekspr. jaha na vsaki besedi zahteva, da se uporabijo neke določene besede; rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je
    jaháje :
    lovili so živali, jahaje na hitrih konjih
    jahajóč -a -e:
    bližala se jim je počasi jahajoča patrulja
SSKJ²
jáhta -e ž (ȃ)
manjša ladja za šport in razvedrilo: križariti z jahto ob obali; voziti se z jahto; razkošna jahta; turisti z jahtami / motorna jahta
SSKJ²
jáhtanje -a s (ȃ)
knjiž. plovba, križarjenje z jahto: navdušenost za jahtanje
SSKJ²
jáhtar -ja m (ȃ)
kdor pluje z jahto za razvedrilo: premožni jahtarji; otok za jahtarje
SSKJ²
jáhtarstvo -a s (ȃ)
razvedrilna dejavnost uporabnikov jaht: donosno jahtarstvo
SSKJ²
jáhten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jahto: mesto ima ugodno lego za razvoj jahtnega turizma / jahtni klub
SSKJ²
jáhting tudi jachting -a [jáhting-] m (ȃ)
tur. plovba, križarjenje z jahto, jahtanje: razvoj jahtinga
SSKJ²
jájcati se -am se nedov. (ȃ)
vulg. jeziti se, razburjati se: stari se spet nekaj jajca
SSKJ²
jájce -a s (á)
1. z lupino obdana spolna celica z dosti hranilnih snovi, iz katere se razvije nov organizem, zlasti pri pticah in plazilcih: leči, odlagati jajca; mladiči se izležejo iz jajc; aligatorjeva, golobja, želvina jajca / kobilica izleže med travo več jajc jajčec; mravljinčja jajca mravljinčje bube; žabja jajca žabja jajčeca, obdana s sluzjo
// taka celica pri domači perutnini, zlasti kokoši: jajce se stre, ubije; kuhati, lupiti, vložiti jajca; nasaditi jajca koklji; nesti, valiti jajca; pobirati jajca iz gnezd; koklja sedi na jajcih; gnilo, pokvarjeno, staro, sveže jajce; kokošja, račja jajca; jajce z dvema rumenjakoma; embalaža za jajca; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; z njim ravnajo kakor z jajcem zelo obzirno; sedi kot koklja na jajcih zelo vztrajno; podobna sta si kot jajce jajcu / jajce zakrkne; izpihati, izpiti jajce; jajce ocvreti, raztepsti, razžvrkljati, stepsti / (v) mehko kuhano z nezakrknjenim rumenjakom, (v) trdo kuhano jajce z zakrknjenim rumenjakom; na (volovsko) oko ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom; jajca v prahu posušena in drobno zmleta
2. nav. mn., pog. moška spolna žleza, modo: odstraniti jajca mladim samčkom; bikova jajca / nizko suni ga v jajca
3. kar je po obliki podobno jajcu: jajce iz sladkorja
● vulg. zberi vsa ta jajca in jih prodaj nepomembne, malo vredne stvari; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; ekspr. Kolumbovo jajce na videz nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen; ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega; iron. jajce več kot puta ve otroci si domišljajo, da vedo več kot odrasli; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
♦ agr. prehladiti jajca med valjenjem predolgo pustiti jajca brez ogrevanja; čajna ali pitna jajca zelo sveža jajca, ki se morejo uživati surova; konzumna jajca namenjena prehrani; valilna jajca sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev; gastr. nadevano jajce razpolovljeno kuhano jajce, nadevano s pretlačenim rumenjakom in dodatki; med. jajce nastajajoči organizem v prvih mesecih nosečnosti
SSKJ²
jajcevòd -óda m (ȍ ọ́)
biol. cevast organ, po katerem gre jajčece iz jajčnika: jajčeca drsijo skozi jajcevod
♦ med., vet. neprehodnost, vnetje jajcevoda
SSKJ²
jájčar -ja m (ȃ)
nekdaj moški, ki se ukvarja s preprodajanjem jajc: jajčar in kokošar
♦ bot. rastlina s cvetnimi koški na tankih stebelcih, Leontodon
SSKJ²
jájčarica -e ž (ȃ)
1. kokoš, ki se goji zaradi jajc; nesnica: usmeriti se na vzrejo jajčaric / njene kokoši so dobre jajčarice
2. nekdaj ženska, ki se ukvarja s (pre)prodajanjem jajc: prodati jajca jajčarici; jajčarice na trgu
3. voj. žarg. ročna bomba jajčaste oblike: odviti in vreči jajčarico
SSKJ²
jájčast -a -o prid. (á)
podoben (kokošjemu) jajcu: jajčast kamen, obraz; jajčast prerez / jajčasta oblika
♦ bot. jajčasti list list v obliki podolžnega jajčastega prereza, prirasel s širšim koncem; narobe jajčasti list list v obliki podolžnega jajčastega prereza, prirasel z ožjim koncem
    jájčasto prisl.:
    jajčasto oblikovan
SSKJ²
jájčastolísten -tna -o prid. (á-ȋ)
bot. ki ima jajčaste liste: jajčastolistna rastlina
SSKJ²
jájčece -a [jajčəce] s (ā)
1. spolna celica, iz katere se razvije nov organizem: dozorevanje jajčec v jajčniku / leči, odlagati jajčeca; jajčeca glist, žuželk / ribja jajčeca ikre / nabirati mravljinčja jajčeca mravljinčje bube
♦ biol. neoplojeno jajčece; brazdanje, oploditev jajčeca; pričvrstitev jajčeca v steno maternice
2. manjšalnica od jajce: valiti jajčeca; nesti drobna jajčeca
SSKJ²
jájček -čka m, mn. jájčka s tudi jájčki m (á)
manjšalnica od jajce: samica skrbno vali jajčka; prepeličja jajčka / nav. ekspr.: po čem so jajčka; nositi na trg jajčka
SSKJ²
jájčen -čna -o prid. (ā)
nanašajoč se na jajce ali jajčece: jajčna velikost / jajčna lupina / jajčni liker; jajčna jed; jajčne testenine; jajčno testo
♦ biol. jajčna celica spolna celica, iz katere se razvije nov organizem
SSKJ²
jájčev -a -o (á)
pridevnik od jajce: jajčeva oblika
SSKJ²
jájčevec -vca m (ā)
enoletna kulturna rastlina ali njen jajčasti sad: gojiti jajčevce; zrezati jajčevec na rezine
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jájčji -a -e prid. (ā)
star. jajčen: jajčje lupine
♦ agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc
SSKJ²
jájčnat -a -o prid. (ȃ)
ki vsebuje jajca: testo je jajčnato / jajčnata jed jajčna jed
SSKJ²
jájčnica -e ž (ȃ)
zlasti v ruskem okolju cvrtje2, jajčnik: prinesti ponev z jajčnico
SSKJ²
jájčnik -a m (ȃ)
1. nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja jajčeca: izrezati, odstraniti jajčnike; nerazviti jajčniki
2. jed iz jajc, ocvrta na maščobi: pripraviti jajčnik; jajčnik s sirom
3. posodica za serviranje mehko kuhanega jajca: porcelanast jajčnik
♦ med., vet. vnetje jajčnikov; um. jajčnik okras v obliki niza jajcu podobnih elementov
SSKJ²
ják1 -a m (ȃ)
zool. dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu, Bos grunniens: čreda jakov
SSKJ²
ják2 -a m (ȃ)
letalo sovjetskega letalskega konstruktorja Aleksandra Jakovljeva: prestolnici bo povezovalo letalo jak 40 za 30 potnikov
SSKJ²
ják3 -a -o prid., jáčji (ȃ ā)
1. star. močen: jak pritisk, udarec, veter / jake pobude, spremembe / jak vol; čeprav je suh, je zelo jak / zbral je same jake mlade može; jak narod
2. elektr., v zvezi jaki tok proizvodnja, prenos, uporaba in gospodarjenje z električno energijo; elektroenergetika: tehnika jakega toka / strokovnjak za jaki tok
    jáko 
    1. prislov od jak: kri mu je po žilah začela jačje plati
    2. star. zelo, hudo: jako se moti; jako velika stavba; jako hitro govori; jako žal mu je; ekspr. ti se pa jako poetično izražaš
SSKJ²
jáka -a in -e stil. -ta m (ȃ)
ekspr. neiznajdljiv, neroden človek: ti si pa res pravi jaka, kdaj bi bil že moral to narediti
● ekspr. hočeš me na ta način preslepiti. Ne boš, jaka! izraža pripravljenost na odpor, nasprotovanje
SSKJ²
jákec -kca m (ȃ)
nar. vzhodnoštajersko manjša kopica iz pokonci postavljenih snopov: zložiti snope v jakce
SSKJ²
jákna -e ž (ȃ)
vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja: modro krilo in bela jakna
SSKJ²
jákobček -čka m (ȃ)
jabolko, ki dozori konec meseca julija: zreli jakobčki
SSKJ²
jakobínec -nca m (ȋ)
1. zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnik nižje buržoazije, ki je vzela oblast žirondistom, ali pristaš njene politike: vlada jakobincev; jakobinci in žirondisti
2. ekspr. ekstremni revolucionar, radikalec: mladine so se polastili jakobinci in heretiki
SSKJ²
jakobinízem -zma m (ī)
jakobinstvo: odločnost jakobinizma
SSKJ²
jakobínka -e ž (ȋ)
1. jakobova pokrovača: nabirati jakobinke / gratinirane jakobinke; jakobinke na žaru
2. zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnica nižje buržoazije, ki je vzela oblast žirondistom, ali pristašinja take politike: navdušena jakobinka
SSKJ²
jakobínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na jakobince: jakobinska diktatura, vlada / jakobinska čepica v francoski revoluciji stožčasto pokrivalo s povešeno konico kot simbol svobode
SSKJ²
jakobínstvo -a s (ȋ)
jakobinska politična smer: zmaga jakobinstva / ekspr. jakobinstvo nekaterih politikov ekstremna revolucionarnost, radikalnost
SSKJ²
jákobov -a -o prid. (ȃ)
v zvezi jakobova pokrovača rjavkasto rdeča morska školjka z neenakima, pahljačasto rebrastima lupinama: kupiti jakobove pokrovače / gratinirane jakobove pokrovače; jakobove pokrovače na žaru
SSKJ²
jákost -i ž (ā)
1. značilnost pojava glede na učinek: ugotavljati jakost potresa, vetra; majhna, velika jakost / uravnavati jakost slike na televizijskem zaslonu / jakost čustva, občutkov, predstav / jakost ohladitve stopnja; jakost pritiska velikost
♦ fiz. jakost električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi s silo na električni naboj; jakost magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje; jakost valovanja energija, ki jo prenese valovanje v časovni enoti v pravokotni smeri skozi ploskovno enoto; jakost zvoka energija, ki jo prenese zvok v časovni enoti v pravokotni smeri skozi ploskovno enoto; nameriti pet miliamperov jakosti; kem. jakost baze koncentracija hidroksilnih ionov v vodni raztopini baze; jakost kisline koncentracija vodikovih ionov v vodni raztopini kisline; jezikosl. jakost glasu značilnost glasu glede na količino zraka pri njegovem tvorjenju; meteor. jakost padavin količina padavin v časovni enoti; jakost vetra količina, ki je določena z njegovo hitrostjo
// značilnost pojava, ki ima velik učinek: kamen se je zaradi jakosti udarca razletel
2. star. moč1: imel je še toliko jakosti, da je vzdržal / jakost volje / telesna jakost se je dolgo ohranila v njegovem rodu; jakost niti trdnost, čvrstost
SSKJ²
jákosten -tna -o prid. (ā)
1. nanašajoč se na jakost 1: jakostne razlike; jakostno niansiranje tonov; jakostno stopnjevanje / potres pete jakostne stopnje
♦ jezikosl. jakostni naglas dinamični naglas
2. šport., v zvezi jakostna lestvica razvrstitev posameznikov, klubov v kaki športni disciplini glede na dosežene rezultate: sestaviti jakostno lestvico nogometašev; jakostna lestvica atletov / biti na vrhu evropske jakostne lestvice
SSKJ²
jakúza1 -e tudi -a m (ȗ)
pripadnik japonske tajne kriminalne organizacije jakuza: kriminalno združbo je sestavljalo več kot 10.000 jakuz, razdeljenih v 500 skupin
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jakúza2 -e ž (ȗ)
tajna kriminalna organizacija v japonskem okolju: člani, pripadniki jakuze; vodja jakuze
SSKJ²
jaloróden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na jalorodnost: jalorodno razmnoževanje
SSKJ²
jaloródnost -i ž (ọ̄)
biol. razvoj živih bitij iz neoplojenih spolnih celic; partenogeneza
SSKJ²
jálov -a -o prid. (á)
1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav. slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok / jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče
2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer
4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
SSKJ²
jálovec -vca m (á)
jalov samec: izločiti jalovce
// slabš. neploden moški: otrok ni njegov, on je jalovec; pren., ekspr. spodbuditi kulturne in politične jalovce
SSKJ²
jálovica -e ž (á)
star. jalova samica; jalovka: prodati jalovice
// nar. neplodna ženska: Otrok ni imela in jih menda tudi ni mogla imeti. Bila je jalovica (B. Kreft)
SSKJ²
jalovína1 -e ž (í)
1. plasti, kosi kamnine v premogu, rudah: izpirati, odbirati jalovino; odkopavati, odstranjevati jalovino; odvažati jalovino iz rudnika; kupi jalovine
// metal. snovi v rudi, ki se ne dajo koristno izrabiti: karbonatna jalovina v svinčevi rudi
2. jalova, nerodovitna tla: narediti iz jalovine travnik
SSKJ²
jalovína2 in jálovina -e ž (í; á)
nar. živina, ki ne daje mleka: Zato ponekod ne gonijo molznic nič več v planine; tja prihaja mlada goveja živina, jalovina, ovce, tudi koze (F. Finžgar)
SSKJ²
jalovínast -a -o prid. (í)
ki vsebuje jalovino: jalovinast sloj premoga
SSKJ²
jalovíšče -a s (í)
mont. kup jalovine, zlasti iz rudnika: najti prostor za jalovišče / zvračati vozičke na jalovišču
SSKJ²
jalovíti -ím nedov. (ī í)
knjiž. delati koga jalovega, neplodnega: jaloviti samice; pren., ekspr. taka miselnost jalovi umetnikovo ustvarjalno moč
SSKJ²
jálovka -e ž (á)
jalova samica: prodati jalovke za meso; čreda jalovk
♦ čeb. matica, ki zalega neoplojena jajčeca; jalova matica
// slabš. neplodna ženska: ženska s kompleksom jalovke / kot psovka ti lahko pridigaš o otrocih, ko jih nimaš, jalovka
SSKJ²
jálovost -i ž (á)
značilnost, stanje jalovega: zdraviti jalovost; začasna jalovost; jalovost pri kravah; vzroki jalovosti / ekspr. duhovna jalovost / ekspr. jalovost prerekanj
SSKJ²
jáltski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na mesto Jalta: jaltsko pristanišče
♦ zgod. jaltska konferenca konferenca v Jalti februarja 1945, na kateri so se vlade Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Sovjetske zveze dogovorile o ureditvi sveta po končani vojni
SSKJ²
jáma -e ž (á)
1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves
// nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah
2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama
3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo
// teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama
// nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama
4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku
// s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami
5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob1: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami
6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva
● ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
♦ geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
SSKJ²
jamájka -- v prid. rabi (ȃ)
gastr., v zvezi jamajka rum originalni rum z močno aromo in visoko stopnjo alkohola: jamajka rum in kubanski rum
SSKJ²
jámar -ja m (ȃ)
1. kdor obiskuje, odkriva, raziskuje podzemeljske, kraške jame: rešiti skupino jamarjev; spuščanje jamarjev v brezno
// speleolog: publikacija znanega jamarja
2. nav. ekspr. kdor živi v jami, votlini: imel je brado kot kak jamar
3. lov. pes, ki lovi po jazbinah in lisičinah: vzgojiti jazbečarja za jamarja
SSKJ²
jámarica -e ž (ȃ)
zool. raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami; votlinska gos
SSKJ²
jamáriti -im nedov. (á ȃ)
lov. s psom loviti po jazbinah in lisičinah: jamariti in grmariti
SSKJ²
jamárjenje -a s (á)
glagolnik od jamariti: navduševati se za jamarjenje / primernost jazbečarja za jamarjenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jámarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jamarje ali jamarstvo: jamarska ekspedicija, oprema / razstava s področja jamarskih raziskav / jamarska lestvica vrvna, žična lestev, ki se uporablja pri raziskovanju podzemeljskih jam
SSKJ²
jámarstvo -a s (ȃ)
obiskovanje, odkrivanje, raziskovanje podzemeljskih, kraških jam: pionirji slovenskega planinstva in jamarstva
// speleologija: razprava s področja jamarstva
SSKJ²
jámast -a -o prid. (á)
poln jam: jamast svet; jamasta cesta, pot
♦ zool. jamasto-vzboklo vretence vretence, ki je spredaj vbočeno in zadaj izbočeno
SSKJ²
jámb -a m (ȃ)
lit. dvozložna stopica s prvim nepoudarjenim in drugim poudarjenim zlogom: verz v jambih / pesem v peterostopnem jambu jambskem verzu
SSKJ²
jámbor -a m (á)
1. navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav: splezati na jambor; kovinski, lesen jambor; vrh jambora / signalni jambor
♦ navt. glavni ali veliki jambor drugi od spredaj; krmni jambor na krmi; sestavljeni jambor ki sestoji iz več delov, podaljškov
2. elektr. kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber: novi železobetonski jambori / daljnovodni, visokonapetostni jambor; kotni jambor pri katerem električni vodnik spremeni smer
3. drog za pokončno opiranje: dva visoka jambora sta nosila streho cirkuškega šotora / antenski jambor
SSKJ²
jámboren -rna -o prid. (á)
nanašajoč se na jambor: jamborna lestev, luč; jamborne vrvi
♦ navt. (jamborni) koš majhna zavarovana ploščad na jamboru
SSKJ²
jámborje -a s (á)
jambori in njihova oprema na ladji ali čolnu: od udarjanja valov se stresata trup in jamborje
SSKJ²
jámbornica -e ž (á)
ladja z enim ali več jambori: s sadjem natovorjene jambornice
SSKJ²
jámbornik -a m (á)
jambornica: trgovske jadrnice in jamborniki
♦ grad. močnejši lesen drog za pokončno oporo pri zidarskih odrih; lantena
SSKJ²
jámborovje -a s (á)
star. jamborje: zrušeno jamborovje
SSKJ²
jámborski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na jambor: jamborske luči, vrvi / jamborska drevesa
♦ navt. (jamborski) koš (jamborni) koš
SSKJ²
jámbski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jamb: jambski ritem, verz / jambska stopica
SSKJ²
jámčenje -a s (ā)
glagolnik od jamčiti: jamčenje za nedotakljivost državnih meja / jamčenje za blago; rok jamčenja
SSKJ²
jamčeválec -lca [jamčevalca in jamčevau̯ca] m (ȃ)
kdor jamči: odtegnitev jamčevalca obveznostim / star. jamčevalec pravic porok
SSKJ²
jamčeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jamčenje ali jamstvo: jamčevalne napake v pogodbi / jamčevalna dolžnost, obveznost prodajalcev
SSKJ²
jamčevánje -a s (ȃ)
jamčenje: pogoji jamčevanja
SSKJ²
jamčevína -e ž (í)
star. kavcija, varščina: zahtevati visoko jamčevino / za poroko je potreboval jamčevino
SSKJ²
jámčiti -im dov. in nedov. (ā ȃ)
1. obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti: jamčiti za dolg; člani družbe jamčijo s svojim deležem / zavarovalnica jamči za škodo / jamčil je zanjo, in če bi pobegnila, bi zaprli njega / za pravočasno dostavo, za uspeh vam ne jamčimo; pren. zmeraj je bil pripravljen jamčiti zanj
// trg. obvezati se za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi; garantirati: jamčiti (za) izdelek za eno leto
2. biti jamstvo, zagotovilo za kaj: dobro oborožena armada jamči (za) varnost državljanov; zaupanje v lastno moč jamči, da bodo uspeli
3. ekspr., z dajalnikom izraža trdno prepričanje o čem: slabo se bo izteklo, to ti jamčim; jamčim ti, da ni nikogar v bližini
SSKJ²
jámica -e ž (á)
manjšalnica od jama:
a) delati, kopati jamice; porivati frnikole v jamico; okrogla, plitva jamica
b) ob smehu se ji delajo v licih jamice; oči so mu izstopile iz jamic parnih votlin pod čelom, v katerih so oči; jamica na bradi / narediti jamico v testo
c) počiva v hladni jamici
● ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči
♦ anat. sklepna jamica vbočeni konec kosti v sklepu; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zool. vohalna jamica vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk
SSKJ²
jámič -a m (ȃ)
nar. jarek1, brazda: metati gnoj v jamič; en vol je pri oranju hodil po jamiču, drugi pa po celem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jámičast -a -o prid. (á)
ki ima jamico, jamice: kupidi z jamičastimi trebuščki; jamičasta brada / jamičast asfalt poln jamic; jamičasta površina
♦ alp. jamičast sneg sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega
SSKJ²
jámičati -am nedov. (ā)
delati jamice za sajenje: nekateri so jamičali, drugi pa nametavali krompir
SSKJ²
jámičkar -ja m (ā)
agr. stroj za delanje jamic za sajenje:
SSKJ²
jámljič -a m (ȃ)
nar. jarek1, brazda: metati krompir v jamljič
SSKJ²
jámnica -e ž (ȃ)
nar. zasipnica, podsipnica: Kako pa, ali imate kaj veliko repe v jamnici? (F. Erjavec)
SSKJ²
jamomérec -rca m (ẹ̑)
strokovnjak za jamomerstvo: nastaviti jamomerca
SSKJ²
jamomérstvo -a s (ẹ̑)
veda o meritvah v rudnikih: predavanja iz jamomerstva / izdelava načrtov jamskih del spada v jamomerstvo
SSKJ²
jamoslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za speleologijo; speleolog: nove razprave jamoslovcev
SSKJ²
jamoslôvje -a s (ȏ)
veda o podzemeljskih, kraških jamah; speleologija: pionirji jamoslovja
SSKJ²
jámrati -am nedov. (ȃ)
nižje pog. tožiti, tarnati: nič hudega mu ni, pa vendar jamra; jamra, da ga otroci ne ubogajo
SSKJ²
jam session jam sessiona [džêm sêšən] m (ȇ, ȇ)
priložnostno zbiranje glasbenikov, ki skupaj improvizirajo: večerni jam sessioni se pogosto končajo šele v jutranjih urah; nastopati na jam sessionih
SSKJ²
jámski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na jamo:
a) jamski požar; jamsko zračenje / jamski delavec, električar; jamski vagonček, voziček; jamska črpalka; jamska stojka pokončna podpora v jami, zlasti na odkopih; jamska svetilka svetilka, ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih
b) jamski pajki, polži; jamske živali / jamski vhod; jamske poti
c) jamsko bivališče primitivnega človeka / jamske podobe
♦ antr. jamski človek človek iz ledene dobe, ki je živel v votlinah, jamah; ledenodobni človek; les. jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mont. jamski plin plin, ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; jamska hijena izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah; zool. jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti; jamska mokrica mokrica, ki živi v podzemeljskih jamah, Titanethes albus
SSKJ²
jámstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jamstvo: jamstveni pogoji za banke / jamstvena izjava / jamstvena doba / jamstveni list garancijski list
♦ pravn. jamstveno zavarovanje zavarovanje za škodo, ki jo je zavarovanec dolžen poravnati drugim; odgovornostno zavarovanje
SSKJ²
jámstvo -a s (ȃ)
1. (porokova) obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti: dati, odpovedati jamstvo za kredit; prenehanje jamstva / zavarovalnica je razširila jamstvo; začetek jamstva
// trg. obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi; garancija: prodajati šivalne stroje z enoletnim jamstvom; rok jamstva
2. kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zadostno jamstvo, da boste dobili denar vrnjen / njegova nepristranost je jamstvo za pravično razsodbo
// kavcija, varščina: jamstvo za izpustitev na prostost
● publ. ustavna jamstva z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine; ustavna zagotovila
♦ pravn. neomejeno jamstvo z vsem premoženjem ali za vso škodo; omejeno jamstvo ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; osebno jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; stvarno jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem
SSKJ²
jámščarica -e ž (ȃ)
knjiž. jamska svetilka: medla svetloba jamščaric; rudarji z jamščaricami v rokah
SSKJ²
jámščina -e ž (ȃ)
1. kavcija, varščina: dati jamščino / posodil mu je brez jamščine jamstva
2. pravn. kar mora plačati najboljši ponudnik na javni dražbi za zavarovanje obveznosti, ki jih ima iz dražbe: cenilna vrednost in jamščina
SSKJ²
ján -a m (ȃ)
nar. štajersko vrsta (delavcev na polju, v vinogradu): širok jan / delati v janu
SSKJ²
jánez -a m (á)
ekspr. nekoliko okoren, neiznajdljiv, preprost fant: vidiš ga janeza, spet si ga polomil / kot nagovor o ti janez janezasti
SSKJ²
Jánez -a m (á)
šalj., navadno v zvezi kranjski Janez slovenski fant, Slovenec: zbrali so se sami kranjski Janezi
// ekspr., v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka: odhod kranjskih Janezov na fronto; upor kranjskih Janezov v Judenburgu
● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
SSKJ²
Jánezek -zka m (á)
v zvezah: ekspr. pridni Janezek in hudobni Mihec človek dobrega, pozitivnega značaja; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jánež -a m (á)
enoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z belimi cveti v kobulih ali njeno dišeče seme: dajati janež v kruh; potresti pecivo z janežem; janež in kumina
♦ bot. rastlina s pernato deljenimi listi in rumenkastimi, belimi ali rdečimi cveti, Pimpinella
SSKJ²
jánežev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na janež: janežev vonj; janeževo zrno / janežev čaj; janeževo olje / janežev kruh
♦ gastr. janeževi upognjenci pecivo v obliki upognjenih okroglih ploščic, posutih z janežem
SSKJ²
jáneževec -vca m (á)
žganje z okusom po janežu: janeževec in pelinkovec
SSKJ²
jáng -a m (ȃ)
moški princip v kitajski dualistični filozofiji, nasprotje jin: energija jang
SSKJ²
jáničar -ja m (ȃ)
1. v fevdalni Turčiji pripadnik stalnih, plačanih elitnih pehotnih enot, navadno kot otrok ugrabljen in poturčen: janičarji so plenili po deželi; odpeljali so ga in vzgojili za janičarja
2. ekspr. izdajalec, odpadnik: prekleti janičar / literarni janičar
SSKJ²
jáničarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na janičarje: janičarski oddelki / tako početje je janičarsko
SSKJ²
jáničarstvo -a s (ȃ)
1. v fevdalni Turčiji obstoj, pojav janičarjev: janičarstvo je bilo steber takratne turške vojske
2. ekspr. izdajstvo, odpadništvo: zgražali so se nad njegovim janičarstvom
SSKJ²
jánjček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od jagnje: pasti ovce in janjčke; bel janjček; otrok je begal ko splašen janjček / janjček na ražnju / ne bodi tak janjček
SSKJ²
janjčevína in jánjčevina -e ž (í; ȃ)
jagnječje krzno: kučma iz dragocene janjčevine
// star. jagnjetina: jesti janjčevino
SSKJ²
jánjčji -a -e prid. (ȃ)
jagnječji: janjčja koža; janjčje meso / janjčji kožuh ovčji
SSKJ²
jánjec -jca m (ȃ)
1. ovčji samec; oven: peči janjca; trčila sta kakor janjca
// mn., nar. dolenjsko ovca sploh: imeti janjce
2. jagnje, jagenjček: kozliči in janjci
SSKJ²
jánka -e ž (ȃ)
1. nar. severovzhodno žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo2: dolga, široka janka / spodnja janka
2. star. jopa, jopica: oblečena je bila v krilo in janko
// zastar. suknjič, jopič: fantje z jankami čez ramo
SSKJ²
jánkica -e ž (ȃ)
manjšalnica od janka: modra jankica
SSKJ²
jánševec -vca m (á)
član, pristaš Slovenske demokratske stranke, imenovan po politiku Janezu Janši: na prireditvi so v sprednjih vrstah sedeli janševci; velja za janševca
SSKJ²
janšízem -zma m (ī)
politična usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša: nasprotniki in zagovorniki janšizma
SSKJ²
jántar -ja m (ā)
okamnela smola izumrlih iglavcev, navadno rumene ali rjavkaste barve: pridobivati jantar; gumbi, ogrlica iz jantarja; kot jantar sijoče oči
SSKJ²
jántaren -rna -o prid.(ā)
nanašajoč se na jantar: jantarni ustnik; jantarna ogrlica / tkanina jantarne barve
    jántarno prisl.:
    jantarno žareti; jantarno rumen
SSKJ²
jántarjast -a -o prid. (ā)
po barvi podoben jantarju: jantarjaste oči; jantarjasta borova debla
SSKJ²
jántarjev -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na jantar: jantarjeva ogrlica / lasje jantarjeve barve / jantarjeva pot pot, po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
♦ kem. jantarjeva kislina organska kislina, ki je v nekaterih nezrelih plodovih, v jantarju in drugih okamnelih smolah
SSKJ²
jántarski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na jantar: jantarska nahajališča / obleka jantarske barve / jantarska pot pot, po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jánuar -ja m (ȃ)
prvi mesec v letu: pouk traja do dvajsetega januarja; pomen temperature v (mesecu) januarju za pridelke / bilo je (meseca) januarja / mrzel in snežen januar januarsko vreme
SSKJ²
jánuarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na januar: kratki januarski dnevi / januarski izvoz; januarska temperatura / januarski sestanek
SSKJ²
janzeníst -a m (ȋ)
pristaš janzenizma: nasprotovanja med janzenisti in jezuiti / krožek slovenskih janzenistov
SSKJ²
janzenístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na janzeniste ali janzenizem: janzenistična duhovščina; janzenistične knjige / janzenistična morala / janzenistična načela
SSKJ²
janzenístovski -a -o prid. (ȋ)
janzenističen: janzenistovski duhovnik / janzenistovske zmote
SSKJ²
janzenízem -zma m (ī)
1. gibanje v Katoliški cerkvi v 17. in 18. stoletju, ki temelji na naukih škofa Jansena: slovenski janzenizem; biti pristaš janzenizma; širjenje janzenizma v Franciji
2. ekspr. zelo velika strogost, zlasti v moralno-etičnem pogledu: zavračati Jeranov janzenizem
SSKJ²
jánževec -vca m (ā)
nar. vzhodno vino, ki se blagoslovi na dan sv. Janeza 27. decembra; šentjanževec
SSKJ²
japánka -e ž (ȃ) nav. mn.
obuvalo z dvema jermenoma, ki se združena namestita med prvi in drugi prst; japonka: na dolgo pot ob morju so se podali kar v japankah
SSKJ²
jápi -ja m (ȃ)
mlad, uspešen, ambiciozen človek, navadno izobraženec, ki dobro zasluži, živi razkošno in se obnaša snobovsko: ljubljanski japi; menedžerji in japiji
SSKJ²
jápijevski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na japije: japijevski poslovnež; japijevski videz / pog. japijevska gripa stanje kronične utrujenosti, ki ga spremljajo podobni simptomi kot pri gripi
SSKJ²
jápijevstvo -a s (ȃ)
miselnost, ravnanje japijev: politično japijevstvo
SSKJ²
jápijka -e ž (ȃ)
mlada, uspešna, ambiciozna ženska, navadno izobraženka, ki dobro zasluži, živi razkošno in se obnaša snobovsko: japiji in japijke
SSKJ²
japónec -nca m (ọ̑) pog.
avtomobil japonske znamke: voziti japonca
SSKJ²
japónka -e ž (ọ̑)
nav. mn. obuvalo z dvema jermenoma, ki se združena namestita med prvi in drugi prst: natakniti japonke; japonke iz gumija, iz plastične mase
SSKJ²
japonologíja -e ž (ȋ)
veda o japonskem jeziku in književnosti: študij japonologije / oddelek za japonologijo
SSKJ²
japónski -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na Japonce ali Japonsko: japonski jezik; japonska industrija / japonska moda
2. v zvezi japonska goba rumenkasta zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke, bot. kombuša:
♦ papir. japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; tekst. japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus; japonski macesen macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis; japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica; japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica
SSKJ²
japónščina -e ž (ọ̑)
japonski jezik: učiti se japonščine; prevod iz japonščine
SSKJ²
jár1 -a -o prid. (ȃ ā)
1. ki se seje spomladi: jari posevki / jari ječmen; jara pšenica; jaro žito
// rojen, izvaljen v tekočem letu, zlasti spomladi: jara kokoš
2. ekspr. ki še ni dolgo v sedanjem, višjem družbenem sloju; mlad, nov: jari meščan; staro in jaro plemstvo / jari bogataš / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane
SSKJ²
jár2 -a -o prid. (ȃ ā)
star. jezen, razdražen: jara drhal; jara kača
● ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala
// močen, hud: v jarem strupu kaljena sablja
SSKJ²
járbol -a m (á)
navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav; jambor: jarbol se zlomi; splezati na jarbol; visok, vitek jarbol
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
járbola -e ž (ā)
star. navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav; jambor: ladja brez jarbol
SSKJ²
járček1 -čka m (ā)
koštrunček, bacek: zaklati jarčka
SSKJ²
járček2 -čka m (ā)
manjšalnica od jarek: položiti zrna v jarčke in jih zasuti / ekspr. tak jarček bi vsak preskočil / izrazit jarček pod nosom
SSKJ²
járčica -e ž (ā)
ekspr. manjšalnica od jarica: dvorišče je bilo polno kokošk in jarčic; pren., ekspr. starejša hči ni bila več jarčica
SSKJ²
járčiti -im nedov. (á ȃ)
povzročati brejost: oven jarči
    járčiti se nar.
    spolno se združevati, pariti se: ptice se jarčijo
SSKJ²
járčji -a -e prid. (ā)
nar. gorenjsko ovčji: jarčja koža
SSKJ²
járčka -e ž (ā)
mlada, zlasti pomladanska kokoš: jarčke so že začele nesti
SSKJ²
járd -a m (ȃ)
angleška in ameriška dolžinska mera, približno 91,4 cm: kupiti tri jarde tkanine
SSKJ²
jarè -éta s (ȅ ẹ́)
nar. gorenjsko jagnje: ovca z jaretom
SSKJ²
járec -rca m (ā)
1. ovčji samec; oven: čez noč mu je zmanjkalo nekaj ovc in jarec; skopiti jarce
// mn., nar. ovca sploh: Grede se je na vse strani razgledoval, kakor bi iskal zapasene jarce (J. Jalen)
2. slabš. objesten, pohoten moški: pamet ga je zapustila, jarca starega
SSKJ²
járek1 -rka m (ā)
1. v zemljo narejena ožja podolgovata vdolbina: jarki odvajajo vodo, preprezajo travnik; čistiti, delati, kopati jarke; skočiti čez jarek; pasti v jarek; razmejiti parcele z jarki; dolg, ozek jarek / drenažni, namakalni, odtočni, odvodni, osuševalni, zbiralni jarek; obcestni jarek / delati jarke za sajenje krompirja
2. navadno s prilastkom večja taka vdolbina, narejena za oviro ali obrambo: kopati jarke na fronti / mesto je bilo obdano z obrambnimi, strelskimi jarki
3. star. grapa: stopal je v klanec po jarku / rad bi še kdaj videl domače dole in jarke
4. ožja, podolgovata vdolbina na telesu: jarek pod nosom / zadnjični jarek
● ekspr. ta bo končal v obcestnem jarku glede na njegovo pijančevanje, potepuštvo se pričakuje, da bo nesrečno umrl; ekspr. štiri leta je preživel v strelskih jarkih na fronti; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ geol. tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; ptt kabelski jarek v katerega se položi kabel; voj. strelski jarek jarek, zaklonišče z vsem, kar je potrebno za življenje pehotne desetine v boju
SSKJ²
járek2 -rka -o prid. (á)
star. zelo svetel, bleščeč: jarka luč, svetloba; jarko sonce / jarka belina zob / jarek pogled / jarke barve živahne, žive
// močen, silovit: govoriti z jarko jezo; jarka sila njegove lirike / jarke besede
● knjiž. pokazati se v jarki luči zelo jasno, očitno
    járko prisl.:
    jarko zažareti; jarko bel
SSKJ²
járem -rma m (á)
1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo
2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva
// kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti
// v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba
3. drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa
4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici
5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu
// oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom
● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para
♦ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo
SSKJ²
járen -rna -o prid. (ā) zastar.
1. zveneč, čist, jasen: jaren glas / peti iz jarnega grla
2. hiter, uren2: jaren tok
SSKJ²
járica -e ž (ā)
1. mlada, zlasti pomladanska kokoš: jarice so začele nesti; kupiti jarice in peteline
● nar. jarice so se prvič ojagnjile mlade ovce
2. jara pšenica: vsejati jarico
SSKJ²
jarín -a m (ȋ)
knjiž. majhen bazen, korito: okrogel jarin iz marmorja; zlate ribice v jarinu pod vodometom
SSKJ²
jarína1 -e ž (í)
spomladi (po)sejano žito: gnojiti jarinam; jarina z deteljo
SSKJ²
jarína2 -e ž (í)
knjiž. mesto v potoku ali reki, kjer se voda peni, vrtinči: reka, polna tolmunov, brzic, derečin in jarin
SSKJ²
jarínec -nca m (ȋ)
bot. rastlina s stebli, ki se ob zorenju plodov na zgornjem koncu kijasto razširijo, Arnoseris:
SSKJ²
jarítev -tve ž (ȋ)
agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jaritev pšenice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
járiti1 -im nedov. (ā ȃ)
knjiž. jeziti1, dražiti2, razburjati: zmerjanje ga jari do besnosti / jeza, napuh jo jari / jaril se je in klel, da se mu bo maščeval
SSKJ²
járiti2 -im tudi jaríti -ím nedov.(ā ȃ; ī í)
povzročati brejost: kozel jari
    járiti se, tudi jaríti se nar.
    spolno se združevati, pariti se: vrabci se jarijo
SSKJ²
jaríti3 -ím nedov. (ī í)
knjiž. peniti, vrtinčiti: veter jari gladino; v kanalih se jari naglo odtekajoča snežnica
SSKJ²
jaríti4 -ím nedov. (ī í)
agr. vplivati na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jariti pšenico
SSKJ²
járkar -ja m (ȃ)
strojn. stroj za kopanje jarkov: rotacijski jarkar
SSKJ²
járkast -a -o prid. (ā)
poln jarkov: jarkasti kolovozi
// podoben jarku: jarkast prostor; jarkaste sledi
SSKJ²
járkost -i ž (á)
star. velika svetlost, blesk: jarkost oči / jarkost barv
// moč1, silovitost: ta lik je z vso jarkostjo upodobil v svojem delu
SSKJ²
jarmeníca -e ž (í)
1. nar. obroč, zanka na jarmu za oje; gož2: zvijati jarmenice iz gabrovine
2. les. ročna žaga z jarmom; jarmovka
SSKJ²
jármeničar -ja m (ȃ)
delavec pri jarmeniku: zaposliti jarmeničarje in cirkulariste
SSKJ²
jármenik -a m (ȃ)
les. stroj za žaganje hlodov v deske: dati hlod v jarmenik / beneški jarmenik venecijanka; cepilni jarmenik za rezanje plohov v tanke deske
SSKJ²
jarmìč -íča in jármič -a m (ȉ í; ȃ)
manjšalnica od jarem: natakniti voloma jarmič
// nar. dolenjsko jarem (za eno žival):
SSKJ²
jármiti -im nedov. (á ȃ)
knjiž. dajati jarem na vrat: jarmiti vole
SSKJ²
jármnik -a m (ȃ)
agr. klin, s katerim se povežeta zgornji in spodnji del jarma: vtakniti jarmnik
SSKJ²
jármov -a -o (á)
pridevnik od jarem: jarmov lok
SSKJ²
jármovka -e ž (á)
1. nar. dolenjsko obroč, zanka na jarmu za oje; gož2: vtakniti oje v jarmovko
2. les. ročna žaga z jarmom: jarmovke in ločne žage
3. nav. mn., bot. alge, pri katerih se med celicama dveh osebkov naredi začasna vez zaradi oploditve, Conjugatophyceae:
SSKJ²
jármski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na jarem: jarmska oblika / jarmska žaga jarmenik; ročna žaga z jarmom
SSKJ²
jarníca -e ž (í)
nar. tolminsko (posušena) trava prve košnje; seno: sušiti jarnico
SSKJ²
járogospôski -a -o prid. (ā-ó)
nanašajoč se na jaro gospodo: jarogosposke navade
SSKJ²
járost1 -i ž (ā)
značilnost jarega, mladega: jarost in ozimnost žita
SSKJ²
járost2 -i ž (ā)
star. jeza, razdraženost: jarost ga je obvladala; potolažiti jarost; napad jarosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jarovíti -ím nedov. (ī í)
agr. vplivati na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jaroviti ozimno žito
SSKJ²
jarovizácija -e ž (á)
agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jarovizacija pšenice
SSKJ²
jarovizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
agr. vplivati na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jarovizirati pšenico
    jarovizíran -a -o:
    jarovizirano žito
SSKJ²
jarúga -e ž (ú)
nar. jarek1, kotanja: preskakovati jaruge in luže; po tistih jarugah si je pokvaril avto / stopati po jarugi navkreber grapi
SSKJ²
jása -e ž (á)
površina v gozdu, ki ni porasla z drevjem ali grmovjem: priti na jaso; gola, sončna, travnata jasa; jasa sredi gošče / pokrajina je zmes temnih gozdnih zaplat in svetlih jas, posejanih z naselji; pren., pesn. mehke jase spomina
SSKJ²
jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnêjši (á)
1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
// knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
// knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot vzklik strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja
2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
// nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov
3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
// podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito / navedite same jasne primere, zglede
4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
// v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna
5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
// v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne
6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
// veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
// srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur
8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina
    jásno 
    1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma / piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo / v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno
    2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
    3. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
    // v členkovni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
    ●     ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno
    jásni -a -o sam.:
    menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega
SSKJ²
jásica -e ž (á)
manjšalnica od jasa: taboriti na jasici; zelena jasica; jasica med grmičjem
SSKJ²
jáskanje -a s (ȃ)
glagolnik od jaskati: ni mogel več prenašati njenega jaskanja / jaskanje kokoši
SSKJ²
jáskati -am nedov. (ȃ)
1. javkati, javskati: jaskati od bolečin
2. nar. kričati, vpiti2: ženske so vsevprek jaskale / bolj ko jo je miril, bolj je jaskala nanj
// kokodajsati: splašene kokoši so jaskale
SSKJ²
jáskniti -em dov. (á ȃ)
javkniti, javskniti: sunil ga je, da je kar jasknil; pren. vrata so jasknila v tečajih
● nar. gori, je jasknil zakričal, zavpil
SSKJ²
jásli -i ž mn. (ȃ)
1. koritasta priprava, v katero se daje krma za živino: privezati žival k jaslim; dati, nametati seno v jasli; betonske, lesene jasli; polne jasli / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje; pren., knjiž. vsak si je prizadeval priti do jasli
● ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; star. stranka je prešla iz opozicije k vladnim jaslim do donosnih služb, oblasti
2. navadno v zvezi otroške jasli ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok: ustanavljati otroške jasli / dati otroka v jasli v varstvo v tako ustanovo
3. šalj. postelja, ležišče: grožnja ga je takoj spravila iz jasli; biti v jaslih
SSKJ²
jáslice -lic ž mn. (ȃ)
1. manjšalnica od jasli: napraviti teletom jaslice / otrokom so veke postajale težke, bili so godni za v jaslice
2. v krščanskem okolju kipci, slike, postavljeni za božične praznike kot ponazoritev Kristusovega rojstva: kupiti jaslice; zbrati se pri jaslicah / delati jaslice
SSKJ²
jásličar -ja m (ȃ)
izdelovalec jaslic: jasličar je postavil Jezusovo rojstvo med pisane hiške italijanskega mesta; amaterski jasličar; srečanje jasličarjev
SSKJ²
jásličarstvo -a s (ȃ)
dejavnost izdelovanja jaslic: jasličarstvo zahteva mnogo znanja in spretnih prstov
SSKJ²
jásličen -čna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na jaslice 2: jaslične figurice
2. nanašajoč se na otroške jasli: jaslični oddelek v vrtcu
SSKJ²
jasmín -a m (ȋ)
okrasni grm z elipsastimi listi in belimi, dišečimi cveti, bot. skobotovec: vejica jasmina; vonj po jasminu
♦ bot. lesnata rastlina s pernatimi listi in belimi ali rumenimi cveti, navadno dišečimi, Jasminum
SSKJ²
jasmínov -a -o (ȋ)
pridevnik od jasmin: jasminov grm, vonj
♦ kem. jasminovo olje eterično olje iz jasminovih cvetov
SSKJ²
jasníca -e ž (í)
knjiž. jasen kos, del neba: oblaki so se pretrgali in skozi jasnice je posijalo sonce / jasnica med drevjem mu je odpirala razgled
SSKJ²
jasnína -e ž (í) knjiž.
1. jasno nebo: dimniki so se dvigali v jasnino; stopil je na prag in se ozrl po jasnini / oblaki so zagrinjali poslednjo jasnino kos jasnega neba / ekspr. ni bilo niti za dlan jasnine jasnega; pren. pokazati življenje z vsemi jasninami in sencami
2. jasnost: vreme je bilo lepo in jasnina popolna; jasnina neba / jasnina oči / jasnina spoznanja
SSKJ²
jasníti -ím nedov. (ī í)
1. delati, da je kaj brez oblakov: veter jasni nebo; nebo se jasni; brezoseb. jasni se, lep dan bo
// knjiž. delati kaj bolj svetlo: češnja je jasnila temino borovcev
2. knjiž. delati kaj veselo, vedro: otroci mu jasnijo življenje / obraz se mu je ob njegovem pripovedovanju začel jasniti
3. knjiž. pojasnjevati, osvetljevati, razkrivati: vse opisuje bolj skopo in le bežno jasni ta leta; jasniti resničnost in vse bolj pronicati vanjo
    jasníti se 
    1. s smiselnim osebkom v dajalniku prihajati do spoznanja, začenjati razumevati: začelo se mu je jasniti, da stvar ni popolnoma v redu; otroku se v tej starosti že jasni, kaj sme in česa ne sme; brezoseb. počasi se je začelo jasniti v njegovi preprosti pameti
    2. postajati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se jasni; v diskusijah se pojmi jasnijo / razmere se jasnijo / knjiž. ornamenti stenske slikarije se jasnijo
    ●     v glavi se mu je začelo jasniti prihajal je k zavesti, razsodnosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jasnôba -e ž (ó)
zastar. jasnost: jasnoba spoznanja / čez lice ji je legla jasnoba
SSKJ²
jasnoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. ki ima jasne, bistre oči: jasnook otrok; jasnooko dekle
SSKJ²
jásnost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost jasnega: jasnost neba, gorskih vrhov / jasnost pisave, slike / jasnost pojmov / jasnost dokazov / jasnost izražanja, spisa / v srce sta se mu naselili jasnost in mehkoba / s tako jasnostjo doslej še ni izpraševal
2. stanje, ko se kaj razume, dojame, spozna: v tem trenutku ga je obšla popolna jasnost; želeti si jasnosti
● priti do jasnosti glede česa izvedeti, spoznati, kakšno je v resnici
3. knjiž. prisebnost, treznost: dejanje je storil v popolni jasnosti
SSKJ²
jasnôta -e ž (ó)
star. jasnost: drugi dan mu je prinesel jasnoto / jasnota neba
SSKJ²
jasnovídec -dca m (ȋ)
jasnoviden človek: to je bila dežela prerokov in jasnovidcev / nastop čarovnika jasnovidca v cirkusu / politik mora biti jasnovidec
SSKJ²
jasnovíden -dna -o prid. (í ī)
1. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov: jasnoviden človek
2. ki jasno, bistro vidi, presoja: jasnovidni kritik, pisatelj; nekaj jasnovidnih ljudi je le opazilo, kam vodi ropanje narave
SSKJ²
jasnovídka -e ž (ȋ)
jasnovidna ženska: napovedi jasnovidke / mali jasnovidki ni mogel ničesar prikriti
SSKJ²
jasnovídnost -i ž (í)
lastnost jasnovidnega človeka: dana mu je jasnovidnost; pojavi jasnovidnosti / navedene izjave so napisane z genialno jasnovidnostjo; intuitivna, materinska jasnovidnost
SSKJ²
jasnovídstvo -a s (ȋ)
jasnovidnost: zavračati jasnovidstvo
SSKJ²
jáspis -a m (ȃ)
poldrag kamen rdečkaste ali rjavkaste barve: zaponka iz jaspisa
SSKJ²
jáspisen -sna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jaspis: jaspisni stebri / jaspisna barva
SSKJ²
jástog -a m (ȃ)
velik morski rak z valjastim telesom in dolgim repom, Homarus gammarus: kuhan jastog; zaščitena obalna območja za gojitev jastogov in ostrig
SSKJ²
jástreb -a m (ȃ)
1. velika ptica ujeda z ravnim, le na koncu ukrivljenim kljunom in navadno golim vratom: ogledovati si jastrebe v živalskem vrtu; gleda, preži kot jastreb
♦ zool. beloglavi jastreb ki ima glavo in vrat porasla z belim puhom, Gyps fulvus; egiptovski jastreb po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini; mrhar; rjavi jastreb z rjavim perjem in s puhom poraslo glavo, Aegypius monachus
// nar. kragulj: jastreb se je spustil na piščance
2. grabežljivec: po njegovi smrti so se vrgli vsi ti jastrebi na njegovo premoženje
● publ. manevri na mejah kažejo popuščanje jastrebom zagovornikom politike sile
SSKJ²
jástrebast -a -o prid. (ȃ)
star. jastrebji: jastrebaste oči
SSKJ²
jastrebína -e ž (í)
bot. rastlina z lihopernatimi listi in belimi ali modro vijoličastimi cveti v dolgopecljatih socvetjih, Galega:
SSKJ²
jástrebji -a -e prid. (ȃ)
tak kot pri jastrebu: ptica z jastrebjimi kremplji / ekspr.: jastrebji nos, obraz; jastrebje oči
    jástrebje prisl.:
    jastrebje hitro so se bližala letala
SSKJ²
jástrebov -a -o (ȃ)
pridevnik od jastreb: jastrebovi kremplji
SSKJ²
jástvo -a s (ȃ)
1. filoz. kar opredeljuje koga, da je jaz: človekovo jastvo
2. zastar. jaz1: celotnost njegovega jastva / otresti se svojega jastva
SSKJ²
jáščarica -e ž (ȃ)
bot. gorska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Peucedanum ostruthium:
SSKJ²
jášek -ška m (ȃ)
navpičen ali zelo strm cevast prostor, zlasti za dostop do česa pod površjem: izkopati jašek; betonski jašek; pokrov za jašek / na mizi je bil jašek za črnilnik vdolbina
// tak prostor, ki vodi v notranjost rudnika: rudarji se zbirajo ob jašku; spustiti se po jašku v rudnik; opuščeni jaški; dno, globina jaška
// navadno s prilastkom tak prostor v stavbi za komunikacije, odvajanje ali dovajanje česa: v načrtu predvideti jaške / jašek za dvigalo; jašek za smeti
♦ agr. jašek za seno po katerem se spušča seno v hlev; geol. sondažni jašek ki se izkoplje za raziskovanje zgradbe in sestave kamnin; grad. inštalacijski jašek za vse napeljave v stavbi; kletni jašek za dovajanje svetlobe ali za spravljanje stvari iz kleti ali vanjo; svetlobni jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; metal. jašek del peči, navadno v obliki pokončnega valja, v katerega se da vložek; mont. izvozni jašek za spravljanje rude, premoga iz rudnika; ptt kabelski jašek za dostop h kabelskim kanalizacijskim cevem; teh. revizijski jašek za dostop h kaki napeljavi; servisni jašek revizijska jama; zračni jašek za dovajanje svežega zraka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jáškast -a -o prid. (ȃ)
podoben jašku: jaškasta odprtina
♦ metal. jaškasta peč peč, ki ima jašek
SSKJ²
jášma -e ž (ȃ)
knjiž. jaspis: kipec iz jašme
SSKJ²
ját -a m (ȃ)
jezikosl. triintrideseta črka glagolske ali ustrezna črka staroslovanske cirilske azbuke: napisati jat
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: prehod jata v dvoglasnik
SSKJ²
játa -e ž (á)
1. večja skupina letečih ali plavajočih živali iste vrste: ribje jate; jata škorcev, vran / zbiranje rib v jate ob drstitvi; leteti, potovati v jatah
// nav. ekspr. večja skupina letečih ali plavajočih predmetov sploh: jata ladij, letal, strelic
// nav. ekspr. večja skupina česa sploh: jata otrok / vprašanje je vzbudilo celo jato misli
2. vsa perutnina, ki se goji skupaj: povečati jato; jata nesnic
SSKJ²
jatagán -a m (ȃ)
v orientalskem okolju zakrivljen enorezen bojni nož: nositi jatagan za pasom
SSKJ²
játoma prisl. (ā)
v jatah: ribe so jatoma potovale proti severu
SSKJ²
jáv medm. (ȃ)
izraža telesno bolečino: jav, jav, kako me boli
SSKJ²
jávalne prisl. (á)
zastar. težko da, komaj: javalne ga bom pozabil čez leta / knjižnica ima javalne sto knjig
SSKJ²
jáven -vna -o prid. (á)
1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
    jávno prisl.:
    javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
SSKJ²
jáviti -im dov. (á ȃ)
sporočiti zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javiti položaj ladje; prišel je javit, kakšno je stanje na fronti / javiti odsotnost v določenem roku
// pog. ovaditi, prijaviti, naznaniti: javiti koga na policijo; storilec se je šel sam javit
    jáviti se 
    1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: javiti se predstojnikom; vsak dan se mora javiti na milici / čez tri dni se javite na delo, na ponoven pregled; javite se v računovodstvu / pog. če boste imeli kaj časa, pa se javite pri nas se oglasite, zglasite
    2. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: po vojni se je takoj javil iz Francije / pog. že nekaj let se jim ne javi jim ne piše
    // pog. odgovoriti (na poziv, klicanje), oglasiti se: spustil je slušalko, ker se ni nihče javil
    3. pog. prijaviti se, priglasiti se: javiti se k izpitu; nihče se ni javil za izlet; prostovoljno se javiti v vojsko / javil se je za kurirja / javiti se k besedi / kdor je to storil, naj se javi naj pove
    // šol. žarg. prijaviti se, priglasiti se zaradi preverjanja znanja: javiti se matematiko; danes ne znam, se bom javil jutri
SSKJ²
jávk -a m (ȃ)
posamezen glas pri javkanju: streljanje je ponehalo, tu in tam se je slišal kak javk in stok / ekspr. pasji, zajčji javk
// javkanje: v tihi noči se je razlegal krik in javk / javk žensk
SSKJ²
jávka -e ž (ȃ)
1. med narodnoosvobodilnim bojem tajno mesto za vzdrževanje zvez med partizanskimi enotami: priti do javke; poslati kurirja na javko; v hiši na koncu vasi je bila javka za glavni štab
2. dogovorjena razpoznavna beseda; geslo: povedati javko
SSKJ²
jávkanje -a s (ȃ)
glagolnik od javkati: slišati javkanje; javkanje in stokanje ranjencev / javkanje žensk / treba bo prenehati z javkanjem in se lotiti dela
SSKJ²
jávkati -am nedov. (ȃ)
1. dajati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: bolnik javka in stoka; javkati od bolečin / ekspr. pes cvili in javka; pren., ekspr. sveži les na ognju je javkal
♦ lov. srna javka se oglaša z visokimi, zateglimi glasovi, ko jo v prsku goni srnjak
2. z visokim, zateglim govorjenjem izražati bolečino, nesrečo: ženske so prepadeno javkale; ekspr. kako sem mu branila, je javkala, pa ni nič pomagalo
// ekspr. tožiti, tarnati: kaj javkate, raje primite za delo; javka nad težko usodo; v vsakem pismu javka, da nima denarja; javkajo zaradi poraza; bolj javka, kot ji je zares hudo / ne bom javkal za njo
    javkajóč -a -e:
    javkajoč se je zvijal na postelji; javkajoč glas; javkajoče ženske
SSKJ²
jávkniti -em dov. (á ȃ)
dati visok, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: stisnil jo je za laket, da je javknila; javkniti od prepadenosti / ekspr. žival se je zgrudila, ne da bi bila javknila; pren., ekspr. radio je javknil in utihnil
● ekspr. ranjen sem, je javknil rekel z visokim, zateglim glasom
SSKJ²
javljálec -lca [jau̯ljalca in jau̯ljau̯ca] m (ȃ)
teh. del alarmnega sistema, ki določeno fizikalno ali kemično spremembo javlja alarmnemu centru; javljalnik: v knjižnici se je sprožil javljalec požara; javljalec dima, plina
SSKJ²
javljálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. opozorilen, svarilen: javljalne naprave
SSKJ²
javljálnik -a m (ȃ)
teh. del alarmnega sistema, ki fizikalno ali kemično spremembo javlja alarmnemu centru: sprožitev javljalnika / požarnovarnostni javljalnik; javljalnik plina, vloma
SSKJ²
jávljanje -a s (á)
glagolnik od javljati: pravočasno javljanje vseh primerov obolenj / različen način bivanja in javljanja
SSKJ²
jávljati -am nedov. (á)
1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo
2. zastar. izražati, izpovedovati: sme svobodno javljati svoje misli; javljati čustva v domači besedi
    jávljati se 
    1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: redno se je javljal na policiji
    2. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: pogrešani so se po vojni začeli javljati od vsepovsod
    // pog. odgovarjati (na poziv, klicanje), oglašati se: ponesrečenci se več ne javljajo
    3. pog. prijavljati se, priglaševati se: nekateri se že javljajo k izpitom / javljati se k besedi
    // šol. žarg. prijavljati se, priglaševati se zaradi preverjanja znanja: proti koncu konference so se javljali drug za drugim, da bi popravili ocene
    4. knjiž. pojavljati se, nastopati, kazati se: to ime se javlja šele v šestnajstem stoletju; komaj opazno se je začela javljati pasivna rezistenca / na beli polti so se začele javljati rdeče lise
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jávljenje -a s (ā)
zastar. pojav1, stvaritev: Pri tem ni glasba zgolj v službi poezije, temveč predstavlja svojevrstno javljenje ob pesnitvi (L. Škerjanc)
SSKJ²
jávnofinánčen -čna -o prid. (á-ȃ)
nanašajoč se na javne finance: javnofinančni odhodki, prihodki; javnofinančni primanjkljaj; javnofinančna politika; javnofinančna sredstva / javnofinančna kriza
SSKJ²
jávnomnênjski -a -o prid. (á-ē)
nanašajoč se na javno mnenje: javnomnenjska anketa, raziskava / javnomnenjska agencija
SSKJ²
jávnopráven -vna -o prid. (á-ā)
nanašajoč se na javno pravo: javnopravni predpis / javnopravna dajatev dajatev, določena z javnim pravom
SSKJ²
jávnost -i ž (á)
1. pripadniki družbene skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani
// s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost / kritična javnost posamezniki ali skupina ljudi, ki kritično presojajo predvsem delo vlade in aktualna družbena dogajanja
2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih
3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa
● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost
♦ šol. šola s pravico javnosti nekdaj zasebna šola z enako veljavnostjo kot državna
SSKJ²
jávnoupráven -vna -o prid. (á-á)
nanašajoč se na javno upravo: javnoupravne funkcije
SSKJ²
jávor -a in -ja m (á)
gozdno drevo s širokimi, dolgopecljatimi listi in belim lesom: visoki javori; bukve in javori / pog. miza iz javora javorovega lesa
♦ bot. beli javor s peterokrpimi, neenakomerno nazobčanimi listi, Acer pseudoplatanus; ostrolistni javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; trokrpi javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum; les. tičji javor furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali ikram
SSKJ²
javorína in jávorina -e ž (í; á)
star. javorovina: miza iz javorine
SSKJ²
jávorje -a s (á)
javorov gozd: bukovje in javorje
SSKJ²
jávorov in jávorjev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na javor: javorov les, list / javorova miza
SSKJ²
javorovína in jávorovina tudi javorjevína in jávorjevina -e ž (í; á)
javorov les: žlice iz javorovine
SSKJ²
jávorovje tudi jávorjevje -a s (á)
javorov gozd: nima dosti gozda, le nekaj bukovja in javorovja / mlado javorovje javorovo drevje
SSKJ²
jávsk -a m (ȃ)
javkanje, javskanje: vrišč in javsk žensk
SSKJ²
jávskanje -a s (ȃ)
glagolnik od javskati: zaslišati javskanje / pritajeno javskanje psa
SSKJ²
jávskati -am nedov. (ȃ)
1. ekspr. javkati: javskal je, kot da bi ga kdo tepel / pes je cvilil in javskal pred vrati
2. slabš. tožiti, tarnati: drugega ne zna kot javskati; javska, da mu nihče ne pomaga
SSKJ²
jávskniti -em dov. (á ȃ)
ekspr. javkniti: javsknila je, tako jo je zadelo; javskniti od bolečin / razlegel se je strel, lisica je javsknila
SSKJ²
jàz1 jáza m (ȁ ȃ) knjiž.
1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz
2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
SSKJ²
jàz2 mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ)
1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav. ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »Kdo je to ukazal?« »Jaz!«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; star. oči vseh so obrnjene v mé
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen / knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi2, midva, bogami
SSKJ²
jázba -e ž (ȃ)
zastar. brlog, jazbina: zveri se skrivajo po jazbah
SSKJ²
jázbec -a [jazbəc] m (ȃ)
1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno
♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom
// samec te živali: jazbec in jazbečevka
2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jázbečar -ja [jazbəčar] m (ȃ)
majhen lovski pes z zelo kratkimi nogami in dolgim trupom: lovec z jazbečarjem / kratkodlaki jazbečar
SSKJ²
jázbečev -a -o [jazbəčev-] prid. (ȃ)
nanašajoč se na jazbece: jazbečev gobec / jazbečeva mast
SSKJ²
jazbečevína in jázbečevina -e [jazbəčevina] ž (í; ȃ)
1. jazbečje meso: pečena jazbečevina
2. jazbečja koža: malha iz jazbečevine
SSKJ²
jázbečevka -e [jazbəčeu̯ka] ž (ȃ)
samica jazbeca: jazbečevka z mladičem
SSKJ²
jázbečji -a -e [jazbəčji] prid. (ȃ)
nanašajoč se na jazbece: jazbečje kože; jazbečje meso / jazbečji brlog
SSKJ²
jázbica -e ž (ȃ)
jazbečevka
SSKJ²
jázbina in jazbína -e ž (ȃ; í)
1. jazbečji brlog: spustiti psa v jazbino; pren., slabš. izvleči sodrgo iz njenih jazbin
2. slabš. slabo, neprimerno stanovanje: stlačili so jih v umazano jazbino
3. nav. ekspr. skrivališče, zaklonišče, bunker: kopati jarke in jazbine
SSKJ²
jazz in džêz in džéz -a [prva oblika džêz- in džéz-] m (ȇ; ẹ̑)
popolnoma ali delno improvizirana glasba, ki temelji na folklorni glasbi ameriških črncev: poslušati jazz; razvoj, smeri jazza / pog. na odru je igral jazz jazz orkester
♦ glasb. neworleanški jazz jazz v prvem obdobju; v prid. rabi: jazz balet; jazz festival; jazz glasba
♦ glasb. jazz orkester orkester, ki izvaja jazz; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok
SSKJ²
jazzar in džêzar in džézar -ja [prva oblika džêzar in džézar] m (ȇ; ẹ̑)
pog., ekspr. jazzovski glasbenik: nastop jazzarjev
// kdor se navdušuje za jazz: njegova zbirka plošč kaže, da je vnet jazzar
SSKJ²
jazz band in džêz bênd in džéz bênd -a [prva oblika džêz bênd- in džéz bênd-] m (ȇ, ȇ; ẹ̑, ȇ)
jazz orkester: igrati v jazz bandu
SSKJ²
jazzist in džezíst -a [džezíst] m (ȋ)
jazzovski glasbenik: bil je najslavnejši med vsemi jazzisti
SSKJ²
jazzističen in džezístičen -čna -o [džezístičən] prid. (í)
nanašajoč se na jazziste ali jazz: jazzistični kvintet; jazzistični nastopi instrumentalistov
SSKJ²
jazzovec in džêzovec in džézovec -vca [prva oblika džêzovəc in džézovəc] m (ȇ; ẹ̑)
jazzovski glasbenik: v lokalu igrajo jazzovci
SSKJ²
jazzovski in džêzovski in džézovski -a -o [prva oblika džêzou̯ski in džézou̯ski] prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na jazz: jazzovski glasbeni elementi; pesem v jazzovskem ritmu / jazzovski festival; jazzovski glasbenik / jazzovska glasba
SSKJ²
jeans gl. džins
SSKJ²
jêbati -em tudi -am tudi jébati -em tudi -am nedov. (ȇ; ẹ̑) vulg.
1. imeti spolne odnose, opravljati spolno združitev (s kom): rad bi (jo) jebal / kot kletvica jebem ti mater
2. nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu, obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami: takle bedak že ne bo več jebal poštenih ljudi / cele dneve me je jebal v glavo
● vulg. jebati ježa biti v situaciji, ko se komu dogaja, ko se bo zgodilo kaj neprijetnega, nezaželenega, slabega; vulg. jebe se komu (za kaj) izraža popolno nezanimanje, neprizadetost
SSKJ²
jebénti in jebênti medm. (ẹ̑; ȇ)
vulg. izraža jezo, nejevoljo: jebenti, je zaklel
SSKJ²
jécanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od jecati: v zadregi se ni mogel ubraniti jecanja / odvaditi se jecanja / poslušati jok in jecanje
SSKJ²
jécati -am nedov. (ẹ̄)
1. jecljati: po nesreči je začel jecati; močno jeca / jecati iz zadrege, od strahu
2. dajati kratke, sunkovite, navadno tišje glasove: brisala si je oči in komaj slišno jecala / ekspr. v dolini so jecali streli
    jecáje :
    jecaje govoriti, vprašati
    jecajóč -a -e:
    jecajoče besede
SSKJ²
jécav -a -o in jecàv -áva -o prid. (ẹ́; ȁ á)
jecljav: jecavo dekle / jecave besede
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jécavec tudi jecávec -vca m (ẹ́; ȃ)
jecljavec: posvečati vso skrb jecavcem
SSKJ²
jécavka tudi jecávka -e ž (ẹ́; ȃ)
jecljavka: jecavci in jecavke
SSKJ²
jécavost in jecávost -i ž (ẹ́; á)
jecljavost: jecavost otrok
SSKJ²
jecljáč -a m (á)
ekspr. jecljavec: jecljač je le s težavo povedal, kar je videl
SSKJ²
jecljáj -a m (ȃ)
1. kratek, sunkovit, navadno tišji glas: polagoma so vzdihljaji in jecljaji ponehali
2. ekspr. kar je nerodno, slabo izraženo: vsi vaši literarni poskusi so le revni jecljaji
SSKJ²
jecljánje -a s (ȃ)
glagolnik od jecljati: povedati gladko, brez jecljanja / odvaditi se jecljanja / njegova novela je podobna plahemu jecljanju
SSKJ²
jecljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. govoriti s sunkovitim izgovarjanjem, ponavljanjem zlogov zaradi nepravilnega delovanja govorilnih mišic: jeclja od rojstva; nekoliko jeclja
// pretrgano, s prekinitvami govoriti: jecljati iz zadrege, od razburjenja / jecljati nerazumljive besede; pozdravljeni, je jecljala
2. ekspr. nerodno, slabo se izražati: o teh stvareh more novela le jecljati
    jecljáje :
    jecljaje govoriti, prositi
    jecljajóč -a -e:
    pristopila je vsa zmedena, jecljajoč pozdrav; jecljajoč otrok
SSKJ²
jecljàv -áva -o prid. (ȁ á)
ki jeclja: jecljavi otroci / jecljava govorica / ekspr. jecljava pesnitev
SSKJ²
jecljávec -vca m (ȃ)
kdor jeclja: ugotoviti odstotek jecljavcev
SSKJ²
jecljávka -e ž (ȃ)
ženska, ki jeclja: najmlajša hči je bila jecljavka
SSKJ²
jecljávost -i ž (á)
lastnost, značilnost jecljavega: jecljavost govora / odvaditi koga jecljavosti jecljanja
SSKJ²
jécniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
dati kratek, sunkovit, navadno tišji glas: ko jih je zagledala, je jecnila in jim odhitela naproti; vsi so jecnili od osuplosti / ekspr. vrata so jecnila
● ekspr. moj bog, je jecnil rekel s sunkovitim, tišjim glasom
SSKJ²
jéča -e ž (ẹ́)
1. nav. ekspr. prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost; zapor: okupatorji so napolnili ječe z nedolžnimi ljudmi; vlačili so jih po ječah in taboriščih; fašistične ječe / bati se ječe; pren. zbežati iz ječe civilizacije
● ekspr. vreči, vtakniti koga v ječo zapreti ga; ekspr. Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani
2. nekdaj navadno zelo neudoben prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost, zlasti v gradovih: ogledati si ječe; pobegniti, rešiti se iz ječe; dve leti je bil v ječi
3. pravn., do 1930 prostostna kazen za hudodelstva: obsoditi koga na več let ječe / težka ječa; trdnjavska ječa nekdaj kazen za velika hudodelstva
SSKJ²
ječáj -a m (ȃ)
enakomeren, slaboten, bolečino izražajoč glas: tu in tam se je slišal ječaj / ječaj žensk ječanje
SSKJ²
ječánje -a s (ȃ)
glagolnik od ječati: iz sobe se je slišalo milo, tiho ječanje; ječanje pretepenih tovarišev / ječanje dvigal, lesa pod nogami
SSKJ²
ječár -ja m (á)
nekdaj kdor pazi na osebe, ki jim je odvzeta prostost, in jih oskrbuje: podkupiti ječarja; grajski ječar / ekspr. ječarji so odprli vse celice, prihajala je svoboda pazniki
SSKJ²
ječaríca -e ž (í)
nekdaj ženska, ki pazi na osebe, ki jim je odvzeta prostost, in jih oskrbuje: pridobiti si naklonjenost ječarice
SSKJ²
ječárka -e ž (á)
nekdaj ženska, ki pazi na osebe, ki jim je odvzeta prostost, in jih oskrbuje: siva ječarka
SSKJ²
ječárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na ječarje: ječarska samovolja / ječarska služba
SSKJ²
ječáti -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í)
1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti
● ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom
// ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami
// ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd
2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu
    ječé :
    vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo
    ječèč -éča -e:
    ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ječàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ki (rad) ječi: ječav bolnik; ekspr. odrinil je ječavo leso
2. nar. gorenjsko, ekspr. tožeč, tarnajoč: kaj bi takole ječavo revše
SSKJ²
ječávec -vca m (ȃ)
nar. gorenjsko, ekspr. kdor (rad) toži, tarna, zlasti zaradi bolezni: nadležni ječavci
SSKJ²
jéčen -čna -o (ẹ̑)
pridevnik od ječa: ječna vrata
SSKJ²
jêčmen -éna m (é ẹ́)
1. kulturna rastlina, katere klas je sestavljen iz enocvetnih klaskov, ali njeno seme: mlatiti, sejati, žeti ječmen; mleti, phati ječmen; pražiti ječmen za kavo / jari, ozimni ječmen
2. gnojno vnetje lojnic v veki: dela se mu ječmen; imeti ječmen
♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik; goli ječmen ki se pri mlačvi izlušči iz pleve; bot. mišji ječmen trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum; etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi
SSKJ²
ječménček -čka m (ẹ̑) nav. ekspr.
1. ješprenj: oprati, zakuhati ječmenček / ni marala jesti ječmenčka
2. gnojno vnetje lojnic v veki; ječmen: dela se mu ječmenček
SSKJ²
ječmeníšče in ječménišče -a s (í; ẹ̄)
njiva, na kateri je rasel ječmen: preorati ječmenišče; sejati ajdo po ječmenišču
SSKJ²
ječmenják -a m (á)
star. ječmenov kruh: peči ječmenjak
SSKJ²
ječménka -e ž (ẹ̄)
1. ječmenova slama: kup ječmenke
2. knjiž. ječmenova moka: na žrmljah zmleta ječmenka
3. agr. zgodnja hruška zelene, rumenkaste ali rjaste barve: petrovke in ječmenke
SSKJ²
ječménov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na ječmen: ječmenov klas; ječmenova slama; ječmenovo zrno / ječmenov kruh; ječmenova moka / ječmenova kaša ješprenj; ječmenova kava kava iz praženega ječmena
SSKJ²
ječménovec -vca m (ẹ́)
ječmenov kruh: hlebec razpokanega ječmenovca
SSKJ²
ječménovka -e ž (ẹ́)
1. ječmenova slama: uporabljati ječmenovko za krmo
2. pog. kar je iz ječmena: ona pije pravo kavo, jaz pa ječmenovko / kruh iz ječmenovke ječmenove moke
SSKJ²
jéd -í ž, daj., mest. ed. jédi (ẹ̑)
1. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki: vsaka jed mu tekne; kuhati, pripravljati, servirati jedi; gosta, neslana, okusna, dobro zabeljena jed; žganci so njegova najljubša jed / mesne, mlečne, zelenjavne jedi / na razpolago so gotove jedi že pripravljene; postreči s hladnimi jedmi ki se jedo nekuhane ali ohlajene; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; narodna jed značilna za kak narod, kako območje; obredna jed ki je v navadi ob določeni priložnosti, včasih s simbolnim pomenom; samostojna jed ki se jé brez drugih jedi; jed na žlico tekoča jed, navadno iz več vrst živil, ki se jé z žlico; jedi po naročilu ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči
♦ gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; začetna jed prva jed na meniju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; rel. postna jed ki se sme jesti tudi na postne dni
// ed. kar se jé, jedi: skrbeti za jed in pijačo; madeži od jedi / jed mu je obležala v želodcu / dolgo vzdrži brez jedi hrane; ljubi dobro jed
2. ed. uživanje hrane, jedi: siliti k jedi; brati pri jedi; zmernost v jedi; piti med jedjo / jemati zdravilo po jedi, pred jedjo
● nižje pog. nazaj se držati pri jedi jesti manj, kot si kdo želi; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
SSKJ²
jedáča -e ž (á)
nav. ekspr. kar se jé, jedi: pripravljati jedačo za slavje; zahvaliti se za jedačo; na veselici je za jedačo in pijačo poskrbljeno / zmernost v jedači v jedi
SSKJ²
jédavčev -a -o (ẹ́)
pridevnik od jedavec: jedavčevi kristali
SSKJ²
jédavec -vca m (ẹ́)
min. rudnina kalcijev fluorid, za katero je značilna fluorescenca; fluorit
SSKJ²
jédec -dca m (ẹ̑)
1. kdor jé, uživa hrano: gostilna je bila polna pivcev in jedcev / jedec surovega mesa, planktona
// nav. ekspr. kdor (rad) dosti jé: v naši družini smo vsi jedci / on je slab, velik jedec
2. nav. ekspr. oseba, ki jo je treba preživljati: pri hiši je dosti jedcev, a malo delavcev
SSKJ²
jédek -dka -o prid., jédkejši (ẹ́)
1. ki najeda, razjeda snov ali tkivo: jedki plini, strupi; jedka snov, tekočina
♦ kem. jedke kemikalije
2. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: jedek človek; z njim je bil jedek; postati jedek in hud
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: zatekajo se k jedkemu humorju in ironiji; jedki prepiri; jedek smehljaj / jedke karikature
3. knjiž. ščemeč, oster, rezek: jedek dim, mraz; jedki vbodljaji / jedka bolečina
    jédko prisl.:
    jedko delovati na kožo; jedko se nasmehniti
SSKJ²
jédenje -a s (ẹ́)
glagolnik od jesti: pretirano jedenje in pitje; potreba po jedenju
SSKJ²
jéder in jêder -dra -o prid. (ẹ́; é) knjiž.
1. čvrst, krepek: jedri boki; jedre prsi / jeder fant; zdrava jedra dekleta / jeder sadež
♦ les. jeder les
2. nazoren, sočen: jeder jezik / jedri izrazi
SSKJ²
jèdet [jedət] medm. (ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jedet, kako si bled
// izraža začudenje, presenečenje: jedet, kaj takega pa še ne
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jèdeta [jedəta] medm. (ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jedeta, padel bo
// izraža začudenje, presenečenje: jedeta, koliko jih je / jedetana
SSKJ²
jédež -a m (ẹ̑)
1. slabš. jedec: vsi so sami jedeži / velik jedež
2. ekspr. uživanje hrane, jedi; jed: samo jedež ga drži pokonci
SSKJ²
jedílen -lna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na uživanje hrane: žvenket jedilnega pribora in porcelana; jedilni prostor; jedilna posoda; jedilno orodje / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in stoli za tak prostor; jedilni pribor pribor, ki ga sestavljajo žlica, vilice, nož in čajna žlička; jedilni servis sklede za juho in prikuho z globokimi, plitvimi in desertnimi krožniki, navadno za šest ali dvanajst oseb; jedilni vagon vagon, urejen za serviranje hrane potnikom
2. ki se uporablja za prehrano, jed: jedilni krompir; jedilna buča; jedilna čokolada čokolada za kuhanje; jedilno olje
♦ gastr. jedilna soda bel prah, ki se uporablja zlasti za rahljanje medenega in krhkega testa
3. nanašajoč se na jedi, jestvine: jedilna omara; jedilna shramba / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
● ekspr. prilagoditi jedilni list letnemu času prehrano, jedi
SSKJ²
jedílnica -e ž (ȋ)
prostor, urejen za serviranje hrane: zbrati se v jedilnici h kosilu; dom je dobil veliko jedilnico; stanovanje ima jedilnico, dnevno sobo in več spalnic
// pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju: jedilnica iz orehovega lesa
SSKJ²
jedílnik -a m (ȋ)
1. seznam jedi za redne dnevne obroke: sestaviti jedilnik za cel teden / jedilnik gostije / prilagoditi jedilnik letnemu času prehrano, jedi; človek ima pester jedilnik hrano
// seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo; jedilni list: listati po jedilniku
2. jedilni vagon: iti v jedilnik na zajtrk; jedilniki in spalniki
SSKJ²
jedílniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na jedilnico: sesti za jedilniško mizo / jedilniška baraka
SSKJ²
jedílo -a s (í)
nav. mn., knjiž. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki; jed: pripravlja dobra jedila; izbrana, okusna jedila; vrsta jedil / hladna in topla jedila / star. Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) hrane
♦ rel. blagoslov(itev) velikonočnih jedil blagoslovitev gnjati, pirhov, hrena in potice, ki se pripravijo za veliko noč
SSKJ²
jédka -e ž (ẹ̑)
tekst., tisk. sredstvo za jedkanje:
SSKJ²
jedkálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jedkanje: jedkalni postopek / jedkalna kopel
♦ tisk. jedkalni stroj stroj za jedkanje klišejev
SSKJ²
jedkálnica -e ž (ȃ)
prostor za jedkanje: opremiti jedkalnico
SSKJ²
jedkálo -a s (á)
teh. sredstvo za jedkanje:
SSKJ²
jédkanica -e ž (ẹ̑)
um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo: tehnični problemi jedkanice / visoka jedkanica pri kateri se uporablja visoki tisk
// odtis v tej tehniki: večbarvne jedkanice; mapa z jedkanicami holandskih mojstrov / razstavljene so bile visoke jedkanice in monotipije
SSKJ²
jédkanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od jedkati: jedkanje stekla; jedkanje s kislino; opazovati razjede po jedkanju / jedkanje plošče / jedkanje risbe / jedkanje z lapisom
♦ tisk. črtno jedkanje za visoki in ploski tisk; globinsko jedkanje za globoki tisk
SSKJ²
jédkar -ja m (ẹ̑)
delavec, ki se ukvarja z jedkanjem: sodelovanje med reprodukcijskim fotografom in jedkarjem
SSKJ²
jédkati -am nedov. (ẹ̑)
1. učinkovati z jedkimi kemikalijami na kaj: jedkati steklene predmete; jedkati tiskovno ploščo; jedkati s kislino / jedkati risbo v ploščo
2. med. uničevati tkivo z jedkimi kemikalijami: jedkati z lapisom
♦ tekst. z jedkimi kemikalijami odstranjevati barvo s tkanine, da se dobi vzorec
    jédkan -a -o:
    jedkano steklo
SSKJ²
jedkôba -e ž (ó)
zastar. jedkost: v njegovih besedah ni bilo jedkobe
SSKJ²
jédkost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost jedkega: jedkost snovi / jedkost besed / govoril je brez jedkosti
SSKJ²
jedkovína -e ž (í)
sredstvo za jedkanje: jedkati z jedkovino; jedkovina za jedkanje litografskega kamna
// jedka snov: poškodba, zastrupitev z jedkovinami
SSKJ²
jedrár -ja m (á)
teh. delavec, ki izdeluje jedra za ulitke: jedrar za serijska dela
SSKJ²
jêdrce tudi jédrce -a s (ē; ẹ̄)
notranji, užitni del nekaterih sadov, ki imajo trdo, olesenelo lupino: izbirati jedrca iz luščin; tolči orehe in luščiti jedrca; zmleti, zrezati jedrca; lešnikova, mandeljnova, orehova jedrca / bučna, sončnična jedrca
♦ biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; vet. okroglo ali ovalno znamenje na grizni ploskvi spodnjih sekalcev pri konju, po katerem se presoja njegova starost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jedrén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž.
1. ki z malo besedami pove bistveno; jedrnat: izreki v jedreni obliki izražajo izkušnje iz življenja
2. čvrst, krepek: jedrena postava
SSKJ²
jedrína -e ž (í)
knjiž. čvrstost, krepkost: izgubiti jedrino / jedrina semen
SSKJ²
jedríšče -a s (í)
knjiž. jedro, središče: okrog starih jedrišč naselja nastajajo novi predeli / omenjeni stavek je jedrišče vašega ustvarjanja
SSKJ²
jedríti se -ím se nedov. (ī í)
knjiž. postajati čvrstejši, krepkejši: prsi so se ji jedrile; pren. spoznanje se mi je vedno bolj jedrilo
SSKJ²
jêdrn -a -o prid. (ē)
1. nanašajoč se na (celično) jedro: jedrna snov / jedrni sok tekoča sestavina celičnega jedra; jedrna mrenica mrenica, ki obdaja jedro
2. nanašajoč se na jedro sploh: jedrna vsebina / zastar. jedrna energija jedrska
3. čvrst: jedrn mož
SSKJ²
jedrnàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. ki z malo besedami pove bistveno: jedrnat članek, govor / jedrnat stil; jedrnato izražanje / nav. ekspr. on je kratek in jedrnat
// vsebinsko bogat, tehten: kratki in jedrnati stavki / jedrnate misli
2. star. čvrst, krepek: jedrnati prebivalci / nabirati mlade, jedrnate gobe
3. min. ki ima zelo drobna zrna: jedrnata snov / jedrnata sadra
    jedrnáto prisl.:
    jedrnato opisovati; ekspr. reči kratko in jedrnato
SSKJ²
jedrnátost -i ž (á)
lastnost, značilnost jedrnatega: jedrnatost poročila / jedrnatost izražanja
SSKJ²
jêdro -a s (é)
1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
// notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja
// najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
// knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
// knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; v vsaki stvari je jedro resnice zrno
♦ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astron. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
SSKJ²
jêdrost -i ž (é) knjiž.
1. čvrstost, krepkost: jedrost lic / jedrost slovenskega ljudstva / jedrost semena
2. nazornost, sočnost: jedrost izraza
SSKJ²
jedrovánje -a s (ȃ)
geol. vrtanje za pridobivanje jedra: opraviti jedrovanje
SSKJ²
jedrovína -e ž (í)
les. les iz jedra: plohi iz jedrovine
SSKJ²
jedrovít -a -o prid. (ȋ)
1. star. ki z malo besedami pove bistveno; jedrnat: jedrovit govor / jedrovit stil / jedrovit sestavek o numizmatiki
2. star. čvrst, krepek: jedrovite prsi / jedrovito dekle
3. zastar. gost2, kompakten: jedrovita gmota; kopati v jedrovito črno steno
SSKJ²
jedrovítost -i ž (ȋ)
star. jedrnatost: jedrovitost v izražanju / jedrovitost dialoga
SSKJ²
jêdrski -a -o prid. (ē)
1. nanašajoč se na pozitivno naelektren središčni del atoma: jedrske raziskave / jedrska energija / jedrski inštitut / jedrska fizika fizika, ki raziskuje atomsko jedro
♦ fiz. jedrska reakcija reakcija med atomskimi jedri ali med atomskim jedrom in osnovnimi delci; jedrske sile sile, ki delujejo med protoni in nevtroni; jedrsko gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija
2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: ladja na jedrski pogon; jedrska bomba; jedrska elektrarna / raketno oporišče z jedrskim orožjem / prepoved podzemeljskih jedrskih eksplozij eksplozij jedrskih bomb
// nanašajoč se na jedrsko orožje: jedrsko oboroževanje / jedrska vojna / publ. spopad med jedrskimi silami
SSKJ²
jedúh -a m (ȗ)
knjiž. požeruh: ne bom podpiral lenih jeduhov
SSKJ²
jédva1 prisl. (ẹ̑)
zastar. komaj1: tako so majhni, da jih je jedva opaziti
SSKJ²
jédva2 vez. (ẹ̑)
zastar. komaj2: jedva se je vrnil, je že zbolel
SSKJ²
jeep gl. džip
SSKJ²
jéglič -a in jeglìč -íča m (ẹ̑; ȉ í)
bot. rastlina z zraščenimi listi v cvetih, ki so posamezni ali v kobulih, Primula: razporeditev listov pri jegličih / brezstebelni jeglič trobentica; kranjski jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula
SSKJ²
jeglíči -ev m mn. (í ī)
nar. (prosena) kaša: šele doli za Mariborom .. je dobil vrečo prosenih jegličev (Prežihov)
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jegúlja -e ž (ú)
1. dolga sladkovodna riba kačaste oblike, ki se hodi drstit na Atlantski ocean: jegulje potujejo na drstišča; loviti jegulje; gibčen kot jegulja; izvil se mu je iz rok kot jegulja; če so od njega kaj zahtevali, se je znal izmuzniti kakor jegulja zelo spretno, iznajdljivo
2. ekspr. neodkrit, zvit, priliznjen človek: ima ga za jeguljo in podpihovalca
SSKJ²
jegúljast -a -o prid. (ú)
1. tak kot pri jegulji: jeguljasto zvijanje
♦ vet. jeguljasta proga proga temnejše dlake vzdolž hrbta živali
2. ekspr. neodkrit, zvit, priliznjen: jeguljast samoljubnež / jeguljast značaj
    jegúljasto prisl.:
    jeguljasto se zvijati
SSKJ²
jegúlji -a -e (ȗ)
pridevnik od jegulja: jegulja koža
SSKJ²
jegúljica -e ž (ú)
manjšalnica od jegulja: mlade jeguljice
SSKJ²
jegúljiti -im nedov. (ú ȗ)
zvijajoče se premikati: močeril okorno jegulji po blatu
● ekspr. nikar ne jegulji, povej naravnost ne izmikaj se
    jegúljiti se knjiž., ekspr.
    vrteti se, zvijati se: obrisi streh se jeguljijo v valovih
SSKJ²
jèh medm. (ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jeh, jeh, hudo je
SSKJ²
jèhata medm. (ȅ)
star. jej, jedet: jehata, kaj takega pa še ne / jehata, saj res
SSKJ²
jéhovec -vca m (ẹ̄)
pripadnik verske skupnosti, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: napovedi jehovcev
SSKJ²
jéhovka -e ž (ẹ̄)
pripadnica verske skupnosti, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: bila je navdušena jehovka
SSKJ²
Jehôvov -a -o prid. (ȏ)
rel., v zvezi Jehovova priča pripadnik verske skupnosti, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: gradnja izobraževalnega centra Jehovovih prič; zemljišče v lasti krščanske verske skupnosti Jehovovih prič; zborovanje Jehovovih prič / predstavniki Jehovovih prič
SSKJ²
jéhovski -a -o (ẹ̄)
pridevnik od jehovec: jehovska literatura
SSKJ²
jèhtana medm. (ȅ)
star. jej, jedet: jehtana, to bi pa rad videl
SSKJ²
jêj in jèj medm. (ȇ; ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jej, kako grozno je to; jej, jej, kaj bo iz tebe
// izraža začudenje, presenečenje: jej, da si tukaj; jej, kako se sveti
SSKJ²
jêjdeta in jèjdeta [jejdəta] medm. (ȇ; ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jejdeta, jejdeta, kaj bo
// izraža začudenje, presenečenje: jejdeta, kako si čedna / jejdetana
SSKJ²
jêjêj in jèjèj medm. (ȇ-ȇ; ȅ-ȅ)
jej, jedet: jejej, še pozdravi te ne / jejej, samo zlato
SSKJ²
jêjhata in jèjhata medm. (ȇ; ȅ)
star. jej, jedet: jejhata, saj jo bo udaril / jejhata, koliko sveta si videl
SSKJ²
jêjmene in jèjmene medm. (ȇ; ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jejmene, to je pa zares hudo; jejmene, jejmene, kje so pa naši
// izraža začudenje, presenečenje: jejmene, kako si že velik
SSKJ²
jêjtana in jèjtana medm. (ȇ; ȅ)
jej, jedet: o jejtana, saj nas bo zasulo / jejtana, kaj ga ne poznaš?
SSKJ²
jêjzes in jèjzes [jejzəs] medm. (ȇ; ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jejzes, jejzes, kaj bo iz tega / jejzesna; jejzesta; jejzestana
SSKJ²
jêjžeš in jèjžeš [jejžəš] medm. (ȇ; ȅ)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jejžeš, saj boš padel / jejžešna; jejžešta; jejžeštana
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jék tudi jèk jéka m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž.
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov; odmev: klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo jek; jek strela
♦ fiz. ponovljeni zvok, ki nastane zaradi odboja zvočnih valov in se ločeno zaznava
2. kratek, oster, bolečino izražajoč glas: kriku je sledil bolesten jek; z obupnim jekom se je sesedla; jek strahu
// kratek, oster glas sploh: vrata so se zaprla z jekom / tišino je presekal jek topovskega strela pok
SSKJ²
jéka -e ž (ẹ́)
knjiž. odmev, jek: zavpil je, jeka se je razlegla po dolini / jeka zvonov
SSKJ²
jékati -am nedov. (ẹ̄) knjiž.
1. dajati kratke, ostre glasove: zvonovi v stolpu so jekali / v rosnem jutru so jekali streli
2. odmevati: njegove besede so jekale od pečin / fantovska pesem je jekala od hiše do hiše
SSKJ²
jékavščina -e ž (ẹ̄)
jezikosl. čakavski govor z zameno je za nekdanji jat:
SSKJ²
jeklár -ja m (á)
delavec v proizvodnji jekla: rudarji in jeklarji
SSKJ²
jeklárna -e ž (ȃ)
tovarna jekla: skupna proizvodnja jeklarn / železarna ima novo jeklarno obrat za pridobivanje jekla
SSKJ²
jeklárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na jeklarje ali jeklarstvo: jeklarska zaščitna oprema; jeklarsko posvetovanje / jeklarska industrija
♦ metal. jeklarski grodelj grodelj, namenjen predelavi v jeklo; jeklarska peč peč, v kateri se predeluje grodelj v jeklo
SSKJ²
jeklárstvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s proizvodnjo jekla ali jeklenih izdelkov: dosežki v jeklarstvu
// veda o tem: predavati jeklarstvo
SSKJ²
jêklast -a -o prid. (é)
ekspr. podoben jeklu: razbijati jeklaste plošče ledu / jeklasta svetloba jeklena
SSKJ²
jeklén -a -o prid. (ẹ̄)
1. nanašajoč se na jeklo: jekleni drobci, ostružki / jeklen drog, vijak; jeklena cev, krtača, palica; jeklene vzmeti; jekleno pero / jeklen most / jeklen lesk oči; ekspr. jekleno nebo
♦ metal. jeklena litina; teh. jeklena volna
2. nav. ekspr. zelo močen, krepek: jekleni prsti; jeklene mišice / jeklen odpor, prijem / vzdrževati jekleno disciplino zelo strogo; publ. tekači z jekleno vzdržljivostjo zelo dobro
// zelo odločen, nepopustljiv: jeklen mož / jeklen značaj; jeklene besede; za tako zmago je potrebna jeklena volja; jeklena načela / jeklen glas / jeklene poteze na obrazu
3. zastar. klen3, poln: jeklena pšenica; jekleno zrno
● ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. jekleni ptič letalo; ekspr. ima jeklene živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
    jekléno prisl.:
    jekleno se zasvetiti; jekleno zgrabiti; jekleno modro jezero; jekleno sive oči
SSKJ²
jeklénec -nca m (ẹ̄)
min. rudnina železov karbonat; siderit: nahajališče jeklenca
SSKJ²
jeklenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
knjiž. postajati zelo odločen, nepopustljiv: armada je jeklenela v bojih / volja, značaj mu jekleni
SSKJ²
jekleníca -e ž (í)
jeklena vrv: pot je zavarovana z jeklenico; nosilna, varovalna, vlečna jeklenica
SSKJ²
jeklenína -e ž (í)
izdelki iz jekla: trgovati z jeklenino / obdan z jeklenino z jeklom
SSKJ²
jekleníti -ím nedov. (ī í)
knjiž. delati kaj zelo odločno, nepopustljivo: samozavest in vera vase jih je jeklenila; vojaki so v težkih bojih jeklenili svoje vrste
// krepiti, utrjevati: jekleniti svojo moč, duševne sile
SSKJ²
jeklénka -e ž (ẹ̄)
1. teh. kovinska posoda za shranjevanje plinov pod visokim tlakom: polniti jeklenke s kisikom; priključiti jeklenko na aparat; jeklenka z ogljikovim dvokisom; zapreti ventil na jeklenki / jeklenka za butan
2. knjiž. krogla, izstrelek: jeklenke so mu žvižgale mimo glave; strojnice so bruhale jeklenke
3. pog. jeklena smučarska ali ribiška palica: bambusovke in jeklenke
SSKJ²
jeklénost -i ž (ẹ̄)
ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: uspeli so zaradi trdne volje in jeklenosti / jeklenost značaja
SSKJ²
jeklína -e ž (í)
star. jeklenina, jeklovina
SSKJ²
jeklíti -ím nedov. (ī í)
knjiž. delati kaj zelo odločno, nepopustljivo: jekliti voljo
// krepiti, utrjevati: jekliti mišice s športom
SSKJ²
jêklo -a s (é)
zelo trdna železova zlitina z majhno količino ogljika in drugih kovin: kovati, proizvajati jeklo; veliki bloki jekla; rezilo iz jekla; železo in jeklo; ima mišice, kot bi bile iz jekla / kaliti jeklo; nož iz nerjavečega jekla; pren., ekspr. poleg mehkobe ima v sebi tudi dosti jekla
♦ metal. elektro jeklo elektrojeklo; kromovo jeklo ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma; legirano jeklo; teh. hitrorezno jeklo; konstrukcijsko jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev; paličasto jeklo; plemenito jeklo; vzmetno jeklo
// star. meč1, nož: porinil mu je jeklo med rebra; žvenketanje jekel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jeklobrúsec -sca m (ȗ)
brusilec jeklenih izdelkov: priučiti jeklobrusce
SSKJ²
jeklolivárna -e ž (ȃ)
livarna, v kateri se uliva jeklo: modernizacija jeklolivarne
SSKJ²
jekloréz -a m (ẹ̑ ẹ̄)
um. grafična tehnika, pri kateri graviranje v jekleno ploščo omogoča zelo veliko odtisov: ukvarjati se z jeklorezom in bakrorezom
// odtis v tej tehniki: krajinski jeklorezi
SSKJ²
jeklorézec -zca m (ẹ̑)
kdor dela jekloreze: umetniško nadarjen jeklorezec
SSKJ²
jeklotísk -a m (ȋ)
tisk. tehnika globokega tiska z jeklene plošče: tiskati vizitke v jeklotisku
SSKJ²
jeklovína -e ž (í)
izdelki iz jekla: prodajati jeklovino / zven jeklovine jekla
SSKJ²
jeklovléka -e ž (ẹ̑)
teh. izdelovanje jeklenih palic z vlečenjem jekla v hladnem stanju: zaposlen je pri jeklovleki / nova hala jeklovleke
SSKJ²
jékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
dati kratek, oster, bolečino izražajoč glas: jekniti od bolečine; ekspr. bil je ves črn od udarcev, pa ni jeknil; pren. srce v njem je jeknilo
// dati kratek, oster glas sploh: potegnil je z lokom, gosli so jeknile; zvon je jeknil / v noč so jeknila povelja; brezoseb., knjiž. iz stolpa je jeknilo dve udarilo
● knjiž. ustrelil je, gozd je jeknil iz gozda se je zaslišal odmev; ekspr. oče, nikar, je jeknil rekel z ostrim, bolečino izražajočim glasom
SSKJ²
jekomér -a m (ẹ̑)
navt. elektronska priprava za merjenje globine z ultrazvokom; ultrazvočni globinomer: uporabljati pri raziskovanju morja jekomer
SSKJ²
jél -í [jeu̯] ž (ẹ̑)
nar. jelka: visoke jeli
SSKJ²
jéla -e ž (ẹ́)
star. jelka: visoke, vitke jele
SSKJ²
jélčica -e ž (ẹ́)
knjiž. jelkica: posekati jelčice
SSKJ²
jêlen -éna m (é ẹ́)
1. hitra, rjavkasto siva žival, katere samec ima velike razvejane rogove: jeleni se pojajo; čreda, sledovi jelenov; lov na jelene / severni jelen v arktičnih predelih živeč jelen, pri katerem ima tudi samica rogove
// samec te živali: ustreliti jelena; jelen in košuta; dirja kot jelen
2. nar. rjavkasto siv vol, rjavec: sivec in jelen
♦ lov. jelen beči, ruka; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; šport. streljanje na bežečega jelena streljanje na premikajočo se figuro jelena s tarčo
SSKJ²
jelénče -ta s (ẹ̑)
knjiž. jelenček: živahno jelenče; otroci se podijo kot jelenčeta
♦ lov. jelen v drugem letu starosti
SSKJ²
jelénček -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od jelen: košuta z jelenčkom
SSKJ²
jelenína -e ž (ī)
jelenje meso: pečena jelenina; prodajati jelenino in srnino
SSKJ²
jelenjád -i ž (ȃ)
več jelenov, jeleni: jelenjad dela škodo; nadzorovati jelenjad v lovišču; srnjad in jelenjad
SSKJ²
jelénji -a -e prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na jelene: jelenji mladiči; jelenje meso, rogovje / pog. brisati z jelenjo kožo s krpo iz jelenovine
♦ tekst. jelenje usnje močna bombažna, gosto tkana tkanina, ki je na narobni strani kosmatena; vet. jelenji vrat vrat, ki je podobno usločen kot pri jelenu
SSKJ²
jelénka -e ž (ẹ̄)
star. košuta: mlade jelenke
♦ bot. gorska rastlina s pernato deljenimi listi in belimi cveti v kobulih, Athamanta
SSKJ²
jelénov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na jelena: najti jelenovo sled / jelenovo meso / rokavice iz jelenovega usnja jelenovine, irhovine; pog. čistiti okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
♦ bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; gastr. jelenova sol sredstvo za rahljanje medenega testa
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jelénovec -vca m (ẹ́)
bot. grmičast lišaj belkasto sive barve, Cladonia rangiferina: preživljanje severnih jelenov z jelenovcem
♦ bot. rastlina s pernatimi listi in rdečkastimi ali belimi cveti v kobulih, Laserpitium; lov. velik nož za odstranjevanje drobovja veliki divjadi
SSKJ²
jelenovína -e ž (í)
mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh: hlače, rokavice iz jelenovine / čistiti z jelenovino s krpo iz jelenovine
SSKJ²
jèli1 -te člen. (ȅ)
star. ali ne, kajne: ne ubogaš matere, jeli; zdaj vam je že lažje, jelite; jelite da še ne greste
SSKJ²
jèli2 in jeli člen. (ȅ)
zastar. uvaja vprašanje; ali1: jeli kdo verjame / v vezniški rabi, v odvisnih vprašalnih stavkih ugiba, jeli bo dež ali, če
SSKJ²
jélka -e ž (ẹ́)
1. iglasto drevo s ploščatimi iglicami in gladkim belkasto sivim lubjem: jelka medi; vitke jelke; raven ko jelka
♦ bot. kanadska jelka iz katere se pridobiva kanadski balzam, Abies balsamea; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica
2. v zvezi novoletna jelka majhna smreka ali jelka, okrašena za novo leto: okrasiti novoletno jelko
// novoletna prireditev za otroke, navadno z obdarovanjem: organizirati novoletno jelko / za novoletno jelko so otrokom uprizorili Sneguljčico
SSKJ²
jélkica -e ž (ẹ́)
nav. ekspr. manjšalnica od jelka: posekati lepo jelkico za novoletno jelko
SSKJ²
jélkin -a -o (ẹ́)
pridevnik od jelka: jelkino seme
SSKJ²
jélkov -a -o prid. (ẹ́)
jelov: jelkov gozd
SSKJ²
jélo -a s (ẹ́)
star. jed, jedača: mize so bile polne jela in pila / zmanjkalo je jela hrane, živeža; dajal mu je delo in jelo hrano / sesti k jelu k jedi
● preg. brez dela ni jela
SSKJ²
jélov -a -o in jelôv in jelòv -ôva -o prid. (ẹ́; ó; ȍ ó)
nanašajoč se na jelko: jelov les, storž; jelovi vršički / jelov gozd
SSKJ²
jelôvec -vca m (ō)
nar. gorenjsko jelka: medeči jelovec
SSKJ²
jelovína -e ž (í)
1. jelov les: grobo obdelana jelovina; klopi, miza iz jelovine
2. jelov gozd: velike površine jelovine
3. nar. les iglavcev:
SSKJ²
jélovje in jelôvje -a s (ẹ́; ȏ)
jelov gozd: iti skozi jelovje; živi v jelovju; temno jelovje / skrit med jelovjem jelovim drevjem
SSKJ²
jélša -e [jeu̯ša] ž (ẹ́)
drevo ali grm z nazobčanimi jajčastimi ali srčastimi listi in krogličastimi plodovi: z jelšami obrasel potok; jelše in vrbe
♦ bot. črna jelša s temnim lubjem, ki raste na vlažnih tleh, Alnus glutinosa; siva jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; zelena jelša ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis
SSKJ²
jélšev -a -o [jeu̯šev-] prid. (ẹ́)
nanašajoč se na jelšo: jelšev les; jelševo listje, lubje / jelšev grm; jelševo drevje / jelšev gozd
● nar. vzhodnoštajersko jelševa gospoda jara gospoda
SSKJ²
jélševec -vca [jeu̯ševəc] m (ẹ́)
zool. večji sladkovodni rak s širokim glavoprsjem in z dolgim repom, Astacus astacus: okusno meso jelševcev
SSKJ²
jelševína in jélševina -e [jeu̯ševina] ž (í; ẹ́)
1. jelšev les: uporaba krhke jelševine
2. jelševo drevje, grmovje: ob bregu je rasla visoka jelševina
SSKJ²
jélševje -a [jeu̯šeu̯je] s (ẹ́)
jelševo drevje, grmovje: jelševje zarašča travnik; skriti se v jelševje ob potoku / krčiti jelševje jelšev gozd / delati butare iz jelševja jelševih vej
SSKJ²
jélševka -e [jeu̯šeu̯ka] ž (ẹ́)
1. nar. užitna goba rjavkaste barve, ki raste v šopih na panjih listavcev; mala štorovka: nabirati jelševke
2. zool. vodna žuželka z dvema paroma skoraj enakih kril, Sialis lutaria: uporaba jelševke za ribjo hrano
SSKJ²
jélšje -a [jeu̯šje] s (ẹ̄)
jelševje: ob reki so rasli topoli in jelšje; skriti se med jelšje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
jélšnica -e [jeu̯šnica] ž (ẹ̑)
nar. majhna pegasta sladkovodna riba z brčicami; babica: vitke jelšnice
SSKJ²
jemálec -lca [jemau̯ca tudi jemalca] m (ȃ)
kdor kaj jemlje, vzame: zmeraj je več jemalcev kot dajalcev / jemalci posojil
SSKJ²
jemálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na jemanje: jemalne težnje / jemalne naprave; jemalno orodje
SSKJ²
jemánje -a s (ȃ)
glagolnik od jemati: jemanje in dajanje / jemanje podkupnine / jemanje kruha iz peči / neresno jemanje dolžnosti / jemanje zdravil
SSKJ²
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é)
1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust
2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo / turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred
c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati / evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti / star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali
č) zaradi pravil igre: pri kartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke
4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša / ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje
5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati:
a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela
7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; od kod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / šol. žarg. jemati naprej obravnavati novo snov
9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih / jemati kapljice za oči kapati si jih v oči
11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; pog. jemal je ure iz angleščine zasebno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; pog. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; pog. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
    jemáti se ekspr., s prislovnim določilom
    pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
    jemáje :
    opekla se je, jemaje kruh iz peči
    jemljóč -a -e knjiž.:
    gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
SSKJ²
jemljáj -a m (ȃ)
knjiž. enkraten sprejem česa pri uživanju: dva jemljaja zdravila
SSKJ²
jémnasta in jèmnasta medm. (ẹ̑; ȅ)
star. jej, jedet: jemnasta, kako je bilo hudo / jemnasta, kako lepa je na sliki
SSKJ²
jén -a m (ẹ̑)
denarna enota Japonske: dati letno več milijonov jenov za žrtve atomske bombe
// kovanec v vrednosti te enote: srebrni jeni
SSKJ²
jénjati -am dov. (ẹ̄)
star. nehati1, prenehati: jenjati govoriti, peti, žvečiti / bolečine so jenjale / težko je ugotoviti, kje se jenja ena hiša in začne druga konča
SSKJ²
jenjávati -am nedov. (ȃ)
star. nehavati, ponehavati: burja jenjava; vročina jenjava
SSKJ²
jenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
star. nehavati, ponehavati: veter jenjuje
SSKJ²
jénki -ja m (ẹ̑) slabš.
1. v neameriškem okolju Američan, zlasti pripadnik ameriških okupacijskih sil: odpor proti jenkijem
2. v južnih deželah Združenih držav Amerike prebivalec severnih dežel Združenih držav Amerike: priseljeni jenkiji
SSKJ²
jénkijevski -a -o prid. (ẹ̑)
jenkijski: jenkijevske lastnosti
SSKJ²
jénkijski -a -o prid. (ẹ̑)
v neameriškem okolju nanašajoč se na jenkije: jenkijske navade / jenkijska politika
SSKJ²
jénski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Jeno: jenska univerza / jenska posoda posoda iz jenskega stekla; jensko steklo steklo, odporno proti visoki temperaturi in kemičnim vplivom
SSKJ²
jénštrle -a m (ẹ́)
nekdaj tlak iz apna in peska: v veži so imeli še jenštrle
SSKJ²
jêr -a m (ȇ)
jezikosl. trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk, mehki znak: označevati mehkost soglasnika z jerom
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
SSKJ²
jéra in Jéra -e ž (ẹ̑)
ekspr., v zvezi mila jera in mila Jera malodušen, neodločen človek: domovina potrebuje junakov, ne pa milih jer; drži se kakor mila jera ima malodušen, neodločen izraz / kot psovka zakaj se pa niste uprli, mile jere
// kdor (rad) joka: ti otroci so mile jere
SSKJ²
jerálnik -a m (ȃ)
les. orodje, s katerim se les prižaguje, žaga poševno na vzdolžno os: žagati ob jeralniku
SSKJ²
jerán in jeràn -ána m (ȃ; ȁ á)
les. dleto s poševnim rezilom: z jeranom dolbsti les
Število zadetkov: 97669